Sveti oče med mašo za verne rajne: Razmislimo o svojem zadnjem koraku

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je danes dopoldne daroval mašo za vse verne rajne na francoskem vojaškem pokopališču v Rimu. Posebej pa je molil za vse žrtve vojne in vojnega nasilja, kot je dejal med včerajšnjo opoldansko molitvijo. Na pokopališču, ki se nahaja na rimskem griču Monte Mario, so pokopani francoski vojaki, ki so padli med drugo svetovno vojno. Papež se je sam v molitveni tišini sprehodil med nagrobniki, na nekaj grobov položil belo vrtnico, nato pa se za nekaj trenutkov ustavil v molitvi s sklenjenimi rokami in zaprtimi očmi. Sledila je maša, med katero je povabil, naj razmislimo o svojem zadnjem koraku, ter dejal, da nam ti grobovi vpijejo »Mir!«.

Naj zadnji korak naredimo med hojo po poti življenja

Papež Frančišek je na začetku homilije navedel napis na vratih nekega majhnega pokopališča na severu: »Ti, ki greš skozi vrata, premišljuj o svojih korakih in med temi koraki premišljuj o zadnjem koraku.« Te besede nam govorijo, da je življenje pot in da vsi mi hodimo. »Vsi mi, ki želimo v življenju nekaj narediti, smo na poti, ki ni sprehod ali labirint. Ne, je pot. Na poti gremo mimo številnih zgodovinskih dogodkov in težkih situacij. Tudi mimo pokopališč.« Kar želi povedati napis na pokopališču je:  »Ti, ki greš mimo, ustavi svoj korak in pomisli na svoje korake, na svoj zadnji korak.«

»Vsi bomo naredili zadnji korak,« je dodal papež. »Pomembno je, da nas ta zadnji korak najde na poti in ne na nekem sprehajanju, na poti življenja in ne v neskončnem labirintu. Biti na poti, da nas bo zadnji korak našel med hojo.«

Grobovi pozivajo k miru

V nadaljvanju homilije je sveti oče spregovoril o grobovih in ljudeh, ki so bili dobri in so umrli, ker so bile vpoklicani, da branijo domovino, vrednote, ideale, velikokrat pa tudi žalostne in obžalovanja vredne politične razmere. »So žrtve, žrtve vojne, ki požira otroke domovine,« pri čemer je Frančišek spomnil na italijanski kraj Anzio, Redipuglijo, reko Piavo, Normandijo.

Na mnogih grobovih niti ni imena. »V Božjem srcu je ime vseh nas. To je tragedija vojne,« je dejal in zrazil prepričanje, da so vsi tisti, ki so odšli z dobro voljo, ker jih je domovina poklicala, da jo branijo, pri Gospodu. »Toda ali se mi, ki smo na poti, dovolj borimo, da ne bi bilo vojn? Da ne bi bilo ekonomij v državah, ki se krepijo z orožarsko industrijo?« Ti grobovi so sporočilo miru: »Ustavite se, bratje in sestre, ustavite se. Ustavite se, proizvajalci orožja, ustavite se!«

Ob koncu je še enkrat povzel, kar je želel povedati med homilijo. Najprej: »Ti, ki greš mimo, pomisli na svoje korake in na svoj zadnji korak: naj bo v miru. Mir v srcu, mir v vsem.« In druga misel: »Ti grobovi, ki govorijo, same od sebe vpijejo – vpijejo! – "Mir!".«