Papež na začetku sinodalne poti o milosti srečanja, medsebojnega poslušanja in razločevanja
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Večkrat nam evangeliji predstavljajo Jezusa »na poti«, ko se pridruži človeku, ki je na poti ter prisluhne vprašanjem, ki domujejo v njegovem srcu in ga vznemirjajo. S tem nam On razodeva, da ne prebiva v brezkužnih in mirnih krajih, odmaknjenih od resničnosti, temveč hodi z nami in nas doseže tam, kjer smo, včasih na propadlih poteh življenja. In danes, ko začenjamo to sinodalno pot, jo začenjamo z vprašanjem vseh – papeža, škofov, duhovnikov, redovnic in redovnikov, laiških sester in bratov –: mi, krščanska skupnost, udejanjamo stil Boga, ki hodi v zgodovini in skupaj s človeštvom deli njegove pripetljaje? Smo pripravljeni na pustolovščino poti ali pa se s strahom pred neznanim raje zatečemo v izgovore »saj nič ne pomaga« in pa »vedno se je delalo tako«?
Udejanjati sinodo pomeni hoditi po isti poti skupaj. Poglejmo Jezusa, ki na poti najprej sreča bogatega človeka, zatem prisluhne njegovim vprašanjem in na koncu mu pomaga razločevati kaj storiti, da bo imel večno življenje. Srečati, poslušati in razločevati so trije glagoli Sinode, ob katerih se želim ustaviti.
Srečati. Evangelij se začne s pripovedovanjem o srečanju. Neki človek gre naproti Jezusu in poklekne pred Njim ter mu zastavi odločilno vprašanje: »Dobri učitelj, kaj moram storiti, da bom imel večno življenje?« (v. 17). Tako pomembno vprašanje zahteva pozornost, čas, pripravljenost srečati drugega in se pustiti nagovoriti njegovemu nemiru. Gospod namreč ni odmaknjen in ne kaže, da bi mu bilo v nadlego ali pa ga motilo. Nasprotno, ustavi se z njim. Pripravljen je za srečanje. Nič ga ne pusti ravnodušnega, vse ga gane. Srečati obraze, srečati se s pogledi, biti vključen v življenjsko zgodbo vsakega. Poglejte, to je Jezusova bližina. On ve, da lahko srečanje spremeni življenje. In evangelij je posejan s srečanji s Kristusom, ki ponovno dvigajo in ozdravljajo. Jezus ne hodi z naglico, ne gleda na uro, da se bo končalo srečanje. Bil je vedno v službi osebe, ki jo je srečal, da bi jo poslušal.
Tudi mi, ki začenjamo to pot, smo poklicani postati izvedenci v umetnosti srečevanja. Ne v organiziranju dogodkov ali v pripravi teoretične refleksije o problemih, ampak v tem, da si vzamemo čas za srečanje z Gospodom in s spodbujanjem srečanja med nami. Čas, v katerem je prostor za molitev, češčenje – to je molitev, ki jo mi zelo opuščamo –, dati prostor češčenju za to, kar hoče Duh reči Cerkvi; da se posvetimo osebi in besedi drugega tako, da pride do osebnega srečanja; da se pustimo dotakniti vprašanjem sester in bratov ter si pomagati, da nas bo različnost karizem, poklicanosti in služb bogatila. Vsako srečanje, to vemo, zahteva odprtost, pogum, pripravljenost biti nagovorjen z osebo in pripovedjo drugega. Čeprav se včasih želimo raje zateči v formalne odnose ali si nadeti masko okoliščin, torej dvorni klerikalni duh, tako da »sem bolj gospod opat, kot pa oče«, nas srečanje spremeni in nam pogosto predlaga nove poti, za katere mislimo, da ne bomo po njih hodili.
Danes bom po molitvi Angel Gospodov sprejel večjo skupino oseb z ulice, ki se preprosto zbira zato, ker je skupina ljudi, h katerim pridejo, da jih poslušajo. In iz poslušanja so uspeli shoditi. Poslušanje.
Večkrat je ravno tako, da nam Bog pokaže poti, po katerih hoditi, ko nas pripravi, da gremo ven iz naših utrujajočih navad. Vse se spremeni, ko smo pripravljeni na resnična srečanja z njim in na resnična srečanja med nami. Brez formalnosti, brez hlinjenja, brez prevar.
Drugi glagol je poslušati. Pravo srečanje se porodi samo iz poslušanja. Jezus namreč prisluhne vprašanju tega človeka in njegovemu verskemu in bivanjskemu nemiru. Ne da obrednega odgovora, ne ponudi vnaprej pripravljene rešitve, se ne pretvarja z vljudnostnim odgovorom, samo da bi se ga rešil in bi mogel nadaljevati svojo pot. Preprosto mu prisluhne, ves čas, ki je potreben, mu prisluhne brez naglice in to kar je najpomembnejše, ni ga strah prisluhniti. Jezus se ne boji poslušati s srcem in ne samo z ušesi. Njegov odgovor se ne omejuje samo na to, da bi se ujemal z vprašanjem, ampak omogoča bogatemu človeku, da pripoveduje svojo zgodovino, da svobodno pripoveduje o sebi. Kristus ga spomni na zapovedi in on začne pripovedovati o svojem otroštvu, podeli svojo pot vere in način, s katerim si je prizadeval iskati Boga. Ko prisluhnemo s srcem, se zgodi to, da se drugi čuti sprejetega, ne obsojanega, svobodnega pripovedovati to kar živi in svojo duhovno pot.
Vprašajmo se z vso iskrenostjo na tej sinodalni poti, vprašajmo se: kako je s poslušanjem? Kako je s sluhom našega srca? Dovolimo osebam, da se izrazijo, da hodijo po poti vere, čeprav so težke njihove življenjske poti, da prispevajo k življenju skupnosti, ne da bi bile pri tem ovirane, zavrnjene ali obsojane? Udejanjati Sinodo pomeni, postaviti se na isto pot učlovečene Besede in hoditi po njegovih sledeh tako, da prisluhnemo njegovi Besedi skupaj z besedami drugih. Ob tem pa z začudenjem odkriti, da Sveti Duh veje na presenetljiv način, da bi predlagal nove poti in govorico. Gre torej za dolgotrajno vajo, morda utrujajočo, da bi se naučili medsebojno poslušati škofje, duhovniki, posvečene osebe in laiki ter vsi krščeni in bi se pri tem izogibali izumetničenim in površnim odgovorom. Duh od nas zahteva, da prisluhnemo vprašanjem, skrbem, upanjem posamezne Cerkve, vsakega ljudstva in naroda. Nadalje tudi prisluhniti svetu, izzivom in spremembam, ki so postavljene pred nas. Ne izolirajmo zvočno srca, ne postavimo se znotraj okopov naših gotovosti. Gotovosti nas včasih zaprejo. Prisluhnimo si.
In končno razločevanje. Srečanje in medsebojno poslušanje nista sama sebi namen, da bi pustila stvari tako, kot so. Nasprotno, ko vstopimo v dialog, se spustimo v razpravo, se podamo na pot, na koncu nismo več isti kot prej, smo spremenjeni. To nam pokaže današnji evangelij. Jezus je zaslutil, da je človek, ki stoji pred njim, dober in veren ter spoštuje zapovedi, a ga hoče pripeljati onkraj preprostega spolnjevanja zapovedi. Med pogovorom mu pomaga razločevati. Predlaga mu, da se zazre vase z lučjo ljubezni, s katero ga je On sam pogledal in vzljubil (prim. v. 21) ter da v tej luči razločuje, na kaj je njegovo srce v resnici navezano. Tako bi odkril, da njegovo dobro ni v dodajanju religioznih dejanj, temveč nasprotno v izpraznjenju samega sebe, torej da bi videl, kaj zaseda njegovo srce, da bi napravil prostor Bogu.
To je dragoceno pojasnilo tudi za nas. Sinoda je pot duhovnega razločevanja, cerkvenega razločevanja, ki se udejanja med češčenjem, molitvijo in v stiku z Božjo Besedo. Drugo berilo nam ravno danes pravi, da je Božja Beseda »živa, učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha in presoja misli in namene srca« (Heb 4,12). Beseda nas odpre za razločevanje in ga razsvetljuje. Ona naj usmerja Sinodo, da ne bo cerkveni sestanek, študijski simpozij ali politični kongres, da ne bo parlament, temveč dogodek milosti, proces ozdravljanja, ki ga vodi (Sveti) Duh. V teh dneh nas Jezus kliče, kakor je storil z bogatim človekom v evangeliju, da se izpraznimo, da se osvobodimo tega, kar je posvetno, tudi naših zaprtosti in naših ponavljajočih se pastoralnih modelov in se vprašajmo glede česa nam hoče med tem obdobjem Bog spregovoriti in v katero smer nas pripeljati.
Dragi bratje in sestre, srečno skupno pot želim! Da bi lahko bili romarji, ki so zaljubljeni v evangelij in odprti za presenečenja Svetega Duha. Ne zapravimo priložnosti milosti srečanja, medsebojnega poslušanja in razločevanja. V veselju, ker vemo, da medtem ko iščemo Gospoda, je On prvi, ki nam prihaja naproti s svojo ljubeznijo.
