Papež ob začetku sinode: Soudeležba vseh, protagonist je Sveti Duh

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sinoda ni parlament, protagonist je Sveti Duh

Dragi bratje in sestre,
hvala, da ste tukaj, na odprtju sinode. Prišli ste z mnogih poti in iz mnogih Cerkva, vsakdo v srcu nosi vprašanja in upanja, in prepričan sem, da nas bo Duh vodil in nam dal milost, da bomo šli naprej skupaj, da se bomo medsebojno poslušali in začeli razločevanje v našem času, postali solidarni z napori in željami človeštva. Poudarjam, da sinoda ni parlament, da sinoda ni raziskava o mnenjih, sinoda je cerkven trenutek in protagonist sinode je Sveti Duh. Če ni Duha, ne bo sinode.

»Da bi bili vsi eno«

To sinodo živimo v duhu molitve, s katero se je Jezus obrnil na Očeta za svoje: »Da bi bili vsi eno.« (Jn 17,21) K temu smo poklicani: k enosti, k občestvu, k bratstvu, ki izhaja iz tega, da čutimo, da nas objema edina Božja ljubezen. Vsi, brez razlik, in posebej mi pastirji, moramo, kakor je zapisal sveti Ciprijan »ohranjati in trdno zagovarjati to enost, zlasti mi škofje, ki vodimo Cerkev, da bi pokazali, da je tudi škofovstvo eno samo in nedeljeno.« (De Ecclesiae Catholicae Unitate, 5) V edinem Božjem ljudstvu zato hodimo skupaj, da bi imeli izkušnjo Cerkve, ki prejema in živi dar enosti in se odpira glasu Duha.

Tri ključne besede sinode: občestvo, soudeležba, poslanstvo

Ključne besede sinode so tri: občestvo, soudeležba, poslanstvo. Občestvo in poslanstvo sta teološka izraza, ki določata skrivnost Cerkve in katerih se je dobro spominjati. Drugi vatikanski koncil je pojasnil, da občestvo izraža samo naravo Cerkve in hkrati dejal, da je Cerkev prejela »poslanstvo, da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in Božje kraljestvo med vsemi ljudstvi. Tako je Cerkev na zemlji kal in začetek tega kraljestva.« (Lumen gentium, 5) Dve besedi, preko katerih Cerkev zre in posnema življenje Svete Trojice, skrivnost občestva ad intra (navznoter) in vir poslanstva ad extra (navzven). Po obdobju doktrinalnih, teoloških in pastoralnih razmislekov, ki zaznamujejo sprejem drugega vatikanskega koncila, je sv. Pavel VI. želel povzeti prav ti dve besedi – občestvo in poslanstvo – »glavni smernici, ki ju je izrazil koncil.« Ob spominu na njegovo odprtje je namreč poudaril, da sta bili glavni smernici »občestvo, to je kohezija in notranja polnost, v milosti, v resnici, v sodelovanju […] in poslanstvo, to je apostolska zavzetost za sodobni svet« (Angelovo češčenje, 11. oktober 1970), ki ni prozelitizem.

Sinodalnost na vsakem koraku poti

Ob sklepu sinode leta 1985, dvajset let po zaključku koncilskega srečanja, je tudi sv. Janez Pavel II. želel poudariti, da je narava Cerkve koinonia: iz nje izhaja poslanstvo biti znamenje globoke povezanosti človeške družine z Bogom. Ob tem je dodal: »Zelo primerno je, da se v Cerkvi obhajajo redne in po potrebi tudi izredne sinode,« ki jih je zato, da bi obrodile sadove, potrebno dobro pripraviti: »to pomeni, da se je v krajevnih Cerkvah potrebno nanje pripraviti s soudeležbo vseh.« (Govor ob sklepu II. izrednega zasedanja škofovske sinode, 7. december 1985) To je torej tretja beseda, soudeležba. Obstaja nevarnost, da bi občestvo in poslanstvo ostala nekoliko abstraktna izraza, če se ne goji cerkvene prakse, ki izraža konkretnost sinodalnosti na vsakem koraku poti in delovanja ter spodbuja resnično udeležbo vseh in vsakega posameznika. Želel bi reči, da je obhajanje sinode vedno lepo in pomembno, vendar pa je resnično plodno, če postane živi izraz tega, da smo Cerkev; delovanja, za katero je značilna resnična soudeležba.

Potreba po soudeležbi vseh izhaja iz krsta

In to ne zaradi potreb stila, ampak vere. Soudeležba je potreba vere, ki jo prejmemo ob krstu. Kot pravi apostol Pavel, smo bili »v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo.« (1 Kor 12,13) To je izhodiščna točka v cerkvenem telesu in nič drugega: krst. Iz njega, našega vira življenja, izhaja enako dostojanstvo Božjih otrok, kljub razlikam v službah in karizmah. Zato so vsi poklicani, da bi se soudeležili življenja Cerkve in njenega poslanstva. Če manjka resnično sodelovanje celotnega Božjega ljudstva, obstaja nevarnost, da bodo razprave o občestvu ostale pobožni nameni. V zvezi s tem smo naredili korake naprej, vendar pa še vedno obstaja določen napor in primorani smo zabeležiti stiske in trpljenje številnih pastoralnih delavcev, sodelujočih organizmov škofij in župnij, žensk, ki so pogosto še vedno na robu. Biti soudeleženi vsi: to je nepogrešljivo cerkveno prizadevanje! Vsi krščeni, to je osebna izkaznica: krst.

Tveganja sinode: formalizem …

Sinoda, medtem ko nam ponuja odlično priložnost za pastoralno spreobrnjenje v misijonarski in tudi ekumenski luči, ni izvzeta iz nekaterih tveganj. Navajam tri. Prvi je formalizem. Sinodo se lahko skrči na nek izreden, vendar fasaden dogodek, tako kot bi gledali lepo fasado cerkve, ne da bi vstopili vanjo. Sinoda pa je pot dejanskega duhovnega razločevanja, katerega se ne lotimo zato, da bi dali lepo podobo o sebi, ampak zato, da bi bolje sodelovali pri Božjem delu v zgodovini. Če torej govorimo o sinodalni Cerkvi, se ne moremo zadovoljiti z obliko, ampak potrebujemo tudi vsebino, sredstva in strukture, ki vzpodbujajo dialog in sodelovanje v Božjem ljudstvu, zlasti med duhovniki in laiki. Zakaj to poudarjam? Ker včasih v duhovniškem redu obstaja elitizem, zaradi katerega je duhovnik oddaljen od laikov. Zato je potrebno preoblikovati določene vertikalne, izkrivljene in delne poglede na Cerkev, na duhovniško službo, na vlogo laikov, na cerkvene odgovornosti, na vlogo vodstva itd.

… intelektualizem …

Drugo tveganje je intelektualizem – abstraktnost; stvarnost gre v eno stran, naša razmišljanja pa v drugo: storiti, da sinoda postane neke vrste študijska skupina, z učenimi vendar abstraktnimi govori o problemih Cerkve in zlu v svetu; neke vrste »govor samemu sebi«, kjer se hodi dalje površinsko in posvetno ter se na koncu ponovno zapade v običajne nerodovitne ideološke in strankarske opredelitve ter se odmaknemo od stvarnosti svetega Božjega ljudstva, od konkretnega življenja skupnosti, ki so razkropljene po svetu.

… skušnjava nepremičnosti: »Vedno se je delalo tako«

Nazadnje lahko pride tudi do skušnjave nepremičnosti: ker »se je vedno delalo tako«. (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 33) Ta beseda je strup v življenju Cerkve, »vedno se je delalo tako«, bolje je ne spreminjati. Tisti, ki se gibljejo znotraj tega obzorja, tudi če se tega ne zavedajo, zapadejo v zmoto, ker ne vzamejo resno časa, v katerem živimo. Tveganje je, da se na koncu za nove težave sprejmejo stare rešitve: »krpo iz neudelanega blaga«, zaradi katerega na koncu nastane še hujša raztrganina (prim. Mt 9,16). Zato je pomembno, da je sinoda resnično nenehen proces; da v različnih fazah in od spodaj vključuje krajevne Cerkve v goreče in utelešeno delo, ki bo vtisnilo slog občestva in soudeležbe, ki ga zaznamuje poslanstvo.

Tri priložnosti tega časa milosti

Živimo torej to priložnost srečanja, poslušanja in razmišljanja kot čas milosti, bratje in sestre; čas milosti, ki naj nam v veselju evangelija omogoči, da doumemo vsaj tri priložnosti. Prva je ta, da se proti sinodalni Cerkvi ne bi napotili občasno, ampak strukturno: da bi šlo za odprt prostor, kjer se vsi počutijo kot doma in lahko sodelujejo. Sinoda nam nadalje ponuja priložnost, da bi postali Cerkev poslušanja: da bi si vzeli pavzo med svojimi ritmi, da bi ustavili pastoralne skrbi, da bi se zaustavili in prisluhnili. Poslušati Duha v adoraciji in molitvi – kako nam danes manjka molitev adoracije, mnogi so izgubili ne le navado, ampak tudi občutek, kaj pomeni češčenje –; poslušati brate in sestre glede upanja in krize vere na različnih področjih sveta, glede nujne potrebe po prenovi pastoralnega življenja, glede znamenj, ki prihajajo iz lokalnih stvarnosti. Končno imamo priložnost postati Cerkev bližine – vedno se vračamo k Božjemu slogu; Božji slog je bližina, sočutje in nežnost; Bog je vedno delal na ta način; če ne pridemo do te Cerkve bližine z držami sočutja in nežnosti, ne bomo Gospodova Cerkev – in to ne le z besedami, ampak s prisotnostjo; da bi se vzpostavile večje prijateljske vezi z družbo in svetom: Cerkev, ki ni ločena od življenja, ampak si naloži krhkosti in revščine našega časa, oskrbi rane in zdravi potrta srca z Božjim balzamom. Ne pozabimo na Božji slog, ki nam mora pomagati: bližina, sočutje in nežnost.

Naj bo ta sinoda čas, ki ga napolnjuje Duh

Dragi bratje in sestre, naj bo ta sinoda čas, ki ga napolnjuje Duh! Potrebujemo namreč Duha, vedno nov dih Boga, ki osvobaja vseh zaprtosti, ponovno oživlja, kar je mrtvo, razvezuje verige, širi veselje. Sveti Duh je tisti, ki nas vodi tja, kamor želi Bog, in ne kamor bi nas vodile naše ideje in osebni okusi. P. Congar je spominjal: »Ni potrebno narediti druge Cerkve, potrebno je narediti Cerkev, ki bo drugačna.« (Vera e falsa riforma nella Chiesa, Milano 1994, 193). In to je izziv. Za »Cerkev, ki bo drugačna«, odprta za novost, ki ji jo želi predlagati Bog, močneje in bolj pogosto kličimo Duha ter mu ponižno prisluhnimo; hodimo skupaj, kakor želi On, ki ustvarja občestvo in poslanstvo: to je s krotkostjo in pogumom.

Pridi, Sveti Duh!

Pridi, Sveti Duh. Ti, ki vzbujaš nove jezike in nam na ustnice polagaš besede življenja, obvaruj nas pred tem, da bi postali muzejska Cerkev, lepa, a nema, z veliko preteklosti in malo prihodnosti. Pridi med nas, da v sinodalni izkušnji ne bi dopustili, da bi nas premagala skeptičnost, da ne bi razvodenili prerokb, da ne bi vsega zreducirali na nerodovitne razprave. Pridi, Sveti Duh ljubezni, odpri naša srca za poslušanje. Pridi, Duh svetosti, prenovi sveto zvesto Božje ljudstvo. Pridi, Duh stvarnik, prenovi obličje zemlje. Amen.