Kateheza o sv. Jožefu: Od logike zaljubljenosti k logiki zrele ljubezni

Andreja Červek – Vatikan

Med splošno avdienco v sredo, 1. decembra, je papež Frančišek govoril o svetem Jožefu kot pravičnem možu in ga postavil za zgled zaročencem in mladoporočencem. Kot je dejal med katehezo, so krščanski zaročenci poklicani pričevati o ljubezni, ki zna pogumno preiti iz logike zaljubljenosti v logiko zrele ljubezni. Gre za zahtevno izbiro, ki ne vklepa življenja, temveč krepi ljubezen, da je trajna kljub preizkušnjam časa. Ljubiti ne pomeni pričakovati, da bo druga oseba ali življenje ustrezalo našim predstavam, temveč pomeni odločiti se v popolni svobodi, da prevzamemo odgovornost za takšno življenje, kot se nam ponuja. Papež je katehezo sklenil z molitvijo k svetemu Jožefu, ki naj vsem krščanskim zaročencem pomagaj doseči resnično veselje.

Svetopisemski odlomek: Mt 1,18-19

»Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi.«

Kateheza: Jožef, pravičen mož in Marijin ženin

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo z razmišljanjem o liku svetega Jožefa. Danes bi rad poglobil njegovo »pravičnost« in »zaročenost z Marijo« ter tako dal sporočilo vsem zaročencem in tudi mladoporočencem. Mnogi dogodki, povezani z Jožefom, napolnjujejo apokrifne, tj. nekanonične evangelije, ki so vplivali tudi na umetnost in različne bogoslužne kraje. Ti spisi, ki niso del Svetega pisma, ampak so pripovedi krščanske pobožnosti tistega časa, so odgovor na željo, da bi zapolnili pripovedne vrzeli kanoničnih evangelijev, ki nam dajejo vse, kar je bistveno za krščansko vero in življenje.

To je pomembno, kar pravi evangelij o Jožefu. Ne kar pravijo apokrifni evangeliji, ki niso ne slabi ne dobri. V redu so, a niso Božja beseda. Evangeliji, ki pa so v Svetem pismu, so Božja beseda. Med temi je evangelist Matej, ki Jožefa opredeli kot »pravičnega« moža. Prisluhnimo njegovi pripovedi: »Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi« (Mt 1,18-19). Kajti če zaročenka ni bila zvesta ali je ostala noseča, jo je zaročenec lahko obsodil. Moral jo je. In ženske so v tistem času kamenjali. A Jožef je bil pravičen in je rekel: »Ne, tega ne bom storil. Tiho bom odšel.«

Da bi razumeli Jožefovo vedenje do Marije, nam bo koristilo, da se spomnimo poročnih običajev starega Izraela. Poroka je bila sestavljena iz dveh jasno opredeljenih obdobij. Prvo je bilo podobno uradni zaroki, ki je že vključevala nov položaj: zlasti ženska, čeprav je še eno leto živela v očetovi hiši, je dejansko veljala za »ženo« zaročenca. Nista še skupaj živela, a bila mu je kakor žena. Drugo dejanje je bila preselitev neveste iz očetove hiše v ženinovo hišo. To se je

 zgodilo v slavnostni procesiji, s katero se je sklenila poroka. V skladu s temi običaji je bilo dejstvo, da je bila Marija, »preden sta prišla skupaj, noseča«, Devico izpostavljajo obtožbi prešuštva. In ta krivda je po stari postavi morala biti kaznovana s kamenjanjem (prim. 5 Mz 22,20-21). Vendar se je v poznejši judovski praksi uveljavila zmernejša razlaga, ki je določala le odslovitev, vendar s civilnimi in kazenskimi posledicami za žensko, ne pa s kamenjanjem.

Evangelij pravi, da je Jožef bil »pravični« ravno zato, ker je bil podvržen postavi kot vsak pobožen Izraelec. Toda njegova ljubezen do Marije in zaupanje, ki ga goji do nje, mu prišepneta način, ki ohrani spoštovanje postave in reši čast neveste: odloči se, da jo odslovi skrivaj, brez hrupa in brez javnega ponižanja. Odloči se za pot diskretnosti, brez sojenja in maščevanja. Koliko svetosti je bilo v Jožefu! Mi pa, takoj ko slišimo nekoliko folkloristično novico, slabo novico o nekom, takoj gremo opravljat. Jožef pa je tiho.

A evangelist Matej takoj doda: »Ko je to premišljeval, se mu je Gospodov angel prikazal v sanjah in rekel: "Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov."« (Mt 1,20-21). V Jožefovo razločevanje poseže glas Boga, ki mu v sanjah razkrije še večji pomen njegove pravičnosti. Kako pomembno je za vsakega med nami, da goji pravično življenje in istočasno vedno čuti potrebo po Božji pomoči! Da bi tako lahko razširili svoja obzorja in presojali življenjske okoliščine z drugačnega, širšega vidika. Veliko krat se čutimo ujetniki tistega, kar se nam je zgodilo. (...) A ravno sredi nekaterih življenjskih okoliščin, ki se nam sprva zdijo dramatične, se skriva Previdnost, ki sčasoma dobi obliko in osvetli tudi smisel bolečine, ki nas je doletela. Skušnjava je, da bi se zaprli v tisto bolečino, v tisto misel o nelepih stvareh, ki so se nam zgodile. In to ni v redu. Vodi nas v žalost in zagrenjenost. Zagrenjeno srce pa ni v redu.

Rad bi, da se ustavimo in razmislimo o neki podrobnosti iz te zgodbe, ki jo pripoveduje evangelij in jo pogosto spregledamo. Marija in Jožef sta zaročenca, ki sta verjetno gojila sanje in pričakovanja o svojem življenju in prihodnosti. Zdi se, da Bog nepričakovano poseže v njuni življenji, in čeprav z začetnimi težavami, oba na široko odpreta srce za resničnost, ki je postavljena pred njiju.

Dragi bratje in drage sestre, naše življenje zelo pogosto ni takšno, kot si ga predstavljamo. Zlasti v ljubezenskih odnosih, v čustvenih odnosih, težko preidemo od logike zaljubljenosti k logiki zrele ljubezni. In od zaljubljenosti k zreli ljubezni je treba priti. Vi, mladoporočenci, dobro razmislite o tem. Prva faza je vedno zaznamovana z določeno očaranostjo, zaradi katere živimo potopljeni v domišljijski svet, ki se pogosto ne ujema z resničnostjo dejstev. Gre za zaljubljenost. Toda ravno takrat, ko se zdi, da se zaljubljenost s svojimi pričakovanji končuje, se lahko začne prava ljubezen oziroma takrat pride do prave ljubezni. Ljubiti namreč ne pomeni pričakovati, da bo druga oseba ali življenje ustrezalo našim predstavam, temveč pomeni odločiti se v popolni svobodi, da prevzamemo odgovornost za takšno življenje, kot se nam ponuja. Zato nam Jožef daje pomembno lekcijo, saj Marijo izbere »z odprtimi očmi«. Lahko rečemo »z vsemi tveganji.

Samo pomislite, v Janezovem evangeliju je očitek, ki ga učitelji postave izrečejo Jezusu: »Mi nismo prišli od tam«. Kar se je nanašalo na prostitucijo. Kajti vedeli so, kako je Marija zanosila, so želeli umazati ugled Jezusove matere. Zame je to najbolj umazan, najbolj demonski odlomek v evangeliju. Jožefovo tveganje nam daje to lekcijo: vzame življenje takšno, kakršno je. Tam je posredoval Bog?

Jožef je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je spoznal – ne da bi skupaj živela je pričakovala otroka, in je rodila sina; in imenoval ga je Jezus (prim. Mt 1,24-25). Krščanski zaročenci so poklicani pričevati o takšni ljubezni, ki ima pogum, da iz logike zaljubljenosti preide v logiko zrele ljubezni. In to je zahtevna izbira, ki ne vklepa življenja, temveč krepi ljubezen, da je trajna kljub preizkušnjam časa. Ljubezen para napreduje skozi življenje in vsak dan zori. Ljubezen zaročencev je nekoliko – dovolite mi besedo – romantična. Vsi ste jo živeli. A zatem se začne ljubezen vsakega dne, delo, otroci ... In včasih ta romantičnost izgine. Ali ni več ljubezni? Je, vendar je zrela ljubezen. (...) Zgodi se, da se zakonca prepirata. (...) A kaj storiti, da to ne bi poškodovalo zakonskega življenja? Dobro me poslušajte: nikoli ne končajte dneva, ne da bi se prej pomirili. (...) Kajti »hladna vojna« naslednji dan je zelo nevarna. Ne dovolite, da se naslednji dan vojna ponovno začne. Zato se je pomembno pomiriti pred spanjem. (...) Vedno si zapomnite: nikoli končati dneva, ne da bi se pomirili. To vam bo pomagalo v zakonskem življenju. Ta prehod od zaljubljenosti k zreli ljubezni je zahtevna izbira, a moramo hoditi po tej poti.

Tudi tokrat sklenimo z molitvijo k svetemu Jožefu:

Sveti Jožef,
ti, ki si Marijo ljubil svobodno
in si se odpovedal svoji domišljiji, da bi naredil prostor za resničnost,
pomagaj nam, da se bomo Bogu pustili presenetiti,
da bomo življenje sprejeli kot skrivnost o resničnem veselju
in ne kot nepričakovan dogodek, pred katerim se je treba braniti.
Vsem krščanskim zaročencem pomagaj doseči veselje in korenitost,
a naj se vedno zavedajo,
da samo usmiljenje in odpuščanje omogočata ljubezen.
Amen.