Papež Frančišek: Peter in Pavel sta svobodna, ker sta bila osvobojena

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med homilijo govoril o »dveh velikih apostolih evangelija« in »dveh nosilnih stebrih vere« ter v središče postavil njuno svobodo: »Peter in Pavel sta svobodna samo zato, ker sta bila osvobojena. Srečala sta se s Kristusom in doživela ljubezen, ki ju je ozdravila in osvobodila. »Ko se nas dotakne Gospod, smo tudi mi osvobojeni,« je izpostavil papež. »In vedno moramo biti osvobojeni, kajti le svobodna Cerkev je verodostojna Cerkev. Kot Peter smo poklicani, da se osvobodimo občutka poraza ob našem včasih neuspešnem ribolovu; da se osvobodimo strahu, ki nas dela nepremične in prestrašene, nas zapira v naše varnosti in nam jemlje pogum za preroštvo. Kot Pavel smo poklicani, da se osvobodimo hinavščine zunanjosti; da se osvobodimo skušnjave, da bi se uveljavljali z močjo sveta namesto s slabotnostjo, ki daje prostor Bogu.«

Homilija papeža Frančiška

Dva velika apostola, apostola evangelija in dva nosilna stebra vere: Petra in Pavla. Danes obhajamo njun spomin. Od blizu poglejmo ta dva pričevalca vere: v središču njune zgodbe ni njuna sposobnost, ampak srečanje s Kristusom, ki je spremenil njuni življenji. Doživela sta ljubezen, ki ju je ozdravila in osvobodila, in zaradi tega sta postala apostola in služabnika osvoboditve drugih.

Peter in Pavel sta svobodna samo zato, ker sta bila osvobojena. Ustavimo se pri tej ključni točki.

Peter, ribič iz Galileje, je bil osvobojen predvsem občutka neprimernosti in zagrenjenosti zaradi neuspeha, in to se je zgodilo zahvaljujoč brezpogojni Jezusovi ljubezni. Čeprav je bil izkušen ribič, je sredi noči večkrat doživel grenak okus poraza, ker ni ničesar ujel (prim. Lk 5,5; Jn 21,5), in pred praznimi mrežami je bil v skušnjavi, da bi vesla potegnil v čoln; čeprav je bil močan in silovit, ga je pogosto zajel strah (prim. Mt 14,30); čeprav je bil goreč Gospodov učenec, je še naprej razmišljal v skladu s svetom, ne da bi razumel in sprejel pomen Kristusovega križa (prim. Mt 16,22); čeprav je rekel, da je pripravljen zanj dati življenje, je bilo dovolj, da se ga je prištelo med njegove, da se je ustrašil in šel vse do zanikanja Učitelja (prim. Mr 14,66-72).

Pa vendar ga je Jezus ljubil zastonj in stavil nanj. Spodbujal ga je, naj se ne preda, naj ponovno vrže mreže v morje, naj hodi po vodi, naj pogumno gleda na svojo šibkost, naj mu sledi po poti križa, naj da svoje življenje za brate in sestre, naj pase njegove ovce. Tako ga je osvobodil strahu, računov, ki so temeljili le na človeških prepričanjih, posvetnih skrbi ter mu vlil pogum, da je tvegal vse, in veselje ob občutku, da je ribič ljudi. Ravno njega je poklical, da bi potrdil svoje brate v veri (prim. Lk 22,32). Kot smo slišali v evangeliju, njemu je dal ključe za odpiranje vrat, ki vodijo v srečanje z Gospodom, in moč, da veže in razveže: da brate poveže s Kristusom ter razveže vozle in verige njihovega življenja (prim. Mt 16,19).

Vse to je bilo mogoče samo zato, ker je bil Peter prvi osvobojen, kot nam pravi prvo berilo. Verige, ki so ga držale v ujetništvu, so bile pretrgane in enako kot v noči, ko so se Izraelci osvobodili iz egiptovskega suženjstva, se je od njega zahtevalo, naj hitro vstane, si nadene pas in zaveže sandale ter hitro gre ven. In Gospod pred njim na široko odpre vrata (prim. Apd 12,7-10). To je nova zgodba o odpiranju, osvoboditvi, pretrganih verigah, izstopanju iz ujetništva, ki nas zapira. Peter doživi velikonočno izkušnjo: Gospod ga je osvobodil.

Tudi apostol Pavel je doživel osvoboditev s strani Kristusa. Osvobodil se je najbolj utesnjujočega suženjstva, suženjstva njegovega jaza, in iz Savla, kar je bilo ime prvega izraelskega kralja, je postal Pavel, kar pomeni »mali«. Prav tako je bil osvobojen verske gorečnosti, zaradi katere je zagrizeno zagovarjal prejeta izročila (prim. Gal 1,14), in bil nasilen pri preganjanju kristjanov. Bil je osvobojen. Formalno izpolnjevanje vere in branjenje tradicije z mečem v roki sta ga naredila togega, namesto da bi ga odprla za ljubezen do Boga in bratov. Bil je fundamentalist. Bog ga je tega osvobodil, vendar mu ni prihranil številnih slabosti in težav, zaradi katerih je bilo njegovo poslanstvo evangelizacije bolj rodovitno: napori apostolata, telesna slabost (prim. Gal 4,13-14), nasilje in preganjanje, brodolomi, lakota in žeja ter, kot sam pripoveduje, trn, ki ga je mučil v mesu (prim. 2 Kor 12,7-10).

Pavel je tako razumel, da »si je Bog izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno« (1 Kor 1,27), da vse zmoremo v njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13), da nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni (prim. Rim 8,35-39). Zato lahko Pavel ob koncu svojega življenja, kot nam pripoveduje drugo berilo, reče: »Gospod mi je bil blizu« in »me bo osvobodil vsega hudega« (prim. 2 Tim 4,17.18). Pavel je doživel velikonočno izkušnjo: Gospod ga je osvobodil.

Dragi bratje in sestre, Cerkev gleda na ta dva velikana vere in vidi dva apostola, ki sta moč evangelija osvobodila v svet samo zato, ker ju je najprej osvobodilo srečanje s Kristusom. Ni ju obsojal, ni ju poniževal, ampak je z njima delil življenje z naklonjenostjo in bližino, ju podpiral s svojo molitvijo in ju včasih poklical nazaj in ju pretresel, da bi se spremenila. Petru Jezus nežno reče: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera« (Lk 22,32); Pavla vpraša: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4). Jezus ravna enako z nami: zagotavlja nam svojo bližino, ko moli za nas in posreduje pri Očetu; nežno nas graja, ko naredimo napako, da bi lahko ponovno našli moč ter vstali in se ponovno podali na pot.

Ko se nas dotakne Gospod, smo tudi mi osvobojeni. In vedno moramo biti osvobojeni, kajti le svobodna Cerkev je verodostojna Cerkev. Kot Peter smo poklicani, da se osvobodimo občutka poraza ob našem včasih neuspešnem ribolovu; da se osvobodimo strahu, ki nas dela nepremične in prestrašene, nas zapira v naše varnosti in nam jemlje pogum za preroštvo. Kot Pavel smo poklicani, da se osvobodimo hinavščine zunanjosti; da se osvobodimo skušnjave, da bi se uveljavljali z močjo sveta namesto s slabotnostjo, ki daje prostor Bogu; da se osvobodimo izpolnjevanja religioznih pravil, ki nas dela toge in neprilagodljive; da se osvobodimo dvoumnih povezav z oblastjo in strahu, da bi nas napačno razumeli in napadali.

Peter in Pavel nam izročata podobo Cerkve, ki je zaupana v naše roke, a jo Gospod vodi z zvestobo in nežnostjo – On vodi Cerkev; Cerkve, ki je slabotna, a močna v navzočnosti Boga; podobo osvobojene Cerkve, ki lahko svetu ponudi tisto osvoboditev, ki si je sam ne more dati: osvoboditev od greha, od smrti, od vdaje, od občutka krivice, od izgube upanja, ki greni življenje žensk in moških našega časa.

Vprašajmo se: kako zelo naša mesta, naše družbe, naš svet potrebujejo osvoboditev? Koliko verig je treba pretrgati in koliko zaprtih vrat je treba odpreti! Mi smo lahko sodelavci pri tem osvobajanju, vendar le, če najprej pustimo, da nas osvobodi Jezusova novost, in hodimo v svobodi Svetega Duha.

Danes bodo naši bratje nadškofje prejeli palij. To znamenje enosti s Petrom spominja na poslanstvo pastirja, ki da svoje življenje za čredo. Z darovanjem svojega življenja pastir, osvobojen samega sebe, postane orodje osvoboditve za brate. Danes je z nami delegacija ekumenskega patriarhata, ki jo je ob tej priložnosti poslal naš dragi brat Bartolomej: vaša dobrodošla prisotnost je dragoceno znamenje enosti na poti osvoboditve od razdalj, ki pohujšljivo ločujejo vernike v Kristusa. Hvala za vašo navzočnost.

Molimo za vas, za pastirje, za Cerkev, za vse nas, da bi osvobojeni s strani Kristusa lahko bili apostoli osvoboditve po vsem svetu.