Papež: Globalno gibanje proti ravnodušnosti za civilizacijo ljubezni

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kaj je sreča?

Namen tokratnega srečanja je bil poglobiti prvega izmed osmih blagrov: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Sreča je najgloblje hrepenenje vsakega človeka in Gospod jo obljublja tistim, ki živijo po blagrih, ki za sv. Avguština predstavljajo »vso popolnost našega življenja«, kakor zapiše papež na začetku sporočila. Vsi stremijo k sreči, vendar pa nimajo vsi istega koncepta sreče, poudari sveti oče in nadaljuje: »Danes se nahajamo pred prevladujočo paradigmo, ki jo razširja "edinstvena misel", ki zamenjuje koristnost s srečo, uživanje z dobrim življenjem ter si domišlja, da je edino veljavno merilo razločevanja. To je prefinjena oblika ideološkega kolonializma. Gre za vsiljevanje ideologije, v skladu s katero je sreča samo v tem, kar je koristno, v stvareh in dobrinah, v obilici stvari, slavi in denarju.«

Nevidnost revnih in najšibkejših

To iskanje sebičnega užitka vzbuja strah pred tem, da ne posedujemo dovolj in vodi v pohlep in lakomnost posameznikov in držav, bogatih in revnih, pa tudi v »dušljiv materializem in v splošno konfliktno stanje.« Tako se ogroža dostojanstvo ljudi in samega planeta, revščina in neenakost pa naraščata. Papež Frančišek piše: »V teh časih oblice, v katerih bi moralo biti mogoče odpraviti revščino, oblasti, ki zagovarjajo "edinstveno misel", ne govorijo o revnih, ostarelih, migrantih, nerojenih in hudo bolnih. Za večino so nevidni in se jih obravnava kot bi bili za enkratno uporabo. In kadar so vidni, so pogosto predstavljeni kot nevredno breme za javni denar. Zločin proti človeštvu je, da zaradi te prevladujoče pohlepne in sebične paradigme naše mlade izkorišča novo in naraščajoče suženjstvo trgovine z ljudmi, zlasti v obliki prisilnega dela, prostitucije in prodaje organov.«
Sveti oče poudari, da zato, da bi izstopili iz te svetovne situacije, ni potrebno, da bi imeli na razpolago več dobrin, ampak da bi »udejanjali vedno novo in revolucionarno paradigmo Jezusovih blagrov, začenši s prvim.« Po papeževih besedah je »duh uboštva tisti preobrat, ki odpre pot do sreče s popolno spremembo paradigme. To je zanesljiv način, da bi dosegli polnost, v katero smo vsi poklicani.«

Beda, ki je posledica krivice, je pekel
Sveti oče nadalje poudari razliko med uboštvom v duhu, o katerem govori Jezus, in materialnim uboštvom, torej pomanjkanjem tistega, kar je potrebno za življenje. »Uboštvo kot pomanjkanje tistega, kar je potrebno – to je beda –, je družbeno, kot sta jasno videla L. Bloy in Péguy, neke vrste pekel, ker slabi človekovo svobodo in postavlja tiste, ki zaradi tega trpijo, v položaj, da postanejo žrtve novih oblik suženjstva (prisilno delo, prostitucija, trgovina z organi itd.), da bi preživeli.« Papež poudari, da je potrebno ta kazniva dejanja obelodaniti in se proti njim odločno boriti: »Vsi, vsak v skladu s svojo odgovornostjo, zlasti pa vlade, večnacionalna in nacionalna podjetja, civilna družba in redovne skupnosti. To je najhujša degradacija človeškega dostojanstva in za kristjana pomeni odprte rane Kristusovega telesa, ki s križa vpije: Žejen sem.«

Razlike med bogatimi in revnimi
Sveti oče v nadaljevanju spregovori o vse večjih razlikah med bogatimi in revnimi, ki so vzrok za socialne nemire, konflikte in ogrožanje demokracije. Spomni, da morajo imetniki dobrin le-te »uporabljati v duhu uboštva in najboljši del nameniti gostu, bolnemu, revnemu, ostarelemu, nezaščitenemu, izključenemu; oni so Jezusovo obličje, ki je tako pogosto pozabljeno.«

Vzgajati mlade za »globalizacijo solidarnosti«
Kljub razširjeni globalizaciji brezbrižnosti pa papež spomni, da smo v času pandemije videli, kako se je znala tudi globalizacija solidarnosti diskretno uveljaviti na različnih kotičkih naših mest. »Dobro je, da se širi, predvsem pa je bistveno, da se utelesi v življenju mladih. Za to se je potrebno zavzemati.«

Skupaj iskati civilizacijo ljubezni
Sveti oče ob koncu sporočila spomni, da je duh uboštva, torej postavljanje meje dobičku, edini način, ki more zagotoviti »blagor posameznika, gospodarstva ter lokalne in globalne družbe.« Po njegovih besedah smo danes vsi poklicani, da bi »ustvarili globalno gibanje proti brezbrižnosti, ki ustvarja ali ponovno ustvarja družbene ustanove, ki se navdihujejo pri blagrih ter nas spodbuja k iskanju civilizacije ljubezni.«