Sveti oče: Pot modrih nam pomaga na naši poti proti polni enosti

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zahvale in pozdravi

Na začetku homilije se je papež zahvalil metropolitu Polikarpu, predstavniku ekumenskega patriarhata, Ianu Ernestu, osebnemu predstavniku canterburyjskega nadškofa v Rimu, ter predstavnikom drugih krščanskih skupnosti v Rimu, da so prišli, da bi molili. Poseben pozdrav je namenil študentom: študentom Ekumenskega inštituta Bossey, ki poglabljajo svoje znanje o katoliški Cerkvi; anglikanskim študentom Nashotah Collegea iz Združenih držav Amerike; pravoslavnim in vzhodnim pravoslavnim študentom, ki jih štipendira Papeški svet za pospeševanje enosti kristjanov. Papež je povabil, da bi sprejeli Jezusovo gorečo željo, »da bi bili eno« (Jn 17,21), ter z Njegovo milostjo hodili polni enosti naproti.

Homilija papeža Frančiška

Na tej poti nam pomagajo modri. Nocoj si oglejmo njihovo pot, ki ima tri postaje: začne se na vzhodu, gre skozi Jeruzalem in na koncu pride v Betlehem.

1. Najprej modri odpotujejo »z Vzhoda« (Mt 2,1), saj od tam vidijo vziti zvezdo. Odpravijo se na pot z vzhoda, od koder vzhaja sončna svetloba, vendar pa iščejo luč, ki je večja. Ti modri se ne zadovoljijo s svojim znanjem in izročili, ampak želijo več. Zato se odpravijo na tvegano potovanje, vodi jih nemir iskanja Boga. Dragi bratje in sestre, sledimo tudi mi Jezusovi zvezdi! Ne dopustimo, da nas premoti blišč sveta, zvezde, ki se bleščijo, vendar pa padajo. Ne sledimo trenutnim modam, meteorjem, ki ugasnejo; ne sledimo skušnjavi, da bi sijali svojo lastno luč, to je da bi se zaprli v svojo skupino, da bi se samoohranili. Naj bo naš pogled uprt v nebesa, v Jezusovo zvezdo. Sledimo Njemu, njegovemu evangeliju, njegovemu povabilu k enosti, pri tem pa naj nas ne skrbi, kako dolga in naporna bo pot, da bi jo v polnosti dosegli. Ne pozabimo, da gledajoč Luč, Cerkev, naša Cerkev na poti enosti, ostaja mysterium lunae. Želimo in hodimo skupaj, medsebojno se podpirajmo, kakor so to storili modri. Izročilo jih pogosto prikazuje v različnih oblačilih, ki predstavljajo različne skupine prebivalcev. V njih lahko vidimo odsevati naše raznolikosti, različne krščanska izročila in izkušnje, pa tudi našo enost, ki se rodi iz iste želje: gledati nebesa in hoditi skupaj na zemlji. Hoditi!

Ob Vzhodu pomislimo tudi na kristjane, ki živijo na različnih področjih, opustošenih zaradi vojn in nasilja. Gradivo za ta teden molitve je pripravil prav  Svet Cerkva Bližnjega vzhoda. Ti naši bratje in sestre se morajo soočati z mnogimi izzivi, in vendar nam s svojim pričevanjem dajejo upanje: spominjajo nas, da Kristusova zvezda sveti v temi in ne zaide; da Gospod z višave spremlja in spodbuja naše korake. Okoli Njega, v nebesih, se blestijo skupaj, ne glede na veroizpoved, mnogi mučenci: oni kažejo nam na zemlji natančno določeno pot, pot enosti!

2. Z Vzhoda modri pridejo v Jeruzalem, v srcu imajo željo po Bogu, ter rečejo: »Videli smo, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit.« (v. 2) Vendar pa se iz želje po nebesih vrnejo v surovo zemeljsko stvarnost. »Ko je kralj Herod to slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim.« (v. 3) V svetem mestu modri, namesto da bi videli odsev svetlobe zvezde, doživijo odpor temnih sil sveta. Ni le Herod tisti, ki se čuti ogroženega zaradi novosti kraljevanja, drugačnega od tistega, ki ga je pokvarila posvetna oblast, ampak je zaradi oznanila modrih vznemirjen ves Jeruzalem.  

Tudi na naši poti proti enosti se lahko zgodi, da se ustavimo iz istega razloga, ki je ohromil paraliziral tiste ljudi: vznemirjenost, strah. To je strah pred novostjo, ki pretresa navade in pridobljene varnosti; je strah, da bo drugi destabiliziral moje tradicije in ustaljene vzorce. Toda v osnovi gre za strah, ki prebiva v človeškem srcu in katerega nas želi osvoboditi vstali Gospod. Dopustimo, da na naši poti občestva zazveni njegova velikonočna spodbuda: »Ne bojte se!« (Mt 28,5.10). Ne bojmo se postaviti svojega brata pred svoje strahove! Gospod želi, da zaupamo drug drugemu in hodimo skupaj, kljub našim slabostim in grehom, kljub napakam preteklosti in medsebojnim ranam.

Izkušnja modrih nas spodbuja tudi pri tem. V Jeruzalemu, kraju razočaranja in nasprotovanja, prav tam, kjer se zdi, da pot, ki jim jo je pokazalo nebo, naleti na zidove, ki jih je postavil človek, odkrijejo pot do Betlehema. Duhovniki in pismouki so tisti, ki priskrbijo napotke, ko natančno preučijo Pisma (prim. Mt 2,4). Modri Jezusa ne najdejo le po zaslugi zvezde, ki je medtem izginila; potrebujejo Božjo besedo. Tudi mi kristjani ne moremo priti h Gospodu brez njegove Besede, ki je živa in učinkovita (prim. Heb 4,12). Dana je bila celotnemu Božjemu ljudstvu, da jo skupaj sprejelo, molilo in premišljevalo. Približajmo se torej Jezusu po njegovi Besedi, vendar pa se po Jezusovi besedi prav tako približajmo tudi svojim bratom in sestram. Njegova zvezda bo znova vzšla na naši poti in nas bo razveselila.

3. To se zgodi modrim, ko pridejo do zadnje postaje: Betlehema. Tam vstopijo v hišo, padejo pred Dete in ga počastijo (prim. Mt 2,11). Tako se sklene njihovo potovanje: skupaj, v isti hiši, v češčenju. Modri tako napovedujejo Jezusove učence, ki se, sicer različni a združeni, na koncu evangelija poklonijo Vstalemu na gori v Galileji (prim. Mt 28,17). Tako postanejo preroško znamenje za nas, ki hrepenimo po Gospodu, sopotnike na poteh sveta, iskalce, ki preko Svetega pisma iščejo Božja znamenja v zgodovini. Bratje in sestre, tudi za nas je popolna enost, v isti hiši, mogoča le s češčenjem Gospoda. Drage sestre in bratje, odločilna postaja na poti k polnemu občestva terja intenzivnejšo molitev, češčenje Boga.

Vendar pa nas modri spominjajo, da je za češčenje potrebno narediti korak: najprej je potrebno poklekniti. To je pot, skloniti se k tlom, opustiti lastne zahteve, da bi pustili v središču le Gospoda. Kolikokrat je bila ošabnost resnična ovira za občestvo! Modri so imeli pogum, da so doma pustili sloves in ugled ter se spustili v revno betlehemsko hišico; tako so odkrili »silno veselje« (prim. Mt 2,10). Ponižati se, pustiti, poenostaviti: prosimo Boga nocoj za ta pogum, za pogum ponižnosti, ki je edina pot, da bi mogli priti do tega, da bi častili Boga v isti hiši, ob istem oltarju.

V Betlehemu modri po tem, ko se poklonijo, odprejo svoje zaklade in pojavijo se zlato, kadilo in mira (prim. v. 11). To nas spominja, da se šele po tem, ko skupaj molimo, le pred Bogom, v njegovi luči, resnično zavemo zakladov, ki jih ima vsak od nas. Vendar so to zakladi, ki pripadajo vsem, ki jih je potrebno ponuditi in podeliti. Gre za darove, ki jih Duh namenja za skupno dobro, za izgradnjo in enost svojega ljudstva. Tega se zavedamo, ko molimo, pa tudi kadar služimo: ko darujemo tistim, ki potrebujejo pomoč, darujemo Jezusu, ki se poistoveti s tistimi, ki so revni in na obrobju (prim. Mt 25,34-40); in On nas združuje med seboj.

Darovi modrih simbolizirajo to, kar želi Gospod prejeti od nas. Bogu je potrebno dati zlato, najdragocenejši element: to pomeni, da mu je potrebno dati  prvo mesto. Gledati moramo Njega, ne sebe; Njegovo voljo, ne svoje; Njegove poti, ne naših. Če je Gospod resnično na prvem mestu, naše odločitve, tudi cerkvene, ne morejo več temeljiti na politikah sveta, ampak na željah Boga. Kadilo nas spominja na pomen molitve, ki se dviga k Bogu kot prijetna dišava (prim. Ps 141,2). Ne naveličajmo se moliti drug za drugega in drug z drugim. Na koncu nas mira, s katero bodo počastili Jezusovo telo, sneto s križa (prim. Jn 19,39), spominja na skrb za trpeče Gospodovo meso, raztrgano v udih ubogih. Služimo pomoči potrebnim, skupaj služimo trpečemu Jezusu!

Dragi bratje in sestre, sprejmimo od modrih navodila za našo pot; in storimo kot oni, ki so se vrnili domov »po drugi poti«. (Mt 2,12) Da, tako kot Savel pred srečanjem s Kristusom moramo spremeniti pot, spremeniti smer svojih navad in udobja, da bi našli pot, ki nam jo kaže Gospod; pot ponižnosti, bratstva in češčenja. Gospod, podari nam pogum, da bi spremenili pot, da bi se spreobrnili, da bi sledili tvoji volji in ne svojim priložnostim; da bi šli skupaj naprej, naproti Tebi, ki želiš s svojim Duhom storiti, da bi postali eno. Amen.