Papežev govor sestram salezijankam ob sklepu njihovega vrhovnega zbora

GOVOR SVETEGA OČETA

Hčeram Marije Pomočnice

22. oktobra 2021

Mati, skupaj z novim svetom vam voščim uspešno delo. Zahvaljujemo se predstojnici in svetovalkam, ki končujejo svoj mandat. Rad bi, da bi se Mati vrnila v Afriko … če pa v Afriki ni prostora, v Patagonijo!

V teh delovnih dnevih ste sledile temi »Skupnosti, ki porajajo življenje v srcu sodobnosti« in ste jo osvetlile z Marijinimi besedami na svatbi v Kani: »Karkoli vam poreče, storite« (Jn 2,5). To je najlepša Marijina poteza: Marija nikoli ne jemlje zase, nikoli, vedno pokaže na Jezusa. Mislite na to: posnemati Marijo in storiti isto. Po eni strani se dobro zavedajte multikulturnega družbenega okolja, za katerega so značilne napetosti in izzivi, včasih celo dramatični, kakor ti, ki jih je povzročila pandemija; istočasno poslušajte Gospodovo Besedo, njegovo voljo, prav znotraj tega tako krhkega in negotovega časa, z oblikami revščine, ki jo je sedanja kriza povzročila in pomnožila. Vi veste, to je strašno. Revščina se je pomnožila, tudi skrita revščina. Veliko dobro stoječih družin, ali vsaj družin iz srednjega razreda, nima več potrebno za življenje. Pandemija je povzročila toliko pobojev.

Prebuditi izvirno svežino poklicne rodovitnosti Inštituta: ta cilj ste si zastavile. Gre za ključno perspektivo, da bi odgovorile na zahteve sedanjega sveta, ki mora v posvečenem življenju odkriti »oznanilo tega, kar Oče po Sinu v Duhu izpolnjuje s svojo ljubeznijo, dobroto in lepoto« (CIVCSVA, Novo vino v nove mehove, 6). To ne pomeni zanikati krhkosti in težav, ki so v skupnostih, pač pa verjeti, da nam te razmere lahko pomagajo, da danes spremenimo v kairos, v ugoden čas za pot h karizmatičnim koreninam, da bi delali na bistvenem, da bi ponovno, ve prve, odkrili lepoto posvečenega življenja. Ta izziv vas vabi, da v tem času obnovite svoj »da« Bogu kot ženske in skupnosti, ki dovolijo, da jih izzoveta Bog in stvarnost. In tako postanete evangeljsko preroštvo, pričevanje za Kristusa in za njegov življenjski slog.

2. Vatikan je Cerkvi pokazal to pot, ki je Božja pot: učlovečenje Boga v zgodovini, potopitev v človeške razmere. Vendar to predpostavlja trdno zakoreninjenost v Kristusa, da ne bi bili plen posvetnosti v njenih različnih oblikah in v njenih preoblekah. Ne pozabite, da je najhujše zlo, ki se more zgoditi v Cerkvi, duhovna posvetnost. Lahko bi rekli, da se zdi hujša od greha, ker je duhovna posvetnost tisti tako pretanjen duh, ki zasede mesto oznanila, mesto vere, ki zasede mesto Svetega Duha. Pater De Lubac v knjigi Méditation sur l'Eglise na zadnjih straneh govori o tem. Poiščite jih. Zadnje štiri strani. Pravi to, kar je najmočnejše: duhovna posvetnost je najhujše zlo, ki se lahko zgodi Cerkvi, hujše od pohujšanja v časih konkubinskih papežev. To je močno. Hudič pride v redovne hiše po tej poti. Meni pomaga razmeti, kako hudič pride med nas. In ne gre za greh, ne gre za sestro, ki ubije drugo sestro – pohujšanje! – ali ki razžali neko drugo sestro, ne, to je grd greh, vsi se pohujšujejo, prosijo za odpuščanje … Ne, Jezus nas uči, kako hudič pride sem in pravi: »Ko je nekdo pregnal nečistega duha, ta odide, hodi po puščavah, se dolgočasi in potem reče: 'Vrnil se bom v mojo hišo, da vidim, kakšna je.' Vsa čista, vsa lepa, vsa pripravljena. Ter gre, najde sedem hujših od sebe in vstopi v tisto hišo. A ne vstopi na silo, vstopi vljudno: pozvoni, reče dober dan. So vzgojeni hudiči. Ne opazimo, da vstopajo.  Tako počasi vstopijo in mi: »O, kako lepo, kako lepo, pridi, pridi …« In na koncu je stanje tega človeka slabše kot na začetku. Tako se zgodi s posvetno duhovnostjo. Ljudje, ki so zapustili vse, ki so se odpovedali zakonu, otrokom, družini … in končajo kot – oprostite besedi – »stare device«, se pravi posvetne, zaskrbljene zaradi teh stvari. Obzorje se zapre, ker pravijo: »Ta me ni niti pogledala, ta me je užalila, ta …« Notranji spori, ki zapirajo. Prosim vas, bežite pred posvetno duhovnostjo. Pa tudi od statusa: »Jaz sem redovnik, jaz sem redovnica … » Preučite to. To je najslabše, kar se lahko zgodi. Je kot […[ počasi ti lahko jemlje moč. In namesto da bi bile žene, posvečene Bogu, tako postanejo »vzgojene gospodične«. […] Kjer je misijonsko služenje, kjer je služenje, kjer je mrtvičenje, tam je to, da ste strpne med seboj. Sv. Janez Berchmans je dejal: »Moja največja pokora je skupno življenje.« In je potrebno. Potrebno je veliko pokore, da ste strpne med seboj. […] A bodite pozorne na posvetno duhovnost. Saj ne, da bi za življenje morala zamenjati mobilni telefon, da potrebujem to ali ono, da potrebujem počitnice na plaži … Govorim o resničnih stvareh. Toda posvetnost je tisti duh, ki vodi do tega, da nimamo miru, da nimamo lepega miru, zadovoljnega miru.

Od vas, posvečenih, to zahteva ustvarjalno zvestobo karizmi in zaradi tega se vedno vračajte h karizmi. Je karizma relikvija? Ne, je živa resničnost, ne balzamirana relikvija. Je življenje, ki ustvarja in gre naprej, ne muzejski predmet. Zato je velika odgovornost sodelovati z ustvarjalnostjo Svetega Duha, da ponovno pregledamo karizmo, da bo svojo življenjsko moč izražala danes. Iz tega izhaja prava »mladost«, saj Duh vse dela novo. Včasih naletimo na ostarele redovnike in redovnice, ki se zdijo mlajši – kakor dobro vino – ki jim moč Duha pomaga odkriti nove izraze istega daru, ki je karizma. Karizma, ki je enaka za vse, a različna za vse. Je ista, a z niansami lastne osebe; to pomeni, da je ta oseba polna te karizme, je tudi ustvarjalna v karizmi. Ne gre ven iz karizme, ne. Gre za isto karizmo. Ustvarjalnost je tista, ki karizmi da zvestobo. To je pot Cerkve, ki so nam jo pokazali sveti papeži koncila in po koncilu: Janez XXIII., Pavel VI., Janez Pavel I. – naslednji blaženi in Janez Pavel II., katerega god danes obhajamo.

Drugi vidik, ki ga vidim v temi kapitlja, je zahteva po razvijanju skupnosti, prepletenih z medgeneracijskimi, medkulturnimi odnosi, z bratskimi odnosi, s prisrčnimi odnosi. Za to lahko zajemate iz svojega družinskega duha, ki je bil značilen za prvo skupnost v Morneseju, in ki vam pomaga v različnosti dojeti priložnost za sprejemanje in poslušanje, ko razlike ovrednotite kot bogastvo. V tem pogledu vas spodbujam tudi, da si še naprej prizadevate za sodelovanje z drugimi kongregacijami, ko skušate živeti odnose vzajemnosti in soodgovornosti. To pa je mogoče narediti dobro, če imaš znotraj svoje kongregacije dobre odnose, zato ne bežati v druge kongregacije, če nisi sposoben prenašati svoje. To je za vas konkreten način, kako živeti sinodalnost; in tudi tukaj je predpogoj poslušnost Svetemu Duhu, odprtost za njegove novosti in presenečenja.

Na tem bi se rad zadržal: na medgeneracijskosti. Spominjam se redovne kongregacije – ne vas – v Argentini, ki je imela težave, pred mnogimi leti, bolj ali manj pred štiridesetimi leti. Generalna mati je bila dobra za organizacijo in je rekla: »Ne, ne: tukaj potrebujemo mladino,« ker je bilo v tistem času veliko poklicev. Stare sestre so bile vse v eni hiši za ostarele, mlade pa posebej. Vendar je to greh, greh proti družini! Ostareli morajo živeti v mejah možnega v živi skupnosti. In dolžnost mladih je skrbeti za starejše, se od njih učiti, se pogovarjati z ostarelimi. Če v neki kongregaciji ni te izmenjave, je to pot, ki vodi v smrt. [Pokaže sliko, ki je bila razdeljena, ki predstavlja mladega meniha, ki na ramenih nosi ostarelega meniha]. To sem vam prinesel … Mladi menih je nosil starca. To je »delo« mladih. Da so sposobni, da imajo babice in dedke doma. Spomnim se, da so v kongregaciji, o kateri sem vam govoril prej, starke umirale od počenega srca. »Mrtva je … Slabo ji je …« Počenje srca je povzročala žalost, da niso mogle biti deležne novih generacij. Izprašajte si vest: kako sprejemam ostarele? Res je, da starejši včasih postanejo nekoliko muhasti – takšni smo – in napake starosti se bolje vidijo; res pa je tudi, da imajo stari ljudje tisto modrost, tisto veliko življenjsko modrost: modrost zvestobe, da so se postarali v poklicanosti. In hvala vam za vse, kar boste storile. Nikoli ne izolirajte ostarelih! Seveda, obstajali bodo domovi za ostarele, ki ne zmorejo več normalnega življenja, ki so v postelji … Toda nenehno hodite tja, obiskujte ostarele, obiskujte jih … So zaklad zgodovine! Veliko mi pomaga tista izkušnja Male Terezije Deteta Jezusa, ko je spremljala staro sestro, ki je komajda še hodila. Vendar je bila ta sestra malo nevrotična, včasih se zgodi. Terezija je storila vse … In nikdar ji ni uganil nasmeh. Vodila jo je in jo potem posedla, potem ji je narezala kruha. Uboga starka, ki je bila nekoliko nevrotična, se je pritoževala nad vsem, vendar jo je gledala z ljubeznijo. In nekoč se je zgodilo, na poti od kora do obednice, da je bilo od zunaj slišati šum, slišala se je plesna glasba, v bližini je bila zabava. In Terezija je rekla: »Nikdar ne bi zamenjala tega za tisto.« Razumela je veličino poklicanosti, spoštovanja do ostarelih. Prosim vas, nosite ostarele!

Ista odprtost Duhu vam omogoča, da vztrajate v prizadevanju, da boste porajajoče skupnosti v službi mladih in najbolj ubogih. Misijonske skupnosti v izhodu, ki se stegujejo k oznanjevanju evangelija na obrobjih, z zavzetostjo prvih Hčera Marije Pomočnice. Tista zavzetost je impresivna, zavzetost prvih salezijancev! A bilo je res, navdušilo je fante in dekleta. V knjigi, ki sem vam jo prinesel – eno bom pustil generalni materi – v knjigi, ki govori o salezijanskem duhovniku iz Lodija, ki je bil misijonar v Argentini, Don Enricu Pozzoliju, v uvodu v knjigo – je zanimivo – pokaže koliko salezijancev je don Bosko poslal v Argentino. Veliko! In ko so prišli v Buenos Aires – to je lepo pri prvih salezijancih – niso šli v četrti srednjega razreda, ne, šli so iskat mejna področja … Kaj pritegne poklic? Svetost, gorečnost. Poiščite, poglejte to svetost … Kar zadeva mlade, bi vas rad opogumil, ker ni lahko spremljati najstniških fantov in deklet. To dobro vedo starši, veste pa tudi ve. Tudi zaradi tega sem želel sinodo za mlade in z mladimi, iz katere je nastala posinodalna spodbuda Kristus živi. Vem, da jo uporabljate; spodbujam vas, da s tem nadaljujete. Prepričan sem, da tam lahko najdete različne spodbude v skladu z vašo karizmo in vašim vzgojnim služenjem.

Drage sestre, vem, da se pripravljate na obhajanje 150-letnice ustanovitve Inštituta. Tudi to je priložnost za poklicno in misijonsko prenovo in poživitev. Ne pozabite na milost začetkov, na ponižnost in majhnost začetkov, ki so bili prosojni za Božje delovanje v življenju in v sporočilu tistih, ki so polne začudenja začele to pot. Marija Pomočnica vam bo pomagala: ve ste njene hčere! Njene besede na svatbi v Kani so bile in so svetilnik za vaše razločevanje: »Karkoli vam reče, storite!« Marija je pozorna žena, popolnoma utelešena v sedanjosti in skrbna, skrbna žena. Tako tudi ve lahko pozorno poslušate stvarnost, zaznate potrebe, ko manjka »vina«, se pravi ljubezenskega veselja, in prinesete Kristusa, ne v besedah, ampak v služenju, z bližino, s sočutjem in nežnostjo. Pri tem se bom ustavil. Zame je nekaj najslabšega jezna redovnica, redovnica, za katero se zdi, da ne zajtrkuje mleka ampak kis. Bodite matere. Nežnost. Božji slog je vedno bližina. To pravi na začetku, v Peti Mojzesovi knjigi: »Premislite: kateremu ljudstvu so njegovi bogovi tako blizu, kakor sem jaz vam?« Bližina. In Božja bližina je vedno sočutna in nežna. Bližina je sočutje in nežnost. Vsak dan se pri spraševanju vesti vprašajte: »Sem bila danes blizu? Sem bila sočutna? Sem bila nežna?« Nadaljujte s tem. Veliko uporabljajte besedo nežnost. Pomembna je za način bivanja. Prinašajte upanje, ki ne razočara. Tisto pravo. Kot Marija bodite žene upanja. Ve to počnete iz svoje salezijanske identitete, na salezijanski način: zlasti poslušanje, dejavna navzočnost, ljubezen do mladih. Ustvarjalnost trenutka, kot je govoril don Bosko.

Tisti »tam je bila tudi Jezusova Mati« (Jn 2,1) iz evangelija o svatbi v Kani, v vaših Konstitucijah postane »Marija je dejavno navzoča v našem življenju in v zgodovini Inštituta« (prim. Konst. FMA, 44). V njenem spremstvu pojdite z navdušenjem naprej na pot, ki vam jo Duh predlaga. Z odprtim srcem za sprejemanje spodbud Božje milosti, s pozornim pogledom za prepoznanje potreb in nujnosti sveta, ki se nenehno spreminja. Glejte spremembo, vendar vedno s srcem, ki je zaljubljeno v Gospoda. S srcem matere, s srcem, ki je blizu, s sočutjem in nežnostjo.

Hvala vam za to srečanje! Hvala za to, kar ste in za to, kar delate. Blizu sem vam po molitvi in blagoslavljam vas in vse vaše sestre po svetu. In prosim vas, molite zame: ni lahko biti papež!