Izšla poslanica za svetovni dan revnih 2021: Uboge imate namreč vedno med seboj

Andreja Červek – Vatikan

Naslov poslanice za letošnji svetovni dan revnih je »Uboge imate namreč vedno med seboj« (Mr 14,7). Gre za Jezusove besede, izgovorjene le nekaj dni pred njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Božji Sin ne pravi samo, da naj v njem prepoznamo osebo, ki predstavlja vse revne, ampak »se identificira kot najrevnejši med revnimi«.

Poslanica, ki predstavlja zelo kristološki pogled, v ospredje postavlja nekatere aktualne tematike. Sklicuje se na pandemijo, ki »še vedno trka na vrata milijonov ljudi in, če ne prinaša trpljenja in smrti, je vendarle znanilka revščine«. Sveti oče – je zatrdil Fisichella – »se dobro zaveda posledic, ki so vsak dan na očeh vseh«, tako da so »najranljivejše osebe prikrajšane za osnovne življenjske potrebščine. Dolge vrste pred menzami za revne so otipljivo znamenje tega poslabšanja.«

Frančišek poziva k neposrednemu prevzemanju odgovornosti. Pred revnimi si ne smemo dovoliti nobene »navade, ki bi postala brezbrižnost«. Nujno je treba dovoliti, »da se vključimo v podelitev življenja, ki ne dopušča pooblastil. Revni niso ljudje 'zunaj' skupnosti, ampak bratje in sestre, s katerimi je treba deliti trpljenje, blažiti njihovo stisko in izključenost«.

Posebna pozornost je namenjena »položaju žensk«. »Pred vsakodnevnimi pojavi nasilja nad ženskami ne moremo zamolčati obsodbe tega barbarstva, zaradi katerega je svet žensk prizorišče prave revščine,« je povedal Fisichella. Papež Frančišek komentira evangeljski prizor, v katerem se učenci jezijo na ženo v Betaniji, ki je Jezusa mazilila z dragocenim oljem, in iz katerega je tudi vzeto geslo svetovnega dneva: »Ta anonimna ženska, ki je morda prav zato namenjena, da predstavlja celoten ženski svet, ki v teku stoletij ne bo imel glasu in bo deležn nasilja, začenja pomembno prisotnost žensk, ki so del vrhunca Kristusovega življenja ... Ženske, tako pogosto diskriminirane in odrinjene od odgovornih položajev, so na straneh evangelijev protagonistke v zgodovini razodetja.«

Papež v poslanici prav tako poudarja, da »celotno Jezusovo delovanje potrjuje, da revščina ni sad usodnosti, ampak konkretno znamenje njegove navzočnosti med nami«. Jasno izpostavlja »obzorje, kjer morajo kristjani ponovno odkriti navdušenje, ki je potrebno, da bi njihova navzočnost v svetu spet postala verodostojna. Če nameravamo biti zvesti evangeliju, postane jasno, da Boga ne najdemo v času in na krajih, kjer smo se mi odločili, da ga srečamo, ampak tam, kjer se on želi razodeti in biti prepoznan,« je dejal Fisichella.

V ospredje so postavljene nujne potrebe, h katerim je treba pristopiti. Na prvo mesto postavlja iskanje vzrokov, da bi nato opredelili pobude, ki so potrebne za iskanje možnih rešitev. Papež ostro obsoja idejo, da »so revni sami odgovorni za svoj položaj in da predstavljajo neznosno težo ekonomskemu sistemu, ki v središče postavlja interes nekaterih privilegiranih kategorij. Trg, ki zanemarja ali izbira etična načela, ustvarja nečloveške pogoje, ki se zgrinjajo nad osebe, ki že sicer živijo v slabih pogojih.« Revni morajo prevzeti odgovornost, predvsem pa jo morajo prevzeti vlade in svetovne institucije ter zgraditi boljši svet, ki temelji na pravičnosti, poziva papež. Revščina namreč ni neka abstraktna ideja in revni niso plod domišljije. Njihova množična prisotnost zahteva rešitve, ki so rezultat »ustvarjalnega načrtovanja«.

»Revščina ni sad usode, ampak posledica egoizma,« zapiše papež v poslanici in predlaga konstruktivno pot: »Oživiti razvojne procese, v katerih se razvijajo zmožnosti vseh, tako da bosta dopolnjevanje kompetenc in raznolikost vlog vodila k skupnemu viru soudeležbe.« Rešitev je skratka veliko preprostejša, kot bi pričakovali, dodaja Fisichella  in ponovi papeževo osnovno misel: »Kultura srečanja je privilegiran način za učinkovit pogled v prihodnost, ki je poln konstruktivnega upanja.«