Papeževa nežnost do iraških kristjanov mučencev
Andrea Tornielli
Če je obisk kaldejskega Ura imel simbolično vrednost za ves Bližnji vzhod in celoten svet, imata postanka v Mosulu in Karakošu na zadnji dal tega zgodovinskega potovanja v Irak, najpomembnejšega v pontifikatu, pričevanjsko vrednost.
Na najbolj krščanskem območju države je pred pobesnelostjo fanatizma na tisoče družin moralo zapustiti svoje domove in vse, kar so imeli. Veliko cerkev Marijinega Brezmadežnega spočetja, ki je sprejela papeža Frančiška, je Isis spremenil v bazo za urjenje.
Napol uničen kip sv. Jožefa je sprejel Petrovega naslednika, ki je prišel potrdit v veri te skupnosti, a prav tako da bi tudi sam bil potrjen z njihovim pričevanjem, ki je šlo vse do prelitja krvi.
»Tudi sredi pustošenj terorizma in vojne lahko vidimo, z očmi vere, zmago življenja nad smrtjo,« je dejal Frančišek, ki je povabil, naj »se ne obnovi samo stavb, ampak najprej vezi, ki povezujejo skupnosti in družine, mlade in stare«.
Vojna, terorizem, sovraštvo so pustili globoke rane v srcih, ne samo razvalin, podrtih kapitelov in Marijinih kipov z odsekano glavo. Papež je spomnil, da je odpuščanje “potrebno, da bi ostali v ljubezni, da bi ostali kristjani”.
Objem kristjanov, ki so skupaj z ostalimi sodržavljani trpeli preganjanje, združen s prazničnostjo na stadionu v Erbilu, mestu, kamor so pred Isisom pobegnili mnogi begunci, je pečat obiska, ki so ga papežu vsi odsvetovali.
A škof rimske Cerkve, ki je rojena iz krvi mučencev, ni mogel razočarati teh svojih otrok. In je sprejel vsako tveganje, da bi jim prinesel svojo nežnost.
