Papež v Assisiju srečal revne: Prekinemo krog brezbrižnosti in odkrijemo lepoto srečanja in dialoga

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je v petek, 12. novembra, obiskal Assisi in se v okviru svetovnega dneva revnih v baziliki Svete Marije Angelske srečal z osebami, ki živijo v revščini in se spoprijemajo s stisko. Dogodek je potekal v okviru 5. svetovnega dneva revnih, ki ga bo Cerkev obhajala v nedeljo, 14. novembra, na temo »Uboge imate vedno med seboj« (Mr 14,7).

Okoli petsto revežev je papeža pričakalo pred baziliko Svete Marije Angelske. Poklonili so mu »romarski plašč in palico« ter s tem na simboličen način sporočili, da so vsi prišli kot romarji na kraje svetega Frančiška Asiškega, da bi prisluhnili njegovi besedi. Zatem so se skupaj napotili v baziliko, kjer se je papež najprej za nekaj trenutkov zaustavil v molitvi v Porcijunkuli. Sledila so ganljiva pričevanja oseb, ki živijo težke življenjske situacije, ter papežev nagovor.

Vzdržljivost, ki prihaja iz upanja

Kot je dejal sveti oče, je pozorno poslušal pričevanja in se zahvalil za vse, kar so pogumno in iskreno izrazili. »Pogum, ker ste to želeli deliti z vsemi nami, čeprav so del vašega osebnega življenja; iskrenost, ker se pokažete takšni, kot ste, in odpirate vaše srce z željo, da bi vas razumeli.« Papež Frančišek je posebej izpostavil njihov »velik občutek upanja«: »Življenje do vas ni bilo vedno prijazno, nasprotno, pogosto vam je pokazalo krut obraz. Marginalizacija, trpljenje zaradi bolezni in osamljenosti, pomanjkanje številnih potrebnih sredstev vam niso preprečili, da ne bi gledali z očmi, polnimi hvaležnosti za majhne stvari, ki so vam omogočile, da vzdržite.« In ravno to vzdržljivost, ki izhaja iz upanja, je papež postavil v ospredje: »Moč, da kljub vsemu hodimo dalje. Vzdržljivost ni pasivno dejanje, nasprotno, zahteva pogum, da se podamo na novo pot, saj vemo, da bo obrodila sadove. Vzdržljivost pomeni najti razloge, da ne obupamo pred težavami, saj se zavedamo, da jih ne živimo sami, ampak skupaj, in da jih lahko premagamo le skupaj. Upreti se skušnjavi, da bi obupali in zapadli v osamljenost ali žalost.«

Znati biti zadovoljni s tistim malo, kar imamo, in to deliti z drugimi

Sicer pa je papež začel svoj nagovor z mislijo, da Assisi ni mesto kakor druga, vanj je namreč odtisnjen »obraz svetega Frančiška«. Ko se spominjamo nekaterih trenutkov njegovega življenja, nas pritegne njegova »preprostost srca in življenja«, kar je »sama privlačnost Kristusa in evangelija«. »To so življenjska dejstva, ki veljajo več kot pridige,« je dejal papež in obnovil eno od mnogih zgodb iz Frančiškovega življenja. Eden od bratov je Frančiška vprašal, kako lahko govori o zakladu, kjer vlada velika revščina in primanjkuje osnovnih stvari. In odgovoril mu je: »Ravno to imam za velik zaklad, kajti ničesar nimava, a to, kar imava, je dano od Previdnosti, ki nama je dala ta kruh.« Kot je dodal papež, je ravno to »nauk, ki nam ga daje sveti Frančišek: znati biti zadovoljni s tistim malo, kar imamo, in to deliti z drugimi.«

Prva marginalizacija revnih je duhovna

Papež je spomnil, da je Porcijunkula ena od cerkvic, ki jih je Asiški ubožec mislil obnoviti, potem ko mu je Jezus rekel, naj »popravi njegovo hišo«. V njej je sveti Frančišek rad dolgo molil. Tukaj se je zbral v tišini in poslušal Gospoda, kaj Bog želi od njega. »Tudi mi smo prišli sem zaradi tega,« je dejal papež. »Želimo prositi Gospoda, naj usliši naš krik in nam priskoči na pomoč. Ne pozabimo, da je prva marginalizacija, zaradi katere trpijo revni, duhovna. Veliko ljudi in mladih na primer najde čas, da pomagajo revnim in jim prinesejo hrano in tople napitke. To je zelo dobro in Bogu se zahvaljujem za njihovo velikodušnost. Predvsem pa sem vesel, ko slišim, da se ti prostovoljci ustavijo in se pogovarjajo z osebami, včasih z njimi tudi molijo ... Tudi naše srečanje v Porcijunkuli nas spominja na Gospodovo družbo, da nas nikoli ne pusti same, da nas vedno spremlja v vsakem trenutku našega življenja. Danes je Gospod z nami. Spremlja nas v poslušanju, molitvi, pričevanjih. On je z nami.«

Sprejeti – odpreti vrata hiše in srca

Sveti Frančišek Asiški je v Porcijunkuli sprejel tudi sveto Klaro, prve brate in mnoge reveže, ki so prihajali k njemu. »S spreprostostjo je sprejemal brate in sestre ter z njimi delil vse,« je dejal papež in izpostavil evangeljski izraz, ki ga moramo vzeti za svojega: sprejemati. »Sprejeti pomeni odpreti vrata, vrata hiše in vrata srca, ter tistemu, ki trka, dovoliti, da vstopi. In da se lahko počuti dobro, ne pa v zadregi. Kjer je pravi občutek bratstva, tam se doživi tudi iskreno sprejemanje. Kjer pa je strah pred drugim, prezir njegovega življenja, se rodi zavračanje ali, še slabše, brazbrižnost, gledati na drugo stran. Sprejemanje ustvarja občutek skupnosti, zavračanje pa zapira v človekov egoizem.« Papež je dodal, da nameniti nasmeh nekomu, ki je v stiski, je dobro za oba, tako zame kot za drugega: »Nasmeh kot izraz sočutja in nežnosti.«

Ko se krivdo za revščino zvali na revne

V nadaljevanju je papež izpostavil pomen srečanja – iti drugemu naproti z odprtim srcem in iztegnjeno roko. »Vemo, da vsak med nami potrebuje drugega in da lahko tudi šibkost, če jo doživljamo skupaj, postane moč, ki izboljšuje svet. Pogosto se na navzočnost revnih gleda z odporom in potrpljenjem; včasih slišimo, da so za revščino odgovorni revni! Še ena žalitev! Da si ne bi resno izprašali vesti o svojih dejanjih, izprašali vesti o nepravičnosti nekaterih zakonov in ekonomskih ukrepov, o hinavščini tistih, ki želijo neizmerno obogateti, se krivdo zvali na pleča najšibkejših.«

Čas je ...

A kot je poudaril sveti oče, »čas je, da se revnim ponovno da besedo, saj so njihove zahteve predolgo ostale neslišane«: »Čas je, da odpremo oči, da bi videli, v kakšni neenakosti živijo mnoge družine. Čas je, da zavihamo rokave in z ustvarjanjem delovnih mest ponovno vzpostavimo dostojanstvo. Čas je, da ponovno osupnemo nad resničnostjo stradajočih otrok, ki so prisiljeni v suženjstvo, ki jih premetavajo valovi brodoloma, ki so nedolžne žrtve vseh vrst nasilja. Čas je, da se neha nasilje nad ženskami in se jih spoštuje, ne pa obravnava kot blago. Čas je, da prekinemo krog brezbrižnosti in ponovno odkrijemo lepoto srečanja in dialoga. Čas je za srečanje. Trenutek srečanja. Če se človeštvo, če se mi, moški in ženske, ne naučimo srečati, gremo proti zelo žalostnemu koncu.«

Da bi svojo revščino spremenili v bogastvo

»Prosimo Gospoda, naj nam vedno pomaga najti mirnost in veselje,« je ob koncu dejal papež. »Sveti Frančišek nas v Porcijunkuli uči veselja, ki prihaja iz pogleda na tistega, ki je ob nas, kot na tovariša na poti, ki nas razume in podpira, tako kot smo to mi zanj ali zanjo. Naj to srečanje odpre srca vseh nas, da bi se dali na razpolago drug drugemu, odprli srce, da bi naša šibkost postala moč, ki nam pomaga še naprej hoditi po poti življenja, da bi svojo revščino spremenili v bogastvo, ki ga bomo delili, in tako izboljšali svet.«