Papež med molitvenim srečanjem za mir: Drug z drugim, nikoli več drug proti drugemu

Andreja Červek – Vatikan

Na trgu pred rimskim Kolosejem se je v četrtek, 7. oktobra, popoldne sklenilo 35. molitveno srečanje za mir, ki ga je organizirala Skupnost sv. Egidija pod naslovom »Ljudstva kot bratje, zemlja prihodnosti. Verstva in kulture v dialogu«. Dogodka so se udeležili predstavniki največjih svetovnih verstev ter druge znane osebnosti, med govorniki pa so poleg papeža Frančiška bili tudi ustanovitelj Skupnosti sv. Egidija Andrea Riccardi, nemška kanclerka Angela Merkel, veliki imam Ahmed Al Tayyeb in predsednik evropskih rabinov Pinchas Goldsmith. Ob koncu srečanja so verski voditelji podpisali Poziv za mir, ki ga je prebrala Sabera Ahmadi, mlada Afganistanka, ki je zbežala iz rodne države.

Papež je v svojem govoru obsodil vojne, ki so »poigravanje s človeškim življenjem«. Izpostavil je odgovornost verstev, da pomagajo izkoreniniti sovraštvo iz src in obsoditi vse vrste nasilja: »Manj orožja in več hrane, manj hinavščine in več transparentnosti, več pravično razdeljenih cepiv in manj nepremišljeno prodanega orožja.«

Skupna molitev in skupna skrb za naš svet

Po papeževih beseda je pomembno, da »skupaj molimo in jasno ter skrbno in iskreno delimo svoje skrbi za sedanjost in prihodnost našega sveta«: »V teh dneh se je zbralo veliko vernikov, ki so pokazali, da je molitev tista ponižna sila, ki daje mir in srca razorožuje sovraštva. Na različnih srečanjih je bilo izraženo tudi prepričanje, da je treba spremeniti odnos med ljudmi in med ljudmi in zemljo. Ker danes tukaj skupaj sanjamo o ljudstvih kot bratih in zemlji prihodnosti.«

Pogum sočutja

In ravno o ljudstvih kot bratih je v nadaljevanju spregovoril sveti oče ter se tako navezal na temo molitvenega srečanja, ki je za prizorišče letos izbralo Kolosej. Kot je dejal, je ta amfiteater bil v daljni preteklosti prizorišče brutalnih množičnih zabav: bojev med ljudmi ali med ljudmi in zvermi. »Bratomorna predstava, smrtonosna igra z življenji mnogih,« je dodal ter spregovoril o današnjem času: »Toda tudi danes smo priča nasilju in vojni, brat ubija brata, kot da gre za igro, ki jo opazujemo od daleč, brezbrižno in prepričani, da se nam to ne bo nikoli zgodilo. Ob bolečini drugih se ne mudi. Prav tako ne ob bolečini padlih, migrantov, otrok, ujetih v vojnah, ki so prikrajšani za brezskrbnost otroških iger. Z življenjem ljudi in otrok se ne sme igrati. Ne moremo ostati ravnodušni, ravno nasprotno, moramo sočustvovati in priznati skupno človeštvo, ki mu pripadamo, z njegovimi napori, boji in slabotnostjo.« Misliti je treba: »Vse to se me tiče, lahko bi se zgodilo tudi tukaj, tudi meni.« Papež je poudaril, da »danes, v globalizirani družbi, ki iz bolečine dela predstavo, a z njo ne sočustvuje, moramo graditi sočutje. Da bi začutili drugo osebo, da bi njeno trpljenje sprejeli za svoje, da bi prepoznali njen obraz. To je pravi pogum, pogum sočutja, ki nam omogoča, da gremo čez tiho življenje, čez to se me ne tiče in to mi ni moja stvar. Ne dopustiti, da bi življenje ljudstev postalo  igra med močnimi. Ne, življenje ljudstev ni igra, je resno in zadeva vse; ne sme biti prepuščeno na milost in nemilost interesom peščice ali plen sektaških in nacionalističnih strasti.«

Poigravanje s človeškim življenjem

Vojna je poigravanje s človeškim življenjem. »Gre za nasilje, za tragično in vedno donosno trgovino z orožjem, ki pogosto poteka v senci in se napaja iz podzemnih tokov denarja,« je opozoril Frančišek ter navedel besede iz svoje okrožnice: »Vojna je neuspeh za politiko in človeštvo, je sramotna predaja, poraz pred silami zla« (Fratelli tutti, 261). Poudaril je, da moramo nehati na vojno gledati z »odmaknjenim pogledom črne kronike« ter se potruditi in jo videti z očmi ljudi. Spomnil je, da je pred dvema letoma v Abu Dabiju, skupaj z velikim imamom Al Azharja, pozval k človeškemu bratstvu za mir ter govoril »v imenu narodov, ki so izgubili varnost, mir in skupno sobivanje ter postali žrtve uničenja, propada in vojn« (Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje, 4. februar 2019). »Kot predstavniki verstev smo poklicani, da ne podležemo zapeljivosti posvetne moči, ampak da smo glas tistih, ki so brez glasu, podpora trpečim, zagovorniki zatiranih, žrtev sovraštva, ki jih ljudje na zemlji odvržejo, a so dragoceni pred Njim, ki prebiva v nebesih. Danes jih je strah, saj v preveč delih sveta namesto dialoga in sodelovanja ponovno pridobiva na moči vojaški spopad kot odločilno orodje za uveljavljanje,« je zatrdil sveti oče.

Orodja smrti spremeniti v orodja življenja

Ponovno je izpostavil nujno nalogo, ki pripada verstvom in ki je v tem občutljivem zgodovinskem trenutku ni več mogoče odlagati: »demilitarizirati človeško srce« (Govor na medverskem srečanju, 4. februar 2019). »Naša odgovornost je, dragi verujoči bratje in sestre, da pomagamo izkoreniniti sovraštvo iz src in obsodimo vse oblike nasilja. Z jasnimi besedami spodbujamo k temu: odložiti orožje, zmanjšati vojaške izdatke, da bi zagotovili humanitarne potrebe, orodja smrti spremeniti v orodja življenja. Naj to ne bodo prazne besede, ampak vztrajne zahteve, ki jih izpostavljamo za dobro naših bratov, proti vojni in smrti, v imenu Njega, ki je mir in življenje. Manj orožja in več hrane, manj hinavščine in več transparentnosti, več pravično razdeljenih cepiv in manj nepremišljeno prodanega orožja. Časi od nas zahtevajo, da smo glas številnih vernikov, preprostih in neoboroženih ljudi, utrujenih od nasilja, da bi se tisti, ki so odgovorni za skupno dobro, zavezali ne le k obsodbi vojn in terorizma, ampak k ustvarjanju pogojev, da se ne bi razplamteli.«

Da bi ljudstva bila bratje, se mora molitev neprenehoma dvigati v nebo, na zemlji pa mora nenehno odmevati beseda mir. »Dragi prijatelji, na tej poti smo vsak s svojo versko identiteto, da bi v imenu Boga gojili mir in drug drugega prepoznavali kot brate,« je dejal in dodal, da čeprav se nekaterim zdi to »prazen optimizem«, se je skozi leta povečala delitev in zorele so zgodbe o dialogu med različnimi verskimi svetovi, ki so navdihnili poti miru. »In to je prava pot. Če nekateri hočejo razdvajati in ustvarjati spore, mi verjamemo v pomembnost skupne hoje za mir: drug z drugim, nikoli več drug proti drugemu.«

Mir se rodi iz pravičnosti, raste v bratstvu, živi iz zastonjskosti

Sveti oče je v nadaljevanju izpostavil, da naša pot zahteva »stalno očiščevanje srca«. »Mir ni predvsem dogovor, o katerem se pogajamo, ali vrednota, o kateri se pogovarjamo, ampak predvsem drža srca. Rodi se iz pravičnosti, raste v bratstvu, živi iz zastonjskosti.« Spodbuja nas, da »služimo resnici in brez strahu in pretvarjanja imenujemo zlo, kadar je zlo, tudi in zlasti kadar ga zagrešijo tisti, ki izpovedujejo isto vero kot mi«. »V imenu miru, prosim vas, v vsakem verskem izročilu razblinimo fundamentalistično skušnjavo, vsako namigovanje, da bi iz brata naredili sovražnika,« je pozval.

Sanje o miru povezane s sanjami o prihodnosti zemlje

Papež Frančišek je spregovoril še o stvarstvu in prihodnosti zemlje, navezujoč se tako na drugi poudarek teme, ki je vodila srečanje. »Ljudstva kot bratje, ki sanjajo mir. Toda sanje o miru so danes združene z drugimi sanjami, s sanjami o zemlji v prihodnosti. Gre za prizadevanje za skrb za stvarstvo, za skupen dom, ki ga bomo zapustili mladim. Verstva, ki gojijo kontemplativno držo in ne plenilske, so poklicana, da prisluhnejo ječanju matere zemlje, ki trpi nasilje,« pri čemer je papež spomnil na besede patriarha Bartolomeja, da je namreč »zločin proti naravi zločin proti nam samim in greh proti Bogu«.

Molitev in delovanje lahko spremenita tok zgodovine

Kot je nadaljeval, nam je pandemija pokazala, da »v bolnem svetu ne moremo vedno ostati zdravi«. »V zadnjem času so mnogi zboleli za pozabljivostjo, pozabljivostjo na Boga ter brate in sestre. To je privedlo do nebrzdane tekme za individualno samozadostnost, ki je iztirila v nenasitni pohlep, zaradi katerega zemlja, po kateri hodimo, nosi brazgotine, zrak, ki ga dihamo, pa je poln strupenih snovi in brez solidarnosti. Tako smo onesnaženost svojih src izlili na stvarstvo. V tem skvarjenem ozračju je tolažilno misliti, da ista skrb in zavzetost dozorevata in postajata skupna dediščina številnih verstev. Molitev in delovanje lahko spremenita tok zgodovine. Bodite pogumni, bratje in sestre! Pred nami je vizija, ki je enaka viziji mnogih mladih in ljudi dobre volje: zemlja kot skupni dom, ki ga naseljujejo bratska ljudstva. Da, sanjamo o verstvih kot sestrah in ljudstvih kot bratih! Verstva kot sestre, ki pomagajo ljudstvom, da postanejo bratje v miru, spravljeni varuhi skupnega doma stvarstva.«