Papeževo sporočilo za Srečanje za prijateljstvo med ljudstvi. Letošnji naslov: »Pogum reči jaz«

Kardinal Pietro Parolin

Spoštovani ekscelenci
mons. FRANCESCU LAMBIASIJU
škofu v Riminiju

Spoštovana ekscelenca, sveti oče je vesel, da se Srečanje za prijateljstvo med ljudstvi ponovno odvija v »navzočnosti« in Vas, organizatorje in vse sodelujoče pozdravlja z željo po rodovitnem poteku.

Izbrani naslov – »Pogum reči jaz« - ki je vzet iz Dnevnika danskega filozofa Sørena Kierkegaarda, je zelo pomenljiv v trenutku, ko gre za to, da ponovno krenemo s pravo nogo, da ne bi zapravili priložnosti, ki nam jo je dala kriza pandemije. »Ponovni začetek« je geslo srečanja. Vendar se ne uresniči samodejno, saj je v vsako človeško pobudo vključena svoboda. Na to je spomnil Benedikt XVI.: »Svoboda predpostavlja, da mora biti v temeljnih odločitvah vsakega človeka […] nov začetek. […] Svobodo je treba vedno znova osvojiti za vedno« (Okrožnica Spe salvi, 24). V tem smislu je pogum za nov začetek predvsem dejanje svobode.

Med prvim zaprtjem je papež Frančišek vse povabil k uresničevanju te svobode: »Slabša od te krize je samo drama, da bi jo zapravili« (Homilija za binkošti, 31. maja 2020).

Čeprav je pandemija naložila fizično razdaljo, je v središče postavila osebo, jaz vsakega posameznika, in s tem v številnih primerih povzročila ponovno prebujanje temeljnih vprašanj o pomenu bivanja in o koristnosti življenja, ki so bila predolgo ublažena ali, še slabše, cenzurirana. Prav tako je zbudila čut osebne odgovornosti. Številni so to pokazali v različnih situacijah. Veliko ljudi se pred boleznijo ali bolečino, ob pojavu neke potrebe, ni umaknilo, ampak so rekli: »Tukaj sem.«

Družba nujno potrebuje odgovorne ljudi. Brez osebe ni družbe, ampak naključno druženje bitij, ki ne vedo zakaj so skupaj. Kot edino lepilo bi ostala samo sebičnost preračunljivosti in posebnega interesa, zaradi česar so vsi brezbrižni do vseh in do vsakogar. Sicer pa imata malikovanje oblasti in denarja raje opravka s posamezniki kot z osebami, to se pravi z nekim »jazom«, ki je bolj osredotočen na osebne probleme in na lastne subjektivne pravice, kot pa z »jazom«, ki je odprt za druge, ki si prizadeva, da bi oblikoval »mi« bratstva in družbenega prijateljstva.

Sveti oče se ne naveliča opozarjati tistih, ki imajo javno odgovornost, pred skušnjavo, da bi uporabili človeka in ga zavrgli, ko več ne koristi, namesto da bi mu stregli. Po tem, kar smo doživeli v tem času, je morda vsem bolj očitno, da je prav oseba tista točka, s katere se lahko vse začne znova. Gotovo je treba najti vire in sredstva za ponovni zagon družbe, vendar predvsem potrebujemo nekoga, ki bi imel pogum reči »jaz« z odgovornostjo in ne sebičnostjo, ki bo s svojim življenjem sporočal, da se dan lahko začne z zaupanja vrednim upanjem.

Vendar pogum ni vedno spontana odlika in nihče si ga ne more dati sam (kakor je rekel Manzonijev don Abbondio), zlasti v času, kakršen je naš, v katerem strah – ki razodeva globoko bivanjsko negotovost – igra tako odločilno vlogo, da zaustavi toliko energij in vzgibov proti prihodnosti, ki jo predvsem mladi vedno bolj dojemajo kot negotovo.

V tem smislu je Božji služabnik Luigi Giussani opozarjal na dvojno nevarnost: »Prva nevarnost […] je dvom. Kierkegaard ugotavlja: 'Aristotel pravi, da se filozofija začenja s čudenjem in ne tako kot v naših dneh z dvomom.' Sistemski dvom je, kakor bi rekli, simbol našega časa. […] Drugi ugovor odločitvi jaza je omejenost. […] Dvom in udobje, to sta naša dva sovražnika, sovražnika jaza« (In cammino 1992-1998, Milano 2014, 48-49).

Od kod torej lahko pride pogum, da rečemo jaz? To se zgodi zahvaljujoč pojavu, ki se imenuje srečanje: »Samo v pojavu srečanja je jazu dana možnost, da se odloči, da postane sposoben sprejemati, spoznavati in sprejeti. Pogum reči »jaz« se rodi spričo resnice in resnica je navzočnost« (prav tam, 49). Od dneva, ko je postal človek in je prišel bivati med nami, je Bog dal človeku možnost, da izstopi iz strahu in najde energijo dobrega, ko hodi za njegovim Sinom, umrlim in vstalim. Razsvetljujoče so besede sv. Tomaža Akvinskega, ko pravi, da »človekovo življenje temelji na ljubezni, ki ga v glavnem podpira in v kateri najde največje zadovoljstvo« (Summa Theologiae, II-II, 1. 179, a. 1 co.).

Sinovski odnos z večnim Očetom, ki postane navzoč v ljudeh, ki jih je dosegel in spremenil Kristus, daje trdnost jazu, ko ga osvobodi strahu in ga s pozitivno držo odpre svetu. Ustvari voljo do dobrega: »Vsaka pristna izkušnja resnice in lepote sama po sebi želi rasti v nas. Vsaka oseba, ki živi globoko osvoboditev, postaja bolj dojemljiva za potrebe drugih. Dobrota se ukoreninja in razvija, ko jo podarjamo« (Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 9).

Ta izkušnja vliva pogum upanja: »Srečanje s Kristusom, ko se pustijo osvojiti in voditi njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in mu daje trdno upanje, ki ne razočara. Vera ni zatočišče za ljudi brez poguma, temveč razširja življenje. Vera pomaga odkriti veliko poklicanost, poklicanost za ljubezen, in jamči, da je ta ljubezen zanesljiva in vredna, da se ji izročimo, saj je utemeljena na Božji zvestobi, ki je močnejša kakor vsa naša šibkost« (isti, okrožnica Lumen fidei, 53).

Pomislimo na lik sv. Petra. Apostolska dela v svojem poročanju navajajo te njegove besede, potem ko mu je bilo strogo prepovedano, da bi še naprej govoril v Jezusovem imenu: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (4,19-20). Od kod jemlje pogum »strahopetec, ki je zatajil Gospoda? Kaj se je zgodilo v srcu tega moža? Dar Svetega Duha« (Frančišek, Homilija med mašo v Domu sv. Marte, 18. aprila 2020).

Globok razlog za kristjanov pogum je Kristus. Vstali Gospod je naša varnost, zaradi katerega tudi sredi viharjev življenja doživljamo globok mir. Sveti oče želi, da bi v tednu Srečanja organizatorji in gostje živo pričevali za to, ko bodo sprejeli nalogo, ki je navedena v programskem dokumentu njegovega papeževanja: »Mnogi od njih tudi v deželah prvotnega krščanskega izročila iščejo Boga skrivaj, nagiba jih hrepenenje po njegovem obličju. […] Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 14).

Veselje evangelija vliva smelost, da prehodimo nove poti: »Treba je tvegati in najti nova znamenja, nove simbole, ki […] so za druge postali posebno privlačni« (prav tam, 167). Sveti oče pričakuje, da bo prispevek, ki ga bo Srečanje dalo ponovnemu zagonu, v zavedanju, da nas »gotovost vere popelje na pot in omogoča pričevanje in pogovor z drugimi« (Okrožnica Lumen fidei, 34). In nihče ni izključen, saj je obzorje vere v Kristusa ves svet.

Ko Vam, draga ekscelenca, papež Frančišek zaupa to sporočilo, prosi, da se ga spomnite v molitvi ter iz srca blagoslavlja Vas in blagoslavlja odgovorne, prostovoljce in udeležence Srečanja 2021.

Tudi sam izražam najboljše želje za dober izid dogodka in izkoriščam to priliko, da potrdim svoje globoko spoštovanje Vaši prečastiti ekscelenci vdani Pietro kard. Parolin, državni tajnik.