Papež o telesu, umu in duši: Odprtost za transcendentno priča o neskončni vrednosti osebe

Andreja Červek – Vatikan

Konferenca je povezala filozofsko-teološko premišljevanje in znanstveno raziskovanje, predvsem na področju medicine, zato se je papež že na začetku želel zahvaliti vsem, ki si osebno in poklicno prizadevajo zdraviti bolnike in podpirani najbolj pomoči potrebne. »V tem obdobju vsi čutimo hvaležnost do vsakega, ki se neutrudno posveča zoperstavljanju pandemiji, ki ne neha terjati žrtev in ki obenem postavlja na preizkušnjo naš čut za solidarnost in bratstvo. Zato tudi misliti in ohranjati v središču človeško osebo zahteva premislek o modelih zdravstvenih sistemov, ki so odprti za vse bolnike, brez kakršne koli razlike.«

Sicer pa je Frančišek v središče video sporočila postavil samo temo konference in spregovoril o treh temeljnih točkah, katerim so bile namenjen razprave: telo, um, duša. Kot je dejal, te tri kategorije ne ustrezajo »klasičnemu« krščanskemu pogledu, po katerem je najbolj znani »model osebe, razumljene kot neločljiva enota telesa in duše, ki je obdarjena z inteligenco in voljo« (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 1703-1705). A ta pogled ni edini. Sveti Pavel je na primer govoril o »duhu, duši in telesu« (prim. 1 Tes 5,23) in takšno pojmovanje so prevzeli tudi mnogi cerkveni očetje. A največja zasluga delitve na mišljenje, telo in dušo je po papeževih besedah v tem, da kaže, kako »so določene razsežnosti našega obstoja prepogosto ločene, ko pa so v resnici globoko in neločljivo prepletene«.

Telo

Papež je najprej spregovoril o telesu in dejal, da je biološka plat našega življenja, ki se izraža skozi našo telesnost, najbolj neposredna razsežnost, a zato nič kaj lažja za razumeti. »Nismo čisti duhovi, za vsakega od nas se vse začne z našim telesom, a ne samo to: od spočetja do smrti, ne le da zgolj imamo telesa, ampak smo telo – in krščanska vera nam pravi, da bomo telo tudi ob vstajenju.« Zgodovina medicinskega raziskovanja nam v zvezi s tem predstavlja osupljivo potovanje človeka, ki išče samega sebe, pri čemer papež ni izpostavil samo t. i. »zahodne« medicine, ampak tudi medicine različnih svetovnih civilizacij. »Nedvomno so znanosti pred nas odprle obzorje znanj in interakcij, ki so še pred nekaj stoletji bile nepredstavljive.«

Kot je nadaljeval, s pomočjo interdisciplinarnih raziskav bolje razumemo dinamike med fizičnim stanjem in okoljem, v katerem živimo, med zdravjem in tem, s čimer se hranimo, med našim psihofizičnim počutjem in skrbjo za duhovno življenje – tudi preko molitve in meditacije v njenih različnih oblikah. »Ni slučaj, da medicina predstavlja most med naravnimi in človeškimi znanostmi, tako da je v preteklosti bila opredeljena kot philosophia corporis (filozofija telesa).«

Širok pogled in prizadevnost interdisciplinarnega raziskovanja torej določata napredek znanja, ki se v medicinskih znanostih odraža v bolj izpopolnjenih raziskavah in vedno bolj ustreznih in natančnih načinih zdravljenja. Dovolj je pomisliti na obsežno področje raziskav na področju genetike, ki so namenjene premagovanju različnih bolezni. Po drugi strani pa odpira tudi nekatera temeljna antropološka in etična vprašanja, kot je na primer vprašanje manipulacije s človeškim genomom, da bi se nadzorovalo ali celo premagalo proces staranja ali pa doseglo pospešeno spremembo človeka.

Um

Prav tako pomembna je druga razsežnost, to je um, ki predstavlja pogoj za naše samorazumevanje. Temeljno vprašanje, ki so si ga zastavili udeleženci konference je isto vprašanje, ki tisočletja žene človeštvo v iskanje bistva tistega, kar nas naredi človeške. »Trenutno se pogosto pojavlja težnja, da se to bistveno sestavino enači z možgani in njegovimi nevrološkimi procesi. Pa vendar, čeprav poudarjamo bistven pomen biološke in funkcionalne komponente možganov, pa ta ni element, ki bi bil zmožen pojasniti vse pojave, ki nas opredeljujejo kot ljudi, od katerih mnogi niso ''merljivi'' in torej gredo onkraj telesne materialnosti. Človeško bitje namreč ne more posedovati uma brez možganske snovi; a istočasno um ne more biti zveden zgolj na snovnost možganov,« je zatrdil papež.

Kot je nadaljeval, uporaba pojma "um" v znanosti povzroča nekatere težave, zato je pomembno, da ga lahko razumemo in opišemo ravno v interdisciplinarnem ključu. S kategorijo "um" se na splošno označuje ontološko ločeno resničnost, ki je sposobna interakcije z našo biološko podlago. Dejansko se beseda "um" običajno uporablja za označevanje kompleksnosti človekovih sposobnosti, zlasti v zvezi z oblikovanjem misli. »Zato ostaja vedno aktualno vprašanje o izvoru človeških sposobnosti, kot so moralna občutljivost osebe, sočutje, empatija, solidarna ljubezen, ki se kaže v človekoljubnih gestah in nesebični predanosti drugim, ali estetski čut, da ne omenjamo iskanja neskončnega in transcendentnega.«

Duša

V judovsko-krščanskem izročilu, kakor tudi v grško-katoliškem in helenističnem, so ti človeški izrazi povezani s transcendentno razsežnostjo, ki je identificirana z nematerialnim načelom našega bitja, to je z dušo. In tako je papež ob koncu spregovoril še o tretjem elementu, o katerem se je govorilo na konferenci. »Čeprav je skozi čas ta izraz pridobil različne pomene v različnih kulturah in verstvih, pa ideja, ki smo jo podedovali od klasične filozofije, duši pripisuje vlogo konstitutivnega načela, ki organizira celotno telo in iz katerega izvirajo intelektualne in čustvene lastnosti ter lastnosti volje, vključno z moralno zavestjo. Sveto pismo in predvsem filozofsko-teološka misel sta namreč s pojmom "duša" opredelila človekovo edinstvenost, specifičnost osebe, ki ni zvedljiva na nobeno drugo obliko živega bitja, vključno z njeno odprtostjo za nadnaravno razsežnost in s tem torej za Boga. Ta odprtost za transcendentno, za nekaj, kar je večje od sebe, je sestavni del in priča o neskončni vrednosti vsake človeške osebe. V običajnem jeziku lahko rečemo, da je kot okno, ki se odpira in gleda ven ter vodi proti obzorju.«

Ob koncu video sporočila je papež Frančišek izrazil zadovoljstvo, da se konference udeležujejo študenti z različnih univerz po svetu. Spodbudil jih je, naj nadaljujejo z interdisciplinarnimi raziskavami, v katere so vključeni različni študijski centri, da bi tako »bolje razumeli sami sebe in bili vedno usmerjeni k transcendentnemu obzorju, h kateremu teži naše bistvo«. Njihovo delo je izročil Bogu in vsem zaželel, da bi bili »vedno navdušeni, rekel bi celo osupli nad človekom, ki ga nikoli ne bomo do kraja odkrili«, pri čemer je navedel besede svetega Avguština: »Kako globoko brezno je človek!«