Misli papeža Frančiška za BBC oddajo Thought for the Day pred zasedanjem COP26
Papež Frančišek - Vatikan
Dragi poslušalci BBC, dober dan!
Podnebne spremembe in pandemija covid-19 razgaljajo radikalno ranljivost vseh in vsega ter zbujajo številne dvome in nejasnosti glede naših gospodarskih sistemov in načinov, kako so organizirane naše družbe.
Naša varnost se je zrušila, naš pohlep po oblasti in naše hlepenje po nadzoru sta se sesula. Ugotovili smo, da smo šibki in polni strahov, potopljeni v vrsto »kriz«: zdravstveno, okoljsko, prehransko, gospodarsko, socialno, humanitarno, etično. Transverzalne krize, ki so med seboj močno povezane in so znanilke »popolne nevihte«, sposobne potrgati »vezi«, ki zavijajo našo družbo v dragoceni dar stvarstva.
Vsaka kriza zahteva vizijo, sposobnost načrtovanja in izvedbe, premislek glede prihodnosti našega skupnega doma in našega skupnega projekta. Te krize nas postavljajo pred nelahke, radikalne odločitve. Vsak trenutek težav namreč vsebuje tudi priložnosti, ki jih ne smemo zapraviti.
Z njimi se lahko soočimo tako, da prevladajo izrazi osamitve, protekcionizma, izkoriščanja; ali pa lahko predstavljajo resnično priložnost za preobrazbo, resnično točko spreobrnjenja, in to ne samo v duhovnem pomenu.
Ta zadnja pot je edina, ki vodi proti »svetlemu« obzorju in ji lahko sledimo samo s prenovljeno svetovno soodgovornostjo, novo solidarnostjo, ki sloni na pravičnosti, na delitvi skupne usode in na zavesti o edinosti človeške družine, ki je Božji načrt za svet.
Gre za civilizacijski izziv v prid skupnega dobrega in spremembe perspektive v mislih in v pogledu, ki mora v središče vseh naših dejavnosti postaviti dostojanstvo vseh današnjih in jutrišnjih človeških bitij.
Najpomembnejši pouk, ki nam ga posredujejo te krize, je, da moramo graditi skupaj, saj ni političnih meja, pregrad in zidov, za katerimi bi se lahko skrili. In to vemo: iz krize se ne moreš rešiti sam.
Pred nekaj dnevi, 4. oktobra, sem se sestal z verskimi voditelji in znanstveniki, da bi podpisali skupni Poziv, ki kliče k bolj odgovornemu in usklajenemu delovanju tako nas kot naših vlad. Ob tej priložnosti me je pretreslo pričevanje enega od znanstvenikov, ki je dejal: »Če bo tako, bo moja pravkar rojena vnukinja v 50 letih morala živeti v svetu, ki bo neprimeren za bivanje.« Tega ne smemo dovoliti!
Temeljnega pomena je prizadevanje vseh za to tako nujno spremembo. Prizadevanje, ki ga morata hraniti tudi naša vera in duhovnost. V skupnem Pozivu smo opozorili, da si moramo odgovorno prizadevati za korist »kulture skrbi« za naš skupni dom in tudi za nas same, ko skušamo izkoreniniti »semena sporov: pohlep, brezbrižnost, nevednost, strah, krivičnost, negotovost in nasilje.«
Človeštvo ni nikoli imelo toliko sredstev za dosego tega cilja, kot jih ima danes. Politični odločevalci, ki bodo sodelovali na COP26 v Glasgowu, so nujno pozvani, da ponudijo konkretne odgovore na ekološko krizo, v kateri živimo, in na ta način konkretno upanje za prihodnje rodove. Vsi mi pa – dobro je to ponoviti, kdorkoli in kjerkoli že smo – lahko igramo vlogo pri spreminjanju našega skupnega odgovora na grožnjo podnebnih sprememb, kakršne še ni bilo, razvrednotenja našega skupnega doma.
