Papež srečal predstavnike Frančiškanskega centra solidarnosti

Andreja Červek – Vatikan

Frančiškanski center solidarnosti že mnogo let v Firencah opravlja dragoceno službo poslušanja in bližine osebam, ki se nahajajo v težkih ekonomskih in socialnih razmerah: družine, ki se morajo spoprijeti s stiskami različnih vrst; starostniki ali invalidne osebe, ki potrebujejo podporo in družbo. Papež Frančišek je na avdienci zbranim članom Frančiškanskega centra solidarnosti izrekel zahvalo in dodal: »V svetu, ki hiti z dvojno hitrostjo, ki na eni strani proizvaja bogastvo, na drugi pa ustvarja neenakost, ste vi učinkovita pomoč, ki sloni na prostovoljstvu, z vidika vere pa ste tisti, ki mečejo semena Božjega kraljestva.«

»Jezus se je s tem, ko je prišel na svet in oznanjal Očetovo kraljestvo, človeškim ranam približal s sočutjem. Postal je blizu predvsem revnim, tistim, ki so bili odrinjeni in odvrženi, obupanim, zapuščenim in zatiranim. Spomnimo se njegovih besed: 'Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, […] nag sem bil in ste me oblekli' (Mt 25,35.36). Tako nam je Kristus razkril srce Boga: je Oče, ki želi varovati, braniti in pospeševati dostojanstvo vsakega od svojih sinov in hčera in ki nas poziva, naj oblikujemo človeške, socialne in ekonomske pogoje, da ne bo nihče izključen ali tlačen v svojih temeljnih pravicah, da ne bo nikomur treba trpeti zaradi pomanjkanja materialnega kruha ali zaradi osamljenosti.«

Frančiškanski center solidarnosti se pri svojem delu navdihuje pri svetlem pričevanju sv. Frančiška Asiškega, ki je prakticiral univerzalno bratstvo in »predvsem sejal mir in hodil ob revnih, zapuščenih, bolnih, odvrženih, zadnjih' (Fratelli tutti, 2). »Ko poskušate slediti njegovemu zgledu,« je dejal papež, »že skoraj štirideset let opravljate to službo, ki je konkretno znamenje upanja ter tudi znamenje protislovja v prometnem mestnem življenju, kjer se mnogi znajdejo sami s svojo revščino in trpljenjem. Znamenje, ki pretresa zaspane zavesti in vabi, naj izstopimo iz brezbrižnosti, imamo sočutje do ranjenega ter se z nežnostjo sklonimo k tistemu, ki ga je potolkla teža življenja.«

Ob koncu govora je sveti oče zbrane spodbudil, naj pogumno hodijo dalje pri svojem delu: »Gospoda prosim, naj ga podpira, saj vemo, da naše dobro srce in naše človeške moči ne zadostujejo. Še pred stvarmi, ki jim moramo opraviti, in onkraj njih, ko smo pred revno osebo, smo poklicani k ljubezni, ki nam pomaga, da jo čutimo kot svojega brata, svojo sestro; in to je mogoče zahvaljujoč Kristusu, navzočem ravno v tej osebi. Zagotavljam vam svojo molitev, naj vam Gospod, na priprošnjo sv. Frančiška, vedno ohranja veselje služenja.«