Sporočilo svetega očeta Frančiška za COP26

Papež Frančišek – Vatikan

Njegovi ekscelenci g. Aloku Sharma, predsedniku COP26,
Predsedniku COP26, šestindvajseto zasedanje Konference držav pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah
(Glasgow, 31. oktobra – 12. novembra 2021)

Ekscelenca.
Ko se začenja konferenca v Glasgowu, se vsi zavedamo, da je njena pomembna naloga pokazati celotni mednarodni skupnosti, da v resnici obstaja politična volja, da se pošteno, odgovorno in pogumno nameni več človeških, finančnih in tehnoloških virov za ublažitev negativnih učinkov podnebnih sprememb kakor tudi za pomoč najrevnejšemu in ranljivemu prebivalstvu, ki najbolj trpi.[1]

Toda pred nami je še več. To nalogo je dejansko treba izpeljati sredi pandemije, ki že skoraj dve leti biča človeštvo. Poleg različnih tragedij, ki jih je prinesel covid-19, nas pandemija tudi uči, da nimamo drugih možnosti: premagali jo bomo samo, če bomo vsi sodelovali pri tem izzivu. Vse to pa, to dobro vemo, zahteva globoko in trdno sodelovanje med vsemi ljudstvi sveta.

Bilo je stanje pred pandemijo; nujno bo drugačno od stanja po pandemiji, ki ga moramo graditi skupaj, pri čemer bomo izhajali iz napak, storjenih v preteklosti.

Podobno razmišljanje je možno pri boju s problemom podnebnih sprememb. Nimamo drugih možnosti. Cilje, zapisane v pariškem sporazumu lahko dosežemo samo, če bomo delovali usklajeno in odgovorno. Gre za ambiciozne cilje, ki pa jih ne moremo odlagati. Danes te odločitve pripadajo vam.

COP26 lahko in mora dejavno prispevati k tej zavestni izgradnji prihodnosti, v kateri bodo vsakdanje obnašanje in gospodarsko-finančne naložbe mogle resnično zaščititi življenjske pogoje, dostojne današnjega in jutrišnjega človeštva na »zdravem« planetu.

Gre za spremembo dobe, za civilizacijski izziv, za katerega je potrebna zavzetost vseh, zlasti pa držav z večjimi zmogljivostmi, ki morajo prevzeti vodilno vlogo na področju podnebnih financ, razogljičenja gospodarskega sistema in življenja ljudi, spodbujanja krožnega gospodarstva, podpore najbolj ranljivim državam, da se prilagodijo vplivom podnebnih sprememb in odgovorijo na izgube in škodo, ki prihajajo iz teh pojavov.

Sveti sedež je, kot sem navedel na High Level Virtual Climate Ambition Summit 12. decembra 2020, ki je sprejel strategijo zmanjšanja neto izpustov na ničlo (net-zero emission), ki poteka na dveh ravneh: 1) zavezanost mestne države Vatikan, da bo ta cilj dosegla do leta 2050; 2) zavezanost Svetega sedeža za spodbujanje izobraževanja o celostni ekologiji, saj se zaveda, da se morajo politični, tehnični in operativni ukrepi združiti z vzgojnim procesom, ki mora zlasti med mladimi spodbujati nove življenjske sloge ter pospeševati model kulturnega razvoja in trajnosti, ki je osredotočen na bratstvu in zavezništvu med človekom in naravnim okoljem. Iz teh zavez se je rodilo na tisoče pobud po vsem svetu.

Tudi v tej luči sem se 4. oktobra letos z veseljem srečal z različnimi verskimi voditelji in znanstveniki, da smo podpisali skupni poziv glede COP26. Ob tej priložnosti smo slišali glas predstavnikov številnih ver in duhovnih izročil, številnih kultur in znanstvenih področij. Različne glasove z različno občutljivostjo. Jasno pa je bilo mogoče zaznati močno zbliževanje vseh, ki so se zavezali k delovanju zaradi nujno potrebnega začetka spremembe smeri, ki bi z odločnostjo in prepričanjem lahko prešla od »kulture odmetavanja«, ki prevladuje v naši družbi, h »kulturi skrbi za« naš skupni dom in za tiste, ki v njem živijo in bodo živeli.

Rane, ki sta jih človeštvu povzročila pandemija covid-19 in pojav podnebnih sprememb so primerljive z ranami svetovnega spopada. Kakor po 2. svetovni vojni je potrebno tudi danes, da celotna mednarodna skupnost da prednost izvajanju skupnih, solidarnih in daljnovidnih ukrepov.

Potrebujemo upanje in pogum. Človeštvo ima sredstva, da se sooči s to preobrazbo, ki zahteva resnično spreobrnjenje, posameznika in tudi skupnosti, in odločno voljo, da stopi na to pot. Gre za prehod k bolj celovitemu in vključujočemu razvojnemu modelu, ki temelji na solidarnosti in odgovornosti; za prehod, med katerim bo treba skrbno pretehtati učinke, ki jih bo imel na področje dela.

S tega vidika je treba posebno skrb nameniti ranljivejšim populacijam, do katerih je zapadel »ekološki dolg«, povezan bodisi z komercialnimi neravnovesji s posledicami na področju okolja, bodisi z nesorazmerno rabo naravnih virov lastne države in drugih držav.[2] Tega ne moremo zanikati.

 »Ekološki dolg« na nek način spominja na vprašanje zunanjega dolga, katerega pritisk pogosto ovira razvoj ljudstev.[3] Post-pandemija se lahko in se mora začeti ob upoštevanju vseh teh vidikov, tudi z začetkom pozorno izpogajanih postopkov za odpust zunanjega dolga, povezanih z vzdržnejšo in pravičnejšo ekonomsko strukturo, ki je namenjena podpori podnebnih izrednih razmer. »Potrebno je, da razvite države, prispevajo k reševanju [ekološkega] dolga tako, da znatno omejijo porabo neobnovljive energije in prispevajo vire najbolj potrebnim državam, da bi spodbujali politiko in programe trajnostnega razvoja.«[4] Razvoja, pri katerem konec koncev lahko vsi sodelujejo.

Žal moramo z grenkobo ugotoviti, kako daleč smo od doseganja zaželenih ciljev v boju proti podnebnim spremembam. Iskreno moramo povedati: tega si ne moremo privoščiti! Ob različnih priložnostih se je glede COP26 jasno pokazalo, da ni več časa za čakanje; preveč je človeških obrazov, ki trpijo zaradi te podnebne krize: poleg njenih vedno pogostejših in močnejših vplivov na vsakdanje življenje številnih ljudi, zlasti najbolj ranljivih ljudstev, se zavedamo, da je to postala tudi kriza pravic otrok in da bodo v bližnji prihodnosti okoljski begunci številčnejši kot begunci zaradi spopadov. Delovati moramo hitro, pogumno in odgovorno. Delovati tudi za to, da pripravimo prihodnost, v kateri bo človeštvo sposobno poskrbeti zase in za naravo.

Mladi, ki nas v zadnjih letih vztrajno prosijo za ukrepanje, ne bodo imeli drugačnega planeta, kot jim ga bomo zapustili mi, od tistega, ki ga bodo prejeli glede na naše današnje konkretne odločitve. To je trenutek odločitve, ki naj jim da razloge za zaupanje v prihodnost.

Rad bi bil z vami, vendar ni bilo mogoče. Pri teh pomembnih odločitvah pa vas spremljam z molitvijo.

Gospod predsednik, sprejmite moj iskren in prisrčen pozdrav.

Iz Vatikana, 29. oktobra 2021.
Frančišek

[1] Prim. Video Sporočilo Vrhu o podnebju, New York, 23. septembra 2019.
[2] Okrožnica Laudato si’, 51.
[3] Okrožnica Fratelli tutti, 126.
[4] Okrožnica Laudato si’, 52.