Papeževa kateheza namenjena sadovom Svetega Duha: Samo Duh spreminja naše srce

Andreja Červek – Vatikan

V središču kateheze med današnjo splošno avdienco so bili sadovi Svetega Duha, o katerih govori apostol Pavel v Pismu Galačanom. Svari jih pred vernostjo, ki sloni samo na izpolnjevanju predpisov, ter spomni na središče njihove vere, kar je Gospodova smrt in vstajenje. Papež Frančišek je izpostavil, da je ta apostolov nauk velik izziv tudi za naše skupnosti. Včasih imajo tisti, ki se približajo Cerkvi, občutek, da se soočajo z gosto množico zapovedi in navodil. Lepote vere v Jezusa Kristusa pa ni mogoče razumeti na podlagi prevelikega števila zapovedi in moralnega pogleda, saj se s tem lahko pozabi na prvotno rodovitnost ljubezni, ki se hrani z molitvijo in z radostnim pričevanjem. Življenja Duha, ki se izraža v zakramentih, prav tako ne more dušiti birokracija. Papež je povabil, naj preberemo Pavlov seznam o sadovih Duha ter ga primerjamo s svojim življenjem.

Svetopisemski odlomek: Gal 5,22-24

»Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.«

Kateheza: Sadovi Svetega Duha

Pridiganje svetega Pavla je v celoti osredotočeno na Jezusa in njegovo velikonočno skrivnost. Apostol se namreč predstavlja kot oznanjevalec Kristusa in to Kristusa Križanega (prim. 1 Kor 2,2). Galačane, ki so v skušnjavi, da bi svojo vernost postavili na izpolnjevanje predpisov in izročil, spomni na središče zveličanja in vere: Gospodovo smrt in vstajenje. To stori tako, da pred njih postavi resničnost Jezusovega križa. Takole piše: »Kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani?« (Gal 3,1). Kdo vas je uročil, da ste se oddaljili od Kristusa Križanega? Za Galačane je to težki trenutek.

Tudi danes mnogi iščejo versko varnost namesto živega in pravega Boga, osredotočajo se na obrede in zapovedi, namesto da bi z vsem svojim bitjem sprejeli Boga ljubezni. To je skušnjava novih fundamentalistov, tistih, za katere se zdi, da jih je strah iti po poti naprej, zato gredo nazaj, da bi se čutili bolj varne. Iščejo varnost Boga in ne Boga varnosti. Zato Pavel poziva Galačane, naj se vrnejo k bistvenemu, k Bogu, ki nam daje življenje v križanem Kristusu. O tem pričuje v prvi osebi: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,19b-20). Proti koncu pisma pa pravi: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Gal 6,14).

Če izgubimo nit duhovnega življenja, če nas pesti tisoče problemov in misli, sprejmimo Pavlov nasvet: postavimo se pred Kristusa Križanega, začnimo znova pri Njem. Vzemimo v roke križ, tesno ga stisnimo k srcu. Ali pa se ustavimo v adoraciji evharistije, kjer je Jezus Kruh, ki se lomi za nas, Vstali Križani, moč Boga, ki svojo ljubezen zliva v naša srca.

In zdaj, še vedno pod vodstvom svetega Pavla, naredimo nadaljnji korak. Vprašajmo se: kaj se zgodi, ko v molitvi srečamo Jezusa Križanega? Zgodi se to, kar se je zgodilo pod križem: Jezus izroči Duha (prim Jn 19,30), to pomeni, da daruje svoje življenje. In Duh, ki izvira iz Jezusove velike noči, je načelo duhovnega življenja. On je tisti, ki spreminja srce: ne naša dela. On je ta, ki spreminja srce, ne stvari, ki jih počnemo, ampak delovanje Svetega Duha v nas, ki spreminja srce! On je tisti, ki vodi Cerkev, in mi smo poklicani biti poslušni njegovemu delovanju, ki veje, kjerkoli in kakorkoli hoče. Poleg tega je ravno spoznanje, da je Sveti Duh prišel nad vse in da je njegova milost delovala brez vsakega izključevanja, prepričalo tudi najbolj zadržane apostole, da je Jezusov evangelij namenjen vsem in ne le peščici privilegiranih. Tisti, ki iščejo varnost, majhno skupino, jasne stvari kot prej, živijo »kot prej« in se oddaljujo od Duha, ne dopustijo, da bi svoboda Duha vstopla vanje. Tako se življenje skupnosti obnavlja v Svetem Duhu; in po njegovi zaslugi gradimo svoje krščansko življenje in nadaljujemo svoj duhovni boj.

Ravno duhovni boj je še en velik nauk iz Pisma Galačanom. Apostol predstavi dve nasprotni fronti:  na eni strani »dela mesa«, na drugi pa »sadove Duha«. Kaj so dela mesa? Gre za obnašanja, ki so v nasprotju z Božjim Duhom. Apostol jih ne imenuje dela mesa zato, ker bi bilo v našem človeškem mesu kaj slabega ali napačnega; nasprotno, videli smo, kako vztraja pri resničnosti človeškega telesa, ki ga je Kristus ponesel na križ! Meso je beseda, ki označuje človeka v njegovi zemeljski razsežnosti, zaprtega vase, v horizontalnem življenju, kjer si sledijo posvetni instinkti in se zapira vrata za Duha, ki pa nas dviguje in odpira za Boga in druge. Toda meso nas prav tako spominja, da se vse to stara in mineva, gnije, medtem ko Duh daje življenje. Pavel torej našteje dela mesa, ki se nanašajo na sebično uporabo spolnosti, čarovniške prakse, ki so malikovanje, in na to, kar spodkopava medosebne odnose, kot so »prepirljivost, ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstva, nevoščljivost ...« (prim. Gal 5,19-21). Vse to je tako rekoč sad mesa, zgolj »človeškega«, bolnega vedenja.

Nasprotno pa so sadovi Duha »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22). Kristjani, ki so s krstom »oblekli Kristusa« (Gal 3,27), so poklicani tako tudi živeti.

Lahko je dobra duhovna vaja, da preberemo Pavlov seznam in pogledamo svoje obnašanje ter preverimo, ali se ujemata, ali je naše življenje resnično v skladu s Svetim Duhom in ali daje te sadove. Ti sadovi ljubezni, veselja, miru, velikodušnosti, dobrohodnosti, dobrote, zvestobe, krotkosti, samoobvladovanja – ali moje življenje daje te sadove? Jih Duh daje? Prvi trije našteti so na primer ljubezen, mir in veselje: po tem prepoznamo osebo, ki jo naseljuje Sveti Duh. Oseba, ki je v miru, ki je vesela in ljubi. V teh treh potezah se vidi Duha.

Ta apostolov nauk je velik izziv tudi za naše skupnosti. Včasih imajo tisti, ki se približajo Cerkvi, občutek, da se soočajo z gosto množico zapovedi in navodil. To ni Cerkev. To je lahko kakršno koli združenje. V resnici pa lepote vere v Jezusa Kristusa ni mogoče razumeti na podlagi prevelikega števila zapovedi in moralnega pogleda, ki se razvija v številnih tokovih, zaradi česar se lahko pozabi na prvotno rodovitnost ljubezni, ki se hrani z molitvijo, ki daje mir, in z radostnim pričevanjem. Prav tako življenja Duha, ki se izraža v zakramentih, ne more dušiti birokracija, ki preprečuje dostop do milosti Duha, ki je avtor spreobrnjenja srca. Koliko krat mi sami, duhovniki ali škofje, opravljamo veliko birokracije, da bi podelili zakrament, sprejeli ljudi, tako da pravijo: ne, to mi ni všeč, in odidejo. Velikokrat v nas ne vidijo moči Duha, ki obnavlja in vse dela novo. Zato imamo veliko odgovornost, da oznanjamo križanega in vstalega Kristusa, da nas oživlja dih Duha ljubezni. Kajti samo ta Ljubezen ima moč, da pritegne in spremeni človekovo srce.