Papež: Mati Marija nas vrača k resnici božiča, iz katere izvira krščansko čudenje

Andreja Červek – Vatikan

Med homilijo je sveti oče spodbudil k čudenju nad skrivnostjo učlovečenja, kajti božiča ni mogoče praznovati brez čudenja. Polno čudenja je bilo tudi srce Marije, ki je bila prva in največja priča, hkrati pa najbolj ponižna. Po papeževih besedah nas Mati vrača k resničnosti, k resnici božiča. Krščansko čudenje namreč ne izvira iz posebnih učinkov, iz domišljijskih svetov, ampak iz skrivnosti resničnosti: nič ni bolj čudovitega in izjemnega od resničnosti, je poudaril papež.

Spregovoril pa je tudi o času pandemije in mestu Rim, kjer se vsi čutijo kot bratje: v nekem smislu se vsi počutijo kot doma, saj to mesto v sebi nosi univerzalno odprtost. Ta pa izvira pa predvsem iz Kristusovega evangelija, ki se je tu globoko ukoreninil in bil rodoviten zaradi krvi mučencev.

Homilija papeža Frančiška

V teh dneh nas bogoslužje vabi, da v sebi ponovno prebudimo čudenje nad skrivnostjo učlovečenja. Praznik božiča je morda tisti, ki najbolj vzbuja to notranjo držo: čudenje, začudenje, motrenje ... Kot betlehemski pastirji, ki najprej prejmejo sijajno angelsko oznanilo in nato pohitijo iskat znamenje, ki jim je bilo nakazano, Otroka, zavitega v plenice v jaslih. S solzami v očeh pokleknejo pred pravkar rojenega Odrešenika. A ne le oni, tudi Marija in Jožef sta polna svetega čudenja nad tem, kar pravijo pastirji, da so od angela slišali o Otroku.

Res je tako: božiča ni mogoče praznovati brez čudenja. Toda čudenje, ki ni omejeno na površinsko čustvo, povezano z zunanjostjo praznika ali, še huje, s potrošniško mrzlico. Če božič omejimo na to, se ne bo nič spremenilo: jutri bo isti kot včeraj, naslednje leto bo isto kot lansko in tako naprej. To bi pomenilo, da se za nekaj trenutkov ogrejemo ob slamnatem ognju, namesto da bi se z vsem svojim bitjem izpostavili moči Dogodka, da bi dojeli središče skrivnosti Kristusovega rojstva.

In središče je naslednje: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). To se večkrat ponovi pri današnjem večernem bogoslužju, s katerim se začenja slovesni praznik Marije, svete Božje Matere. Ona je prva priča, prva in največja, hkrati pa najbolj ponižna. Največja, ker je najbolj ponižna. Njeno srce je polno čudenja, vendar brez kančka romantičnosti, osladnosti ali spiritualnosti.

Ne. Mati nas vrača k resničnosti, k resnici božiča, ki je vsebovana v teh treh besedah svetega Pavla: »rojen iz žene« (Gal 4,4). Krščansko čudenje ne izvira iz posebnih učinkov, iz domišljijskih svetov, ampak iz skrivnosti resničnosti: nič ni bolj čudovitega in izjemnega od resničnosti! Cvet, gruda zemlje, življenjska zgodba, srečanje ... Gubast obraz starca in pravkar vzcvetel obraz otroka. Mama, ki v naročju drži svojega otroka in ga doji. Tu se razkrije skrivnost.

Bratje in sestre, Marijino čudenje, čudenje Cerkve je polno hvaležnosti. Hvaležnost Matere, ki ob motrenju Sina čuti Božjo bližino, čuti, da Bog ni zapustil svojega ljudstva, da je prišel, da je blizu, da je Bog-z-nami. Problemi niso izginili, težav in skrbi ne manjka, vendar nismo sami: Oče je »poslal svojega Sina« (Gal 4,4), da bi nas odkupil iz suženjstva greha in nam povrnil dostojanstvo otrok. On, Edinorojeni, je postal prvorojenec med mnogimi brati in sestrami, da bi nas vse, izgubljene in razpršene, pripeljal nazaj v Očetovo hišo.

Ta čas pandemije je po vsem svetu povečal občutek zbeganosti. Po začetni fazi odziva, ko smo bili vsi skupaj v istem čolnu, se je razširila skušnjava »naj se reši, kdor se more«. Toda hvala Bogu smo se ponovno odzvali z občutkom odgovornosti. Dejansko lahko in moramo reči »hvala Bogu«, saj izbira solidarne odgovornosti ne prihaja od sveta: prihaja od Boga; prihaja od Jezusa Kristusa, ki je v našo zgodovino enkrat za vselej vtisnil »smer« njene prvotne poklicanosti: biti vsi sestre in bratje, otroci enega Očeta.

Rim ima to poklicanost zapisano v svojem srcu. V Rimu se vsi čutijo kot bratje; v nekem smislu se vsi počutijo kot doma, saj to mesto v sebi nosi univerzalno odprtost. Upam si reči, da je univerzalno mesto. Ta izvira iz njegove zgodovine in kulture, predvsem pa iz Kristusovega evangelija, ki se je tu globoko ukoreninil in bil rodoviten zaradi krvi mučencev, začenši pri Petru in Pavlu.

Toda tudi v tem primeru bodimo previdni: gostoljubno in bratsko mesto se ne prepozna po »fasadi«, lepih besedah in odmevnih dogodkih. Ne. Prepoznamo ga po vsakodnevni, »vsakdanji« pozornosti do tistega, ki mu je težko, do družin, ki najbolj občutijo breme krize, do oseb s težkimi invalidnostmi in njihovih družin, do tistih, ki vsak dan potrebujejo javni prevoz, da bi šli v službo, do tistih, ki živijo na periferijah, do tistih, ki jih je v življenju prizadela kakšna nesreča in potrebujejo socialne storitve, in tako naprej. (Rim) je mesto, ki je pozorno na vsakega od svojih otrok, na vsakega od svojih prebivalcev, še več, na vsakega od svojih gostov.

Rim je čudovito mesto, ki nikoli ne preneha očarati. A za nekoga, ki v njem živi, je tudi naporno mesto, žal ne vedno dostojanstveno za prebivalce in goste, mesto, ki včasih odmetava. Želja je torej, da bi vsi, kdor tu živi in kdor sem prihaja zaradi dela, romanja ali turizma, znali vedno bolj ceniti mesto zaradi njegove skrbi za sprejemanje, dostojanstvo življenja, skupni dom ter najbolj krhke in ranljive. Da bi vsak lahko začutil čudenje, ko v tem mestu odkrije lepoto, za katero bi rekel, da je »dosledna«, in ki vzbuja hvaležnost. To je moje voščilo za letošnje leto.

Sestre in bratje, danes nam Mati – Mati Marija in Mati Cerkev – kaže Otroka. Nasmehne se nam in pravi: »On je Pot. Sledite mu, zaupajte mu. On ne razočara« Sledimo mu na vsakdanji poti: On daje polnost času, daje smisel dejanjem in dnevom. Zaupajmo v srečnih in bolečih trenutkih: upanje, ki nam ga On daje, je upanje, ki nikoli ne razočara.