Papež pri katehezi: Sveti Duh posreduje za nas in nas tudi uči moliti za druge

Svetopisemski odlomek: Rim 8,26-27

Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.

Kateheza: »Bog posreduje za nas.« Sveti Duh in krščanska molitev.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Posvečujoče delovanje Svetega Duha se poleg Božje besede in zakramentov izraža tudi v molitvi, ki ji želimo posvetiti današnje razmišljanje. Sveti Duh je hkrati subjekt in objekt krščanske molitve. To pomeni, da je On tisti, ki daje molitev, in tisti, ki ga molitev daje. Molimo, da bi prejeli Svetega Duha, in Svetega Duha prejemamo, da bi lahko zares molili, to pomeni kot Božji otroci in ne kot sužnji. Razmislimo nekoliko o tem: moliti kot Božji otroci, ne sužnji. Moliti moramo v svobodi. »Danes moram moliti za to, to, to in to, ker sem obljubil to, to in to. Sicer bom šel v pekel.« Ne, to ni molitev. Molitev je svobodna. Ko moliš, ti Duh pomaga moliti. Moliš, ko v srcu čutiš potrebo po molitvi. In ko ne čutiš ničesar, se ustavi in se vprašaj: zakaj nimam volje za molitev, kaj se mi dogaja v življenju? Spontanost v molitvi nam najbolj pomaga. To pomeni moliti kot otroci, ne kot sužnji.

Zlasti moramo moliti, da bi prejeli Svetega Duha. V zvezi s tem so v evangeliju zelo natančne Jezusove besede: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). V Novi zavezi vidimo, da Sveti Duh vedno prihaja med molitvijo. Na Jezusa se je spustil pri krstu v Jordanu, medtem ko je molil (prim. Lk 3,21); na učence se je spustil na binkošti, medtem ko so »enodušno vztrajali v molitvi« (Apd 1,14).

To je edina »moč«, ki jo imamo nad Božjim Duhom, moč molitve. Na gori Karmel so se lažni Baalovi preroki vznemirjali, da bi na svojo žrtev priklicali ogenj z neba, vendar se ni zgodilo nič; Elija je molil in ogenj je padel z neba ter použil žgalno daritev (prim. 1 Kr 18,20-38). Cerkev zvesto sledi temu zgledu: vedno ima na ustnicah prošnjo »Pridi!«, kadarkoli se obrača na Svetega Duha. To počne zlasti pri maši, da se kot rosa spusti in posveti kruh in vino za evharistično daritev.

Obstaja pa tudi drugi vidik, ki je za nas najpomembnejši in najbolj spodbuden: Sveti Duh je tisti, ki nam daje resnično molitev. Sveti Pavel pravi: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Rim 8,26-27).

Res je, da ne znamo moliti. Tega se moramo učiti vsak dan. Razlog za to šibkost naše molitve je bil v preteklosti izražen z eno samo besedo, uporabljeno na tri različne načine: kot pridevnik, kot samostalnik in kot prislov. Zlahka si jo zapomnijo tudi tisti, ki ne znajo latinsko, in vredno si jo je zapomniti, saj vsebuje celotno razpravo. Ta pregovor pravi: »Mali, mala, male petimus«, kar pomeni: ker smo slabi (mali), prosimo za napačne stvari (mala) in na napačen način (male). Jezus pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). Mi pa iščemo najprej nekaj več, svoje interese, in pozabimo na to, da bi prosili za Božje kraljestvo. Prosimo Gospoda za Božje kraljestvo in z njim bo prišlo tudi vse ostalo.

Sveti Duh prihaja na pomoč naši šibkosti, vendar pa naredi še nekaj veliko pomembnejšega: pove nam, da smo Božji otroci, in nam na usta položi klic: »Aba! Oče!« (Rim 8,15; Gal 4,6). Krščanska molitev ne pomeni, da človek govori z Bogom po telefonu, ampak da Bog moli v nas! Mi molimo k Bogu po Bogu. Moliti pomeni, da se postavimo v Boga in Bog vstopi v našo notranjost.

Prav v molitvi se Sveti Duh razodeva kot Paraklit, naš zagovornik in tolažnik. Pred Očetom nas ne obtožuje, ampak nas brani. Prepričuje nas, da smo grešniki (prim. Jn 16,8), vendar to počne zato, da bi nam dal okusiti veselje Očetovega usmiljenja, in ne zato, da bi nas uničil z nerodovitnimi občutki krivde. Tudi kadar nas srce obsoja, nas spomni, da je »Bog večji od našega srca« (1 Jn 3,20). Bog je večji od našega greha. Vsi smo grešniki. Pomislimo: morda je med vami kdo, ki čuti velik strah zaradi nečesa, kar je storil, strah ga je Božje graje, strah ga je mnogih stvari in ne najde miru. Začni moliti, kliči Svetega Duha in On te bo naučil, kako prositi odpuščanje. Veste kaj? Bog ne pozna dobro slovnice. In ko ga prosimo odpuščanja, nam ne pusti, da bi končali stavka. »Odp ...« in nam ne pusti končati besede »odpusti«. Že prej nam odpusti, vedno nam odpustu. Vedno je ob nas, da bi nam odpustil, še preden do kraja izrečemo besedo »odpuščanje«. Mi rečemo »odp ...« in Oče nam vedno odpusti.

Sveti Duh posreduje za nas in nas tudi uči, da posredujemo za naše brate in sestre. Posreduje za nas in nas uči posredovati za druge. Uči nas molitve priprošnje: moliti za neko osebo, za bolnika, za nekoga, ki je v zaporu ... Vedno moliti, vedno. Ta molitev je Bogu še posebej všeč, ker je najbolj zastonjska in nesebična. Ko vsak moli za vse, se zgodi, kot je rekel sveti Ambrož, da vsi molijo za vsakega; molitev se pomnoži. To je naloga, ki je v Cerkvi zelo dragocena in potrebna, še posebej v tem času priprave na jubilej: združiti se s Paraklitom, ki posreduje za vse nas po Božjih načrtih. Ne moliti kot papagaji, prosim. Ne govoriti »bla bla bla«. Reci: »Gospod.« A reci s srcem. »Pomagaj mi, Gospod.« »Rad te imam, Gospod.« Ko molite Oče naš, molite »Oče, Ti si moj Oče.« Molite s srcem in ne z ustnicami, ne kot papagaji.

Naj nam Duh pomaga v molitvi, saj jo tako zelo potrebujemo! Hvala.