Papež začel nov sklop katehez o Pismu Galačanom: Svobodni in radostni, ne togi

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki se je odvijala na vatikanskem Dvorišču sv. Damaza, začel nov cikel katehez, posvečenih Pismu Galačanom. Gre za zelo pomembno pismo, saj med drugim obravnava teme, ki so pomembne za vero, na primer svoboda, milost in način krščanskega življenja. Kot je dejal, so te tematike zelo aktualne tudi v današnjem času. Opozoril je na Pavlove nasprotnike, ki so hoteli z obrekovanjem spodkopati njegovo oblast, kar je med Galačani povzročalo negotovost. V podobnem položaju se tudi danes nahajajo kristjani. Pojavljajo se namreč novi pridigarji, ki se imajo za varuhe resnice, se hočejo vrniti nazaj v preteklost in poudarjajo, kakšen je najboljši način biti kristjan. Kot je izpostavil papež, jih prepoznamo po njihovi togosti.

Svetopisemski odlomek: Gal 1,2-5

»Cerkvam v Galatiji: milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče, kateremu bodi slava na veke vekov! Amen.«

Kateheza: Uvod v Pismo Galačanom

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Po dolgi poti, ki je bila posvečena molitvi, danes začnemo nov cikel katehez. Upam, da nam je s to potjo o molitvi uspelo moliti malo bolje in malo več. Rad bi razmišljal o nekaterih temah, ki jih apostol Pavel ponuja v Pismu Galačanom. Gre za zelo pomembno pismo, rekel bi celo odločilno, ne le zato, da bi bolje spoznali apostola, temveč predvsem zato, da bi razmislili o nekaterih temah, ki jih poglobljeno obravnava in tako pokaže na lepoto evangelija. Pavel v tem pismu navaja precej biografskih podatkov, ki nam omogočajo spoznati njegovo spreobrnjenje in odločitev, da svoje življenje nameni služenju Jezusu Kristusu. Obravnava tudi nekatere teme, ki so zelo pomembne za vero, kot so svoboda, milost in način krščanskega življenja, ki so izredno aktualne, saj se dotikajo mnogih vidikov življenja Cerkve v naših dneh. Gre za zelo aktualno pismo. Zdi se, da je napisano za naš čas.

Prva značilnost tega pisma je veliko evangelizacijsko delo apostola, ki je med svojimi misijonarskimi potovanji vsaj dvakrat obiskal skupnost v Galatiji. Pavel se obrača na kristjane na tem ozemlju. Ne vemo natančno, na katero geografsko območje se nanaša, niti ne moremo z gotovostjo potrditi datuma, ko je pismo napisal. Vemo, da so bili Galačani starodavno keltsko prebivalstvo, ki se je po mnogih preobratih naselilo na tem prostranem ozemlju Anatolije, katere glavno mesto je bila Ankira, današnja Ankara, glavno mesto Turčije. Pavel poroča samo to, da je zaradi bolezni bil prisiljen ustaviti se na tem območju (prim. Gal 4,13). Sveti Luka v Apostolskih delih pa namesto tega najde bolj duhovni povod. Pravi, da »so potovali so skozi Frigijo in deželo Galačanov, ker jim je Sveti Duh branil, da bi oznanjali besedo v provinci Aziji« (prim. Apd 16,6). Ti dve dejstvi si ne nasprotujeta: prej kažeta, da pot evangelizacije ni vedno odvisna od naše volje in naših načrtov, ampak zahteva pripravljenost, da se pustimo oblikovati in gremo po drugih poteh, ki niso bile predvidene. [...] Kar vendarle ugotavljamo, je, da je apostol pri svojem neutrudnem evangelizacijskem delu uspel ustanoviti več majhnih skupnosti, razkropljenih po ozemlju Galatije.

Ko je Pavel prispel v neko mesto, med ljudi, na neko ozemlje, ni takoj gradil katedrale. Ustanavljal je majhne skupnosti, ki so kvas naše krščanske kulture danes. Začel je z majhnimi skupnostmi. In te male skupnosti so rasle in se razvijale. Tudi danes se ta pastoralna metoda uporablja na vseh misijonskih območjih. Prejšnji teden sem prejel pismo misijonarja v Papui Novi Gvineji; pravi da oznanja evangelij v gozdu, ljudem, ki niti ne poznajo Jezusa Kristusa. To je lepo. Začnejo se oblikovati majhne skupnosti. Tudi danes je to evangelizacijska metoda, ki izvira iz prve evangelizacije.

Na kar bi radi opozorili, je pastoralna zaskrbljenost Pavla, ki se je po ustanovitvi teh Cerkva zavedel velike nevarnosti za njihovo rast v veri. Pastir je kakor oče ali mama, ki takoj vidi nevarnost za otroke. Vtihotapili so se namreč nekateri kristjani iz judovstva in začeli z zvitostjo vnašati teorije, ki so bile nasprotne apostolovemu učenju, ter ga celo očrnili. Začnejo z naukom: to ne, to ja. In očrnijo apostola. To je vedno bila pot. Apostolu spodkopati oblast. Kot vidimo, je starodavna praksa, da se ob nekaterih priložnostih predstavimo kot edini poznavalci resnice, kot čisti, in hočemo z obrekovanjem spodkopati delo drugih. Ti Pavlovi nasprotniki so trdili, da se tudi pogani morajo podvreči obrezovanju in živeti v skladu s pravili Mojzesove postave. Vrnejo se nazaj k prvim predpisom, k stvarem, ki jih je evangelij presegel. Vrnejo se nazaj. Galačani bi se torej morali odpovedati svoji kulturni identiteti in se podrediti judovskim pravilom, predpisom in običajem. Ne samo to. Ti nasprotniki so trdili, da Pavel ni pravi apostol in torej nima nobene oblasti za oznanjevanje evangelija. To velikokrat vidimo. Pomislimo na nekatere krščanske skupnosti ali kakšno škofijo: začnejo se širiti zgodbe in zatem uničijo župnika, škofa. To je ravno pot hudega, ljudi, ki ločujejo, ki ne znajo graditi. V Pismu Galačanom vidimo ta potek.

Galačani so se znašli v krizni situaciji. Kaj naj storijo? Poslušati in slediti temu, kar jim je Pavel oznanjal, ali pa dati prav novim pridigarjem, ki so ga obtoževali? Zlahka si predstavljamo položaj negotovosti, ki je napolnjevala njihova srca. Da so spoznali Jezusa in verjeli v odrešenjsko delo, ki ga je uresničil s svojo smrtjo in vstajenjem, je zanje bil zares začetek novega življenja, svobodnega življenja. Stopili so na pot, ki jim je omogočila, da so končno bili svobodni, čeprav je njihova zgodovina bila prepletena z mnogimi oblikami nasilnega suženjstva, tudi tistega, ki jih je podredilo rimskemu cesarju. Zato so se ob kritiki novih pridigarjev čutili izgubljene in negotove, kako naj se obnašajo. »Kdo ima prav? Ta Pavel ali pa ljudje, ki zdaj prihajajo in učijo druge stvari? Koga naj poslušam?« Skratka, na kocki je bilo veliko stvari!

Takšen položaj ni daleč od izkušnje, ki jo živijo različni kristjani v današnjem času.  Tudi danes namreč ne manjka pridigarjev, ki zlasti s pomočjo novih komunikacijskih sredstev lahko vznemirijo skupnosti. Ne pojavljajo se samo zato, da bi oznanjali evangelij o Bogu, ki ljubi človeka v Jezusu, križanem in vstalem, ampak da bi kot pravi »varuhi resnice« – tako imenujejo sami sebe – vztrajno poudarjali, kakšen je najboljši način biti kristjan. Odločno zatrjujejo, da je pravo krščanstvo tisto, na katerega so oni navezani, pogosto poistoveteno z določenimi oblikami iz preteklosti, in da je rešitev za današnje krize, da ne bi izgubili pristnosti vere, vrnitev nazaj. Tudi danes, tako kot takrat, obstaja skušnjava, da bi se zaprli v določene gotovosti, pridobljene v izročilih preteklosti. Kako lahko prepoznamo te ljudi? Na primer, ena od potez je togost. Pred oznanjevanjem evangelija, ki nas dela svobodne in radostne, so togi. Vedno togost: treba je narediti to, treba je narediti tisto. Tem ljudem je lastna togost.

Učenje apostola Pavla v Pismu Galačanom nam bo pomagalo razumeti, po kateri poti naj gremo. Pot, ki jo je nakazal apostol, je osvobajajoča in vedno nova pot Jezusa, križanega in vstalega; to je pot oznanjevanja, ki se uresničuje s ponižnostjo in z bratstvom; novi pridigarji ne poznajo ne ponižnosti in ne bratstva. To je pot krotkega in poslušnega zaupanja; novi pridigarji ne poznajo ne krotkosti ne pokorščine. Ta pot krotkosti in zaupanja hodi v gotovosti, da Sveti Duh deluje v vsakem obdobju Cerkve. In navsezadnje, vera v Svetega Duha, ki je navzoč v Cerkvi, nas vodi naprej in nas bo rešila.