Kateheza o Jezusovem rojstvu: Stopiti na pot ponižnosti, da bi našli Boga

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je med današnjo splošno avdienco, le nekaj dni pred božičem, govoril o Jezusovem rojstvu. Povabil je, naj se zaustavimo ob jaslicah in počastimo Dete. To je namreč razlog našega veselja: da smo bili vedno prvi ljubljeni in da nas Bog ljubi s konkretno ljubeznijo, ki se je učlovečila v Otroku Jezusu. Spodbudil je k drži ponižnosti, ki nas vodi k Bogu in tudi k bistvu življenja. Samo ponižnost nas odpre za izkušnjo resnice in pristnega veselja.

Svetopisemski odlomek: Lk 2,10-12

Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.«

Kateheza: Jezusovo rojstvo

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes, le nekaj dni pred božičem, bi se rad z vami spomnil na dogodek, ki ga zgodovina ne more zaobiti: to je Jezusovo rojstvo.

Da bi izpolnila odlok cesarja Avgusta, ki je ukazal, da se vsi morajo popisati v svojem rodnem kraju, sta se Jožef in Marija iz Nazareta odpravila v Betlehem. Takoj po prihodu sta iskala prenočišče, saj je bilo rojstvo neizbežno. Žal pa ga nista našla in zato je Marija bila prisiljena roditi v hlevu (prim. Lk 2,1-7).

Pomislimo: Stvarnik vesolja ni imel mesta, kjer bi se rodil! Morda je to bila napoved tistega, kar pravi evangelist Janez: »V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli (Jn 1,11) in kar bo rekel sam Jezus: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil « (Lk 9,58).

Angel je bil tisti, ki je ponižnim pastirjem naznanil Jezusovo rojstvo. Zvezda je bila tista, ki je modrim pokazala pot v Betlehem (prim. Mt 2,1.9-10). Angel je Božji glasnik. Zvezda nas spominja, da je Bog ustvaril svetlobo (1 Mz 1,3) in da bo Dete »luč sveta«, kot bo imenoval sam sebe (prim. Jn 8,12.46), »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9), ki »sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,5).

Pastirji poosebljajo uboge Izraela, ponižne osebe, ki se v notranjosti zavedajo svojega pomanjkanja in ravno zato bolj od drugih zaupajo v Boga. Oni so tisti, ki prvi vidijo Božjega Sina, ki je postal človek, in to srečanje jih korenito spremeni. Evangelij pravi, da »so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli« (Lk 2,20).

Ob pravkar rojenem Jezusu so tudi modri (prim. Mt 2,1-12). Evangeliji nam ne povedo, ali so bili kralji, niti njihovega števila niti njihovih imen. Z gotovostjo vemo samo to, da so se iz daljne dežele na Vzhodu (lahko mislimo na Perzijo, Babilonijo ali južno Arabiji) odpravili iskat judovskega kralja, ki ga v svojem srcu enačijo z Bogom, saj pravijo, da ga želijo počastiti. Modri predstavljajo poganska ljudstva, zlasti vse tiste, ki skozi stoletja iščejo Boga in se podajajo na pot, da bi ga našli. Predstavljajo tudi bogate in močne, a samo tiste, ki niso sužnji posedovanja, ki jih ne »posedujejo« stvari, za katere mislijo, da jih oni posedujejo.

Sporočilo evangelijev je jasno: Jezusovo rojstvo je univerzalen dogodek, ki se nanaša na vse ljudi.

Dragi bratje in sestre, samo ponižnost je pot, ki nas vodi k Bogu, in ravno zato, ker nas vodi k Njemu, nas vodi tudi k bistvu življenja, k njegovemu najresničnejšemu pomenu, k najbolj zanesljivemu razlogu, zaradi katerega je življenje vredno živeti.

Samo ponižnost nas na široko odpre za izkušnjo resnice, pristnega veselja, vrednega spoznanja. Brez ponižnosti smo »odrezani« od razumevanja Boga in od razumevanja sebe. Potrebna je ponižnost, da bi razumeli sebe in še toliko bolj da bi razumeli Boga. Modri bi po logiki sveta lahko bili tudi pomembni, a postanejo mali, ponižni, in ravno zato jim uspe najti Jezusa in ga prepoznati. Sprejmejo ponižnost iskanja, odpravljanja, spraševanja, tveganja, napak ...

Vsak človek je v globini svojega srca poklican, da išče Boga. Vsi imamo tisti nemir. In naše delo je, da ga ne odstranimo, ampak mu pustimo, da narašča, saj gre za nemir iskanja Boga. In z njegovo milostjo ga lahko najdemo. Naj bo naša molitev svetega Anzelma (1033–1109): »Gospod, nauči me, da te bom iskal. Pokaži se, ko te iščem. Ne morem te iskati, če me tega ne naučiš; ne morem te najti, če se mi ne pokažeš. Naj te iščem tako, da si te želim, in naj si te želim tako, da te iščem! Naj te najdem, ko te iščem, in naj te ljubim, ko te najdem!« (Proslogion, 1).

Dragi bratje in sestre, rad bi povabil vse moške in ženske v Betlehemsko votlino, da bi se poklonili Božjemu Sinu, ki je postal človek. Vsak se naj približa jaslicam, ki jih ima doma ali pa jih najde v cerkvi ter naj ga v sebi počasti: »Verujem, da si Bog, da je to dete Bog. Prosim te, daj mi milost ponižnosti, da bom lahko razumel.«

Da bi se približali jaslicam in molili, bi na prvo mesto rad postavil uboge, ki jih – kot je spodbudil sveti Pavel VI. – »moramo ljubiti, ker so na neki način Kristusov zakrament; v njih – v lačnih, žejnih, preganjanih, golih, bolnih, zapornikih – se je hotel mistično prepoznati. Moramo jim pomagati, trpeti z njimi in jim tudi slediti, saj je uboštvo najzanesljivejša pot do popolnega posedovanja Božjega kraljestva« (Homilija, 1. maj 1969). Zato moramo prositi za ponižnost kot milost: »Gospod, da ne bi bil prevzeten, da ne bi bil samozadosten, da ne bi mislil, da sem jaz središče vesolja. Naredi me ponižnega. Daj mi milost ponižnosti. In s to ponižnostjo te bom lahklo našel.« To je edina pot. Brez ponižnosti ne bomo nikoli našli Boga: našli bomo sami sebe. Ker oseba, ki ni ponižna, pred sabo nima obzorja, ampak samo zrcalo: gleda samo sebe. Prosimo Gospoda, naj zlomi zrcalo, da bi gledali onkraj, proti obzorju, kjer je On. A to mora storiti On: dati nam milost in slavo ponižnosti, da bi stopili na to pot.

Potem bi, bratje in sestre, tako kot je zvezda pospremila modre, rad pospremil v Betlehem, vse tiste, ki nimajo verskega nemira, ki si ne postavljajo vprašanja o Bogu ali se celo borijo proti religiji, vse tiste, ki jih neupravičeno imenujemo ateisti. Rad bi jim ponovil sporočilo drugega vatikanskega koncila: »Cerkev verjame, da priznanje Boga nikakor ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu, saj to dostojanstvo najde svoj temelj in popolnost ravno v Bogu. [...] Cerkev dobro ve, da je njeno sporočilo v skladu z najbolj skritimi težnjami človeškega srca« (Gaudium et spes, 21).

Domov se vrnimo z željo angelov: »Na zemlji mir ljudem, ki ljubijo Boga.« In vedno si zapomnimo: »Nismo mi prvi vzljubili Boga. On nas je vzljubil ... on nas je prvi ljubil« (prim. 1 Jn 4,10.19). Prvi nas je iskal. Tega ne pozabimo.

To je razlog našega veselja: bili smo ljubljeni in bili smo iskani. Gospod nas išče, da bi nas našel, da bi nas še bolj ljubil. To je razlog za veselje: vedeti, da smo bili ljubljeni brez kakršne koli zasluge, Bog je vedno pred nami v ljubezni, tako zelo konkretni ljubezni, da je postal meso in se naselil med nas, v tistem Otroku, ki ga vidimo v jaslicah. Ta ljubezen ima ime in obličje: Jezus. Jezus je ime in obličje ljubezni, ki je temelj našega veselja.

Bratje in sestre, želim vam vesel božič, dober in svet božič. Želel bi tudi, da bi pri voščilih in družinskih srečanjih vedno bilo prisotno tudi zavedanje, da Bog prihaja zame. Vsak naj izreče: »Bog prihaja zame.« Zavedanje, da je za iskanje in sprejetje Boga potrebna ponižnost. Ponižno gledati milost, da se razbije ogledalo nečimrnosti, napuha, stalnega gledanja sebe. Gledati Jezusa, gledati obzorje, gledati Boga, ki prihaja k nam in se dotika srca s tistim nemirom, ki nas vodi k upanju. Vesel in svet božič!