Z Apostolsko konstitucijo papeža Frančiška Pascite gregem Dei je prenovljena VI. knjiga ZCP

FRANČIŠEK
APOSTOLSKA KONSTITUCIJA
PASCITE GREGEM DEI
S KATERO JE PRENOVLJENA VI. KNJIGA
ZAKONIKA CERKVENEGA PRAVA

»PASITE BOŽJO ČREDO, pazite nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno, v skladu z Božjo voljo« (prim. 1 Pt 5,2). Navdihnjene besede apostola Petra odmevajo v besedah obreda škofovskega posvečenja: »Naš Gospod Jezus Kristus, ki ga je Oče poslal, da bi odrešil ljudi, je v svet poslal dvanajst apostolov, da bi polni moči Svetega Duha oznanjali evangelij vsem ljudstvom in jih zbirali pod enim pastirjem, jih posvečevali in vodili k odrešenju. (…) V škofovi modrosti in preudarnosti Kristus vodi svoje ljudstvo na zemeljskem romanju do večne sreče« (prim. Posvetitev škofa, duhovnikov in diakonov, druga »tipična« izdaja za italijanski jezik, 1992, št. 42). Pastir je poklican, da vrši svojo nalogo »z nasveti, spodbujanjem, z zgledi, pa tudi s svojo avtoriteto in sveto oblastjo« (Dogmatična konstitucija o Cerkvi , LG, št. 27), ker ljubezen in usmiljenje zahtevata, da se oče loti tudi popravljanja tega, kar se včasih izkrivi.

Cerkev si je na svojem zemeljskem romanju že od apostolskih časov postavila pravila vedenja, ki so skozi stoletja sestavljala povezan korpus zavezujočih predpisov, ki združujejo Božje ljudstvo in za spoštovanje katerih so odgovorni škofje. Ti predpisi odražajo vero, ki jo vsi izpovedujemo in iz katere črpajo svojo obvezujočo moč ter na njeni podlagi kažejo materinsko usmiljenje Cerkve, ki ve, da je njen cilj vedno zveličanje duš. Ker je treba urejati življenje skupnosti skozi čas, je potrebno, da so ti predpisi tesno povezani z družbenimi spremembami in novimi zahtevami Božjega ljudstva, zaradi česar jih je včasih treba spremeniti in prilagoditi spremenjenim okoliščinam.

Med hitrimi družbenimi spremembami, ki jih doživljamo, zavedajoč se, »da ne doživljamo samo dobe sprememb, ampak spremembo dobe« (Sprejem Rimske kurije za božična voščila, 21. december 2019), se je, da bi se ustrezno odzvali na zahteve Cerkve po vsem svetu, očitno pokazala tudi potreba po prenovi kazenske discipline, ki jo je razglasil sv. Janez Pavel II. 25. januarja 1983 v Zakoniku cerkvenega prava, in ki jo je potrebno spremeniti tako, da bo omogočala pastirjem, da jo bodo uporabili kot gibko odrešilno in poboljševalno orodje, ki ga je treba uporabiti pravočasno in s pastoralno ljubeznijo, da bi se izognili resnejšemu zlu in lajšali rane, ki jih je povzroča človeška šibkost.

V ta namen je Benedikt XVI., moj častitljivi predhodnik, leta 2007 pooblastil Papeški svet za zakonodajna besedila, naj začne študijo o prenovi kazenskih določil, ki so v Zakoniku iz leta 1983. V moči te naloge se je Dikasterij pozorno lotil konkretnega preučevanja novih zahtev, ugotavljanja omejitev in pomanjkljivosti veljavne zakonodaje ter nakazovanja možnih, jasnih in preprostih rešitev. Študija je bila izvedena v duhu kolegialnosti in sodelovanja, tudi s pomočjo strokovnjakov in pastirjev ter s primerjanjem možnih rešitev z zahtevami in značajem različnih krajevnih Cerkva.

Sestavljen je bil prvi osnutek nove VI. knjige Zakonika cerkvenega prava, ki je bil poslan vsem škofovskim konferencam, Dikasterijem Rimske kurije, vrhovnim predstojnikom redovnih ustanov, fakultetam za kanonsko pravo in drugim cerkvenim ustanovam, da bi zbrali njihove pripombe. Hkrati so bili vprašani tudi številni kanonisti in strokovnjaki za kazensko pravo po vsem svetu. Odgovori na to prvo posvetovanje, ki so bili pravilno urejeni, so bili posredovani posebni skupini strokovnjakov, ki je osnutek pregledala v luči prejetih predlogov, da bi ga potem ponovno dala v pretres svetovalcem. Po nadaljnjih pregledih in primerjavah so končni osnutek preučili na plenarnem zasedanju članov Papeškega sveta za zakonodajna besedila. Po popravkih, ki jih je dodalo plenarno zasedanje, je bilo besedilo v mesecu februarju 2020 končno posredovano papežu.

Spoštovanje kazenske discipline je dolžnost celotnega Božjega ljudstva, vendar odgovornost za njeno pravilno uporabo – kot je bilo rečeno zgoraj – pripada posebej pastirjem in predstojnikom posameznih skupnosti. Gre za nalogo, ki je na noben način ni mogoče ločiti od pastoralne službe (munus pastorale), ki jim je zaupana in jo je treba izvrševati kot konkretno in nepreklicno zahtevo ljubezni ne samo v odnosu do Cerkve, do krščanske skupnosti in morebitnih žrtev, temveč tudi do tistega, ki je storil zločin, ki hkrati potrebuje določen čas usmiljenja kot tudi kazni s strani Cerkve.

V preteklosti je veliko škode povzročilo pomanjkljivo dojemanje notranje zveze, ki v Cerkvi obstaja med ljubeznijo in zatekanjem k sankcijam, kjer to zahtevajo okoliščine in pravičnost. Tak način razmišljanja – nas uči izkustvo – vodi v nevarnost, da bi se obnašali v nasprotju z disciplino družbenih navad, za zdravljenje tega pa niso dovolj samo spodbude in predlogi. To stanje pogosto nosi s seboj nevarnost, da se takšno sčasoma obnašanje utrdi do te mere, da poboljšanje postane težje, v mnogih primerih pa povzroči pohujšanje in zmedo med verniki. Zato uporaba kazni za pastirje in predstojnike postane potrebna. Malomarnost pastirja pri zatekanju h kazenskemu sistemu kaže, da svoje službe ne izvršuje pravilno in zvesto, kakor sem izrecno opomnil v obliki »Motu Propria« Kakor ljubeča mati, 4. junija 2016 in Vi ste luč sveta, 7. maja 2019.

Dejansko pa ljubezen zahteva, da se pastirji zatečejo h kazenskemu sistemu vsakokrat, ko je potrebno, ob upoštevanju treh namenov, ki to zahtevajo v cerkveni skupnosti, in to je obnova zahtev pravičnosti, poprava obtoženca in popravilo pohujšanja.

Kot sem nedavno dejal, ima kanonska sankcija tudi popravljalno in odrešenjsko funkcijo in si prizadeva predvsem za dobro vernika, za katerega »predstavlja pozitivno sredstvo za uresničevanje Kraljestva, za obnovo pravičnosti v skupnosti vernikov, ki so poklicani k osebni in skupni posvetitvi« (Udeležencem plenarnega zasedanja Papeškega sveta za zakonodajna besedila, 21. februar 2020).

Zato novo besedilo v spoštovanju neprekinjenosti splošnih potez kanonskega sistema, ki sledi skozi čas utrjenemu izročilu Cerkve, uvaja različne spremembe veljavne zakonodaje in sankcionira nekatere nove zločinske oblike, ki odgovarjajo na vedno bolj razširjeno zahtevo v različnih skupnostih po ponovni vzpostavitvi pravičnosti in reda, ki ju je zločin prelomil.

Poleg tega je besedilo izboljšano tudi s tehničnega vidika, predvsem kar zahteva temeljne vidike kazenskega prava, kot na primer pravico do obrambe, predpis kazenskega postopka, jasnejšo določitev kazni, ki odgovarja zahtevam kazenskega prava ter ordinarijem in sodnikom nudi objektivna merila pri določanju najprimernejše kazni, ki jo je treba uporabiti v konkretnem primeru.

Pri prenovi se je sledilo tudi načelu zmanjševanja primerov, v katerih je naložitev kazni prepuščeno presoji oblasti, tako da je pri dajanju kazni treba dajati prednost, servatis de iure servandis, cerkveni enotnosti, zlasti za zločine, ki v skupnosti povzročijo večjo škodo in pohujšanje.

Kot je bilo vse to povedano, s to Apostolsko konstitucijo objavljam prenovljeno besedilo VI. knjige Zakonika cerkvenega prava, kakor je bilo naročeno in pregledano, v upanju, da se bo izkazalo kot sredstvo za dobro duš in da bodo njegove predpise pastirji uporabljali pravično in usmiljeno, kadar bo potrebno, zavedajoč se, da njihovi službi kot dolžnost pravičnosti – odlična kardinalna krepost – pripada izrekanje kazni, kadar to zahteva dobro vernikov.

Da bi vsi mogli temeljito razumeti določila, o katerih je govora, določam, naj se ta prenova VI. knjige Zakonika cerkvenega prava razglasi po objavi v L'Osservatore Romano, v veljavo pa stopa z 8. decembrom 2021, nato pa naj se objavi v Uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.

Prav tako tudi določam, da je z začetkom veljavnosti nove VI. knjige razveljavljena sedanja VI. knjiga Zakonika cerkvenega prava, kljub vsemu nasprotnemu, čeprav bi zaslužilo posebno omembo.

V Rimu, pri Svetem Petru, na binkoštni praznik, 23. maja 2021, v devetem letu mojega papeževanja.