Papež: Bog vedno najde način, da je navzoč v našem življenju

Andreja Červek – Vatikan

Magazine »50tisoč obrazov« je revija, ki jo izdaja Kooperativa združenih zdravstvenih delavcev OSA, da bi podala zgodbe o svojem prizadevanju za bolnike. Tokrat je na njenih straneh tudi intervju s papežem Frančiškom, ki je spregovoril o zdravju, starosti, bolezni in nežnosti, ki daje še večjo vrednost zdravstveni oskrbi, kajti to je »način, po katerem je Bog postal navzoč v življenju človeka, predvsem po Jezusu«.

»Nežnost pa ne nakazuje bližine samo z usposobljenostjo, temveč predvsem z udeležbo v konkretnem življenju oseb. Gre za bližino, ki jo razumemo kot delitev, bližnjost, skrb in ljubezen. Upam, da nam je velika preizkušnja, ki smo jo doživeli med pandemijo, prebudila nostalgijo po novi bližini med nami. Novi nežnosti.«

Generacijsko srečanje med otroki in ostarelimi

Papež je spregovori o otrocih in ostarelih, ki so  »glavni državljani bivanjskih periferij« v družbi, pogosto zvedene zgolj na produktivnost: »Njihova življenja, se zdijo nekoristna.« A po papeževem prepričanju »mora generacijsko srečanje med otroki in ostarelimi zapolniti kultura, ki zna združiti in vključiti to vrsto krhkosti«. Gre za »človeško vprašanje«.

»Šele ko bomo ponovno začeli skrbeti predvsem za tiste, ki so na obrobju, bomo dali znamenje prave spremembe. Ko si bomo prizadevali, da ne bi bilo več generacijskega konflikta, in bomo našli pogum za združevanje mladih in starih, otrok in starejših, šele takrat bomo doživeli novo kakovost življenja v družbi.«

Pogled, poslušanje in skrb

Kooperativa OSA pomaga ljudem na domu, kar je pomembna razsežnost ljubeče oskrbe. Za papeža dom »ni le nek prostor, ampak je predvsem odnos«, ki daje moč za soočanje s preizkušnjo. »To ne pomeni,« pojasnjuje Frančišek, »da so zdravstvene ustanove nekoristne, ampak da morajo postati zadnja možnost pri soočanju z boleznijo in trpljenjem.« Oskrba na domu »omogoča, da bolečino in bolezen doživljamo v okolju, ki je zagotovo bolj prijazno in bolj človeško«. Prav tako naredi »bolj človeški tisti del življenja, ki je težak in zaradi katerega se počutimo bolj osamljene, nerazumljene in ranljive«.

Papež v luči svoje nedavne izkušnje v bolnišnici predlaga nekaj preprostih pravil za zdravstvene delavce, ki svojo službo in delo živijo na človeški način: pogledati osebe v oči; upoštevati jih v njihovem trpljenju, ne da bi ga banalizirali; prisluhniti jim, da se bodo lahko nekomu zaupale o svojem trpljenju in težavah; oskrba in podpora ne smeta nikoli biti nasilni, predvidljivi in mehanični.

Vsi potrebujemo Simona iz Cirene

Spregovori še o  bolečini in smrti ter pravi, da četudi ne omenjamo Kristusa, brez njega ni mogoče shajati. Opozori, da pogosto »govori, namesto da bi bili v pomoč ali v tolažbo, povzročijo še večje trpljenje«, zato je treba »v trenutkih preizkušnje«, pred nedolžno bolečino, pred otrokovo bolečino, ostati blizu in ne zbežati. Izogniti se je treba skušnjavi, da bi se izolirali, kajti »bolj ko trpimo, bolj čutimo, da tudi mi potrebujemo Simona iz Cirene, ki nam bo pomagal nositi naš križ«.

»Bog vedno najde način, da je navzoč v našem življenju, tudi takrat, ko se nam zdi, da je daleč, ali se počutimo zapuščene. V tem je naša moč. In četudi se tega ne zavedamo, je v tej temi že na delu velika noč. Šele sčasoma spoznamo, da se tudi v najgloblji temi skriva luč. Medtem ko čakamo, da bi se tega zavedali, si lahko le od blizu pomagamo.«