Papež začel nov cikel katehez: Jubilej 2025 – Jezus Kristus, naše upanje
Svetopisemski odlomek: Mt 1,1-3.15-16
Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina. Abrahamu se je rodil Izak, Izaku se je rodil Jakob, Jakobu se je rodil Juda in njegovi bratje. Judu je Tamara rodila Faresa in Zara. Faresu se je rodil Ezrom, Ezromu se je rodil Aram. Eliúdu se je rodil Eleazar, Eleazarju se je rodil Matan, Matanu se je rodil Jakob, Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje«
Jezusovo otroštvo: Jezusov rodovnik
Danes začenjamo cikel katehez, ki bo trajal vse jubilejno leto. Tema je »Jezus Kristus, naše upanje«: On je namreč cilj našega romanja in On sam je pot, po kateri moramo hoditi.
V prvem delu bomo obravnavali Jezusovo otroštvo, o katerem nam pripovedujeta evangelista Matej in Luka (prim. Mt 1-2; Lk 1-2). Evangelija o Jezusovem otroštvu pripovedujeta o njegovem deviškem spočetju in rojstvu iz Marijinega telesa; spominjata na mesijanske prerokbe, ki so se v Njem uresničile, in govorita o pravnem očetovstvu Jožefa, ki je Božjega Sina cepil v »deblo« Davidovega rodu. Predstavljen nam je Jezus kot dojenček, otrok in mladostnik, ki je poslušen svojim staršem in se hkrati zaveda, da je popolnoma predan Očetu in njegovemu kraljestvu. Razlika med evangelistoma je v tem, da Luka pripoveduje o dogodkih skozi Marijine oči, Matej pa skozi Jožefove, pri čemer vztraja pri takšnem očetovstvu brez primere.
Matej začne svoj evangelij in celoten novozavezni del z »rodovnikom Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina« (Mt 1,1). Gre za seznam imen, ki so prisotna že v hebrejskih spisih, da bi pokazal resnico zgodovine in resnico človeškega življenja. Dejansko je »Gospodov rodovnik sestavljen in resnične zgodovine, v kateri so prisotna nekatera problematična imena in je poudarjen greh kralja Davida (prim. Mt 1,6). Vse pa se konča in razcveti v Mariji in Kristusu (prim. Mt 1,16)« (Pismo o prenovi študija cerkvene zgodovine, 21. november 2024). Nato se pojavi resnica človeškega življenja, ki prehaja iz roda v rod in prinaša tri stvari: ime, ki vsebuje identiteto in edinstveno poslanstvo; pripadnost družini in ljudstvu; in končno pripadnost veri v Izraelovega Boga.
Rodovnik je literarna zvrst, ki je primerna oblika za posredovanje zelo pomembnega sporočila: nihče ne daje življenja sam sebi, temveč ga prejema kot dar od drugih; v tem primeru gre za izvoljeno ljudstvo, in tisti, ki od očetov podedujejo zaklad vere, s tem, ko prenašajo življenje na svoje otroke, jim izročajo tudi vero v Boga.
Drugače kot v rodovnikih Stare zaveze, kjer se pojavljajo samo moška imena, saj je v Izraelu oče tisti, ki dá ime sinu, pa se na Matejevem seznamu Jezusovih prednikov pojavljajo tudi ženske. Najdemo jih pet: Tamara, Judova snaha, ki ovdovi in se pretvarja, da je prostitutka, da bi tako svojemu možu zagotovila potomstvo (prim. 1 Mz 38); Rahába, prostitutka iz Jeriha, ki judovskim oglednikom pomaga vstopiti v obljubljeno deželo in jo osvojiti (prim. Joz 2); Ruta, Maobka, ki v istoimenski knjigi ostane zvesta svoji tašči, skrbi zanjo in postane prababica kralja Davida; Batšeba, s katero David prešuštvuje in po tem, ko ji ubijejo moža, spočne Salomona (prim. 2 Sam 11); in končno Marija iz Nazareta, žena Jožefa iz Davidove hiše: iz nje se rodi Mesija, Jezus.
Prvih štirih žensk ne povezuje to, da so grešnice, ampak to, da so tujke v izraelskem ljudstvu. Matej izpostavi, da »po njih v Jezusov rodovnik vstopi svet poganov – njegovo poslanstvo med Judi in pogani postane vidno« (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo).
Medtem ko so prejšnje štiri ženske omenjene skupaj z moškim, ki se je iz njih rodil, ali s tistim, so se mu rodile, pa Marija dobi posebno veljavo: zaznamuje nov začetek, ona sama je nov začetek, saj pri njej ni več človeško bitje protagonist pri porajanju, ampak sam Bog. To je razvidno iz glagola »je bil rojen«: »Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus« (Mt 1,16). Jezus je Davidov sin, ki je po Jožefu postal del te rodbine, in mu je bilo usojeno, da bo Mesija Izraela, vendar pa je tudi sin Abrahama in žensk tujk, zato mu je bilo usojeno, da postane »luč poganov« (prim. Lk 2,32).
Božji Sin, posvečen Očetu s poslanstvom, da razodene njegovo obličje (prim. Jn 1,18; Jn 14,9), vstopi v svet kot vsi človeški sinovi, tako da ga v Nazaretu imenujejo »Jožefov sin« (Jn 6,42) ali »tesarjev sin« (Mt 13,55). Pravi Bog in pravi človek.
Bratje in sestre, prebudimo v sebi hvaležen spomin na naše prednike. Predvsem pa se zahvalimo Bogu, ki nas je po Materi Cerkvi ustvaril za večno življenje, Jezusovo življenje, ki je naše upanje.