Kateheza: Ni svobode brez ljubezni. Svobodni smo v služenju

Andreja Červek – Vatikan

Ni svobode brez ljubezni, je izpostavil papež Frančišek med splošno avdienco, 20. oktobra, ki je ponovno potekala v vatikanski dvorani Pavla VI. Nadaljeval je razlago pisma apostola Pavla Galačanom in pri katehezi govoril o svobodi, ki se uresničuje v dejavni ljubezni. Kot je poudaril, svoboda ne pomeni slediti svoji volji in sebičnim nagibom, početi to, kar je všeč meni. Resnična svoboda pomeni služiti drug drugemu, kot izpostavi apostol Pavel v svojem Pismu Galačanom. Gre za služenje po ljubezni. Ni namreč svobode brez ljubezni, ki nas vodi k revežem. Papež je izpostavil, da je še posebej v današnjem času pomembno odkriti družbeno razsežnost svobode, ki sledi skupnemu dobremu in ne lastnim interesom.

Svetopisemski odlomek: Gal 5,13-14

»Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Kateheza: Svoboda se uresničuje v dejavni ljubezni

Te dni govorimo o svobodi vere in poslušamo Pismo Galačanom. A na misel mi je prišlo, kaj je Jezus rekel o spontanosti in svobodi otrok, ko se je ta otrok svobodno približal in se gibal, kot da bi bil doma ... In Jezus nam pravi: »Tudi vi, če ne postanete kot otroci, ne boste prišli v nebeško kraljestvo.« Pogum, da se približamo Gospodu, da smo odprti za Gospoda, da se ga ne bojimo: zahvaljujem se temu otroku za lekcijo, ki jo je dal nam vsem. Naj mu Gospod pomaga v njegovi omejenosti in rasti, ker je dal to pričevanje, ki je prišlo iz njegovega srca. Otroci nimajo samodejnega prevajalnika iz srca v življenje: srce gre naprej.

Apostol Pavel nas s svojim Pismom Galačanom postopoma uvaja v veliko novost vere. To je

 zares velika novost, saj ne prenavlja samo nekaterih vidikov življenja, temveč nas vodi v tisto »novo življenje«, ki smo ga prejeli s krstom. Tu se je na nas izlil največji dar, da smo Božji otroci. Prerojeni v Kristusu smo iz vernosti, ki je sestavljena iz zapovedi, prešli k živi veri, ki ima svoje središče v občestvu z Bogom ter brati in sestrami, to pomeni v dejavni ljubezni. Iz suženjstva strahu in greha smo prešli k svobodi Božjih otrok. Ponovno beseda svoboda …

Danes poskušajmo bolje razumeti, kaj je za apostola bistvo te svobode. Pavel pravi, da je svoboda nekaj popolnoma drugega kot »pretveza za življenje po mesu« (Gal 5,13): svoboda torej ni svobodnjaško življenje po mesu ali instinktu, individualni volji in lastnih sebičnih nagibih; nasprotno, Jezusova svoboda nas vodi, da – piše apostol – »služimo drug drugemu«. Ali je to suženjstvo? Ja, svoboda v Kristusu ima tudi nekaj suženjstva, razsežnost, ki nas vodi v služenje, v življenje za druge. Z drugimi besedami, resnična svoboda se v polnosti izraža v dejavni ljubezni. Ponovno se znajdemo pred paradoksom evangelija: svobodni smo v služenju, ne v tem, da delamo, kar hočemo. Svobodni smo v služenju in od tu prihaja svoboda; v polnosti se najdemo v meri, v kateri se darujemo; življenje posedujemo, če ga izgubimo (prim. Mr 8,35). To je čisti evangelij.

Kako razložiti ta paradoks? Saj gre za paradoks. Apostolov odgovor je tako preprost kot zahteven: »po ljubezni« (Gal 5,13). Ni svobode brez ljubezni. Egoistična svoboda, ko delam, kar hočem, ni svoboda, kajti vrača se vase in ni rodovitna. Kristusova ljubezen pa nas je osvobodila in še vedno je ljubezen tista, ki nas osvobaja od najslabšega suženjstva, suženjstva našega jaza; zato svoboda raste z ljubeznijo. Toda pazite: ne z intimistično ljubeznijo iz telenovel, ne s strastjo, ki išče samo tisto, kar hočemo in kar nam je všeč, ampak z ljubeznijo, ki jo vidimo v Kristusu, z dejavno ljubeznijo: to je zares svobodna in osvobajajoča ljubezen. Je ljubezen, ki sije v zastonjskem služenju po vzoru Jezusa, ki umije noge svojim učencem in pravi: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15). Služiti drug drugemu.

Za Pavla torej svoboda ne pomeni »delati, kar se komu zazdi in mu je všeč«. Ta vrsta svobode, ki je brez cilja in brez referenc, bi bila prazna svoboda. In dejansko v notranjosti pušča praznino: koliko krat, potem ko smo sledili le instinktu, se zavemo, da v nas ostaja velika praznina in da smo slabo uporabili zaklad svoje svobode, lepoto tega, da lahko izberemo resnično dobro zase in za druge. Resnična svoboda nas vedno osvobaja. Ko pa delujemo s svobodo, kar je meni všeč in mi ni všeč, na koncu ostanemo prazni. Samo ta svoboda je polna, konkretna in nas umešča v resnično življenje vsakega dne.

Apostol v nekem drugem pismu, prvem Korinčanom, odgovori tistim, ki imajo napačno predstavo o svobodi. »Vse je dovoljeno,« pravijo. »Ja, vendar ni vse koristno,« odgovori Pavel. »Vse je dovoljeno.« »Ja, toda vse ne izgrajuje,« odvrne Pavel in doda: »Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega« (1 Kor 10,23-24). To je pravilo, s katerim lahko razkrinkamo vsako egoistično svobodo. Pred tiste, ki so v skušnjavi, da bi svobodo omejili samo na svoje okuse, Pavel postavi zahtevo po ljubezni. Svoboda, ki jo vodi ljubezen, je edina, ki osvobaja druge in nas, ki zna poslušati brez vsiljevanja, ki zna imeti rada pred prisile, ki gradi in ne uničuje, ki drugih ne izkorišča za svoje udobje in jim dela dobro brez iskanja lastne koristi. Skratka, če svoboda ni služenje dobremu – to je preizkus –, je v nevarnosti, da bo nerodovitna in ne bo rodila sadov. Če svoboda ni služenje dobremu, ne daje sadov. Po drugi strani pa svoboda, ki jo oživlja ljubezen, vodi k revnim ter v njih prepoznava Kristusovo obličje. Zato služenje drug drugemu omogoča Pavlu, ki piše Galačanom, da naredi poudarek, ki nikakor ni drugotnega pomena: ko govori o svobodi, ki so mu jo drugi apostoli dali pri evangeliziranju, izpostavi, da so ga prosili samo eno stvar: naj se spominja revežev (prim. Gal 2,10). Zanimivo je, da, ko so se Pavel in apostoli po tistem ideološkem boju sporazumeli, so mu rekli: Pojdi dalje in ne pozabi na reveže. Kar pomeni, naj je tvoja svoboda oznanjevalca v služenju drugim, ne zate, da bi delal, kar ti je všeč.

Namesto tega vemo, da je ena najbolj razširjenih modernih predstav o svobodi, tale: »moja svoboda se konča tam, kjer se začne tvoja«. Toda tu manjka odnos! To je individualistični pogled. Po drugi strani pa tisti, ki je prejel dar osvoboditve, ki ga je dal Jezus, ne more misliti, da svoboda pomeni držati se stran od drugih in čutiti jih kot nadlogo, ne more videti človeka zaprtega vase, ampak vedno umeščenega v skupnost. Družbena razsežnost je za kristjane temeljna in jim dopušča, da gledajo na skupno dobro in ne na zasebne interese.

Zlasti v tem zgodovinskem trenutku moramo ponovno odkriti skupnostno razsežnost svobode in ne individualistične: pandemija nas je naučila, da potrebujemo drug drugega, vendar ni dovolj, da to vemo, ampak moramo to vsak dan konkretno izbrati. Pravimo in verjamemo, da drugi niso ovira za mojo svobodo, ampak možnost, da jo v polnosti uresničimo. Kajti naša svoboda se rojeva iz Božje ljubezni in raste v dejavni ljubezni.