Papež sklenil cikel katehez o molitvi: Jezus moli za nas

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o Jezusovi velikonočni molitvi za nas in tako sklenil cikel katehez o molitvi, ki ga je začel 6. maja 2020. Spomnil je, da se je Jezus v najtežjih trenutkih svojega zemeljskega življenja z molitvijo obračal na Boga in ga klical »Oče«. Poudaril je, da je Jezus na križu molil za vsakega med nami, ter povabil, naj pogumno in z upanjem čutimo Jezusovo molitev za nas.

Svetopisemski odlomek: Mr 14, 32-36

Prišli so na kraj z imenom Getsemani, in Jezus je rekel svojim učencem: »Sedite tukaj, medtem ko bom molil!« S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Zgrozil se je in začel trepetati. Rekel jim je: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte!« In šel je malo dalje, padel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govoril je: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi ta kelih od mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!«

Kateheza: Jezusova velikonočna molitev za nas

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Večkrat smo v tej seriji katehez spomnili, kako je molitev ena od najočitnejših značilnosti Jezusovega življenja. Jezus je molil in molil je veliko. Jezus se med svojim poslanstvom potopi vanjo, saj je pogovor z Očetom žareče jedro vsega njegovega obstoja.

Evangeliji pričajo, kako je Jezusova molitev postala še bolj intenzivna in silovita v uri njegovega trpljenja in smrti. Ti ključni dogodki v njegovem življenju predstavljajo osrednje jedro krščanskega oznanjevanja: tiste zadnje ure, ki jih je Jezus živel v Jeruzalemu so srce evangelija ne le zato, ker evangelisti tej pripovedi namenjajo sorazmerno več prostora, ampak tudi zato, ker dogodek njegove smrti in vstajenja – kot blisk – osvetljuje preostanek Jezusove zgodbe. Ni bil človekoljub, ki je skrbel za človeško trpljenje in bolezni: bil je in je mnogo več. V Njem ni samo dobrota: je nekaj več, v Njem je odrešenje, in to ne epizodno odrešenje – tisto, ki me reši pred boleznijo ali trenutkom brezupa – ampak popolno odrešenje, tisto mesijansko, ki daje upanje v dokončno zmago življenja nad smrtjo.

V dneh njegove zadnje velike noči torej vidimo Jezusa, kako je popolnoma potopljen v molitev.

Na dramatičen način moli v vrtu Getsemani, ko ga napade smrtna tesnoba. A ravno v tem trenutku se Jezus obrne na Boga in ga imenuje »Aba«, očka (prim. Mr 14,36). Ta aramejska beseda, kar je bil Jezusov jezik, izraža bližino in zaupanje. Ravno ko začuti, da se okoli njega zgosti tema, gre Jezus skoznjo s to majhno besedo: Aba! Očka!

Jezus moli tudi na križu, odet v tišino Boga. Pa vendar se na njegovih ustnicah ponovno pojavi beseda »Oče«. To je najbolj drzna molitev, saj je Jezus na križu absolutni priprošnjik: moli za druge, moli za vse, tudi za tiste, ki ga obsojajo, ne da bi se kdorkoli razen ubogega hudodelca postavil na njegovo stran. Vsi so bili proti Njemu ali pa brezbrižni. Samo tisti hudodelec je prepoznal moč. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Sredi drame, v strašni bolečini duše in telesa, Jezus moli z besedami psalmov; z ubogimi sveta, zlasti s tistimi, ki so jih vsi pozabili, izgovarja tragične besede 22. psalma: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Ps 22,2).

 Čutil je zapuščenost in je molil. Na križu se izpolni dar Očeta, ki daruje ljubezen, torej se izpolni naše odrešenje. In še enkrat ga kliče »moj Bog«: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). V treh urah na križu je vse molitev.

Jezus torej moli v odločilnih urah svoje smrti in vstajenja. Z vstajenjem bo Oče uslišal njegovo molitev. Jezusova molitev je silna. Jezusova molitev je edinstvena in tudi postane model za našo molitev. Jezus je molil za vse, molil je tudi zame, za vsakega med nami. Vsak lahko reče: »Jezus je na križu molil zame.« Jezus lahko vsakemu reče: »Zate sem molil pri zadnji večerji in na križu.« Tudi v svojem najbolj bolečem trpljenju nismo nikoli sami. Jezusova molitev je z nami. (...) Še vedno moli, da bi nam njegova Beseda pomagala iti naprej (...). On moli za nas.

To se mi zdi najlepša stvar, ki si jo lahko zapomnimo. To je zadnja kateheza v tem ciklu o molitvi: spomniti se milosti, da ne samo molimo, ampak da smo, tako rekoč, že »zmoljeni«, že smo sprejeti v Jezusov pogovor z Očetom, v občestvo Svetega Duha. Jezus moli za nas – vsak lahko to ohrani v srcu. Tega ne pozabimo. Tudi v najtežjih trenutkih smo že vključeni v Jezusov pogovor z Očetom v občestvu s Svetim Duhom. V Jezusu Kristusu smo bili zaželeni in tudi v uri trpljenja, smrti in vstajenja je bilo vse darovano za nas. Tako nam ne preostane drugega, kot da smo pogumni in imamo upanje. S pogumom in upanjem čutiti Jezusovo molitev in iti naprej: naj bo naše življenje v slavo Bogu, zavedajoč se, da On moli zame pri Očetu, da Jezus moli zame. Hvala.