Kateheza: Kristjan je svoboden. Vir svobode je Kristusov križ

Andreja Červek – Vatikan

Splošna avdienca v sredo, 6. oktobra, je bila namenjena krščanski svobodi, ki je sad Kristusovega križa. Sveti oče je zbranim v vatikanski dvorani Pavla VI. dejal, da je vir človekove svobode ravno tam, kjer se je Jezus pustil pribiti: torej križ. In to nas nikoli ne neha presenečati: da lahko kraj, kjer nam je bila odvzeta vsa svoboda, to je smrt, postane vir svobode. To je skrivnost Božje ljubezni, je poudaril papež Frančišek pri katehezi ter spregovoril o dveh stebrih svobode: prvi je dar, drugi pa resnica.

Svetopisemski odlomek: Gal 4,4-5; 5,1

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. […] Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.«

Kateheza: Kristus nas je osvobodil

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes nadaljujejo naše razmišljanje o Pismu Galačanom. V Pismu Galačanom je sveti Pavl zapisal nesmrtne besede o krščanski svobodi. Kaj je krščanska svoboda? Danes se bomo posvetili pri tej temi: krščanska svoboda, svoboda.

Svoboda je zaklad, ki ga zares cenimo šele takrat, ko ga izgubimo. Za mnoge od nas, ki smo navajani živeti v svobodi, se nam pogosto zdi bolj pridobljena pravica kot pa dar in dediščina, ki jo je treba varovati. Koliko nesporazumov je bilo v zvezi s svobodo in koliko različnih pogledov se je spopadlo skozi stoletja!

V primeru Galačanov apostol ni mogel prenesti, da so se ti kristjani, potem ko so spoznali in sprejeli resnico o Kristusu, pustili zapeljati zavajajočim predlogom ter iz svobode prešli v suženjstvo: iz osvobajajoče Jezusove navzočnosti v suženjstvo greha, legalizma in tako naprej. Legalizem je tudi danes problem; veliko je kristjanov, ki se zatekajo v legalizem, v kazuistiko.  Pavel torej kristjane vabi, naj ostanejo trdni v svobodi, ki so jo prejeli s krstom, ne da bi se dali ponovno vpreči v »jarem sužnosti« (Gal 5,1). Pavel je upravičeno ljubosumen na svobodo. Zaveda se, da so se nekateri »lažni bratje« vrinili v skupnost, da bi »prežali – kot zapiše – na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in da bi nas zasužnjili«, in Pavel tega, da bi se vrnili nazaj, ne more prenašati. Pridiganje, ki bi izključilo svobodo v Kristusu, ne bi bilo nikoli evangeljsko; morda bi lahko bil pelagianizem ali pa janzenizem, vendar ne evangeljsko. V Jezusovem imenu ne moremo nikoli siliti, v imenu Jezusa, ki nas je naredil svobodne, ne moremo nikogar narediti za sužnja. Svoboda: svoboda, ki je dar, ki nam je bil dan s krstom.

Vendar pa je nauk svetega Pavla o svobodi predvsem pozitiven. Apostol predlaga Jezusov nauk, ki ga prav tako najdemo v Janezovem evangeliju: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,31-32). Klic je torej predvsem to, da naj ostanejo v Jezusu, viru resnice, ki nas osvobaja. Krščanska svoboda torej temelji na dveh temeljnih stebrih: prvi je milost Gospoda Jezusa, drugi pa je resnica, ki nam jo razodeva Kristus. Kaj je resnica, ki nam jo Kristus razodeva? To je On sam.

Predvsem je Gospodov dar. Svoboda, ki so jo prejeli Galačani – in kot oni tudi mi, s krstom – je sad Jezusove smrti in vstajenja. Apostol vse svoje pridiganje osredotoči na Jezusa, ki ga je osvobodil vezi preteklega življenja: samo iz Njega izvirajo sadovi novega življenja po Duhu. Najresničnejša svoboda, to je svoboda od suženjstva greha, je namreč prišla s Kristusovega križa. Svobodni smo od suženjstva greha zaradi Kristusovega križa. Ravno tja, kjer se je Jezus

 pustil pribiti in je postal suženj, je Bog postavil izvir človekove osvoboditve. To nas nikoli ne neha presenečati: da lahko kraj, kjer nam je bila odvzeta vsa svoboda, to je smrt, postane vir svobode. To je skrivnost Božje ljubezni! To je skrivnost Božje ljubezni – ne razume se je z lahkoto, živi se jo. Jezus sam je to oznanil, ko je rekel: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Jn 10,17-18). Jezus uresniči svojo popolno svobodo, ko se izroči smrti; ve, da samo na ta način lahko pridobi življenje za vse.

Pavel, kot vemo, je v prvi osebi doživel to skrivnost ljubezni. Zato pravi Galačanom na izredno pogumen način: »Skupaj s Kristusom sem križan« (Gal 2,19). V tem dejanju največje združitve z Gospodom se zaveda, da je prejel največji dar svojega življenja: svobodo. Na križu je namreč pribil »svoje meso s strastmi in poželenji vred« (Gal 5,24). Razumemo, koliko vere je oživljalo apostola, kako zelo velika je bila njegova bližina z Jezusom, in medtem ko po eni strani čutimo, da nam tega primanjkuje, nas po drugi strani apostolovo pričevanje opogumlja, da bi še naprej hodili v tem svobodnem življenju. Kristjan je svoboden, mora biti svoboden. Ne se vračati v suženjstvo predpisov, čudnih stvari.

Drugi steber svobode je resnica. Spomnimo, da je prvi steber dar, Gospodov dar: svoboda je Gospodov dar. Drugi je resnica. Tudi v tem primeru je treba spomniti, da resnica vere ni neka abstraktna teorija, ampak je stvarnost živega Kristusa, ki se neposredno dotika vsakdanjega in splošnega smisla osebnega življenja. Koliko je ljudi, ki se niso učili, niti ne znajo pisati in brati, a so dobro razumeli Kristusovo sporočilo, imajo modrost, ki jih osvobaja brez učenja. Kristusova modrost je prišla s krstom po Svetem Duhu. Koliko ljudi najdemo, ki živijo Kristusovo življenje bolj od največjih teologov, ki so veliko pričevanje o svobodi evangelija. Svoboda nas naredi svobodne, kolikor preoblikuje človekovo življenje in ga usmeri k dobremu. Da bi bili zares svobodni, ne potrebujemo le spoznati sebe na psihološki ravni, temveč predvsem ustvariti resnico v sebi na globlji ravni. In se tam, v srcu, odpreti Kristusovi milosti. Resnica nas mora vznemirjati. Vračamo se k tej tako zelo krščanski besedi: nemir. Vemo, da so kristjani, ki se nikoli ne vznemirijo. Vedno živijo enako, v njihovem srcu ni premikov, manjka nemir. Zakaj? Ker nemir je znamenje, da v nas deluje Sveti Duh; in svoboda je aktivna stvar po milosti Svetega Duha. Zato pravim, da nas svoboda mora vznemiriti.  Nenehno nam mora postavljati vprašanja, da bi se lahko vedno bolj poglabljali v to, kdo v resnici smo. Tako odkrijemo, da je pot do resnice in svobode naporna pot, ki traja vse življenje. Naporno je ostati svoboden, naporno. A ni nemogoče. Pogum, pojdimo dalje, dobro bo za nas. Gre za pot, po kateri nas vodi in podpira Ljubezen, ki prihaja s križa: Ljubezen, ki nam razodeva resnico in nam daje svobodo. In to je pot sreče. Svoboda nas osvobaja, naredi nas vesele, naredi nas srečne. Hvala.