Jubilej 2025 bo potekal pod geslom »Romarji upanja«

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče v pismu nakaže  nekatere osnovne smernice jubileja 2025 in izpostavi, da bo njegova duhovna razsežnost, ki vabi k spreobrnjenju, povezana s temeljnimi vidiki družbenega življenja. Najprej pa spomni na začetke.

Jubilejna leta kot poseben dar milosti

»Jubilej je v življenju Cerkve vedno predstavljal dogodek velike duhovne, cerkvene in družbene pomembnosti.« Odkar je Bonifacij VIII. leta 1300 razglasil prvo sveto leto – ki bi naj potekalo vsakih sto let, zatem pa po svetopisemskem zgledu vsakih petdeset, nazadnje pa na petindvajset let – je »zvesto Božje ljudstvo živelo ta praznovanja kot poseben dar milosti«, za katerega sta bila značilna odpuščanje grehov in odpustek kot »popolni izraz Božjega usmiljenja«. Verniki ob koncu dolgega romanja pogosto zajemejo iz duhovnega zaklada Cerkve, ko prestopijo sveta vrata in počastijo relikvije apostolov Petra in Pavla, ki jih hranijo rimske bazilike. »Na milijone in milijone romarjev je skozi stoletja prispelo na te svete kraje in tako pričevalo o veri, ki je od vedno živa.«

Priprave pomembne

Veliki jubilej leta 2000 je Cerkev povedel v tretje tisočletje njene zgodovine. Sveti Janez Pavel II. ga je zelo pričakoval in želel v upanju, da bi bile presežene vse zgodovinske ločitve in bi vsi kristjani lahko skupaj obhajali dva tisoč let od rojstva Jezusa Kristusa, Odrešenika človeštva. »Zdaj je že skoraj blizu prvih petindvajset let 21. stoletja in poklicani smo, da začnemo s pripravo, ki bo krščanskemu ljudstvu omogočila živeti sveto leto v vsem njegovem pastoralnem

 bogastvu,« zapiše papež Frančišek in doda, da je bila pomembna faza izredno leto usmiljenja, ki nam je pomagalo »odkriti veliko moč in nežnost usmiljene Očetove ljubezni«.

Epidemijo lahko premagamo

V nadaljevanju pisma papež spregovori o današnjih razmerah. V zadnjih dveh letih ni bilo države, ki je ne bi pretresla nepričakovana epidemija, zaradi katere smo se z roko dotaknili »drame smrti v osmljenosti«, »negotovost in minljivost obstoja« pa sta spremenila naš način življenja. »Kot kristjani smo skupaj z vsemi brati in sestrami trpeli isto trpljenje in omejitve. Naše cerkve so ostale zaprte, enako tudi šole, tovarne, pisarne, trgovine, kraji, namenjeni prostemu času. Vsem so bile omejene nekatere svoboščine in pandemija je poleg bolečine včasih izzvala v nas dvom, strah, izgubljenost. Znanstveniki so z veliko hitrostjo našli prvo sredstvo, ki postopoma omogoča vrnitev v vsakdanje življenje. Popolnoma zaupamo, da epidemijo lahko premagamo in da svet lahko ponovno najde svoje ritme osebnih odnosov in družbenega življenja. To bo lažje doseči v kolikor bomo delovali z dejansko solidarnostjo, tako da najbolj prikrajšanji prebivalci ne bodo zapostavljeni, ampak se bo z vsemi delilo tako znanstvene izsledke kot potrebna zdravila.«

Ponovno vzpostaviti upanje in zaupanje

»Baklo upanja, ki nam je bila podarjena, moramo imeti prižgano in narediti vse, da bi se vsakemu povrnila moč in gotovost gledanja v prihodnost z odprtim duhom, zaupnim srcem in daljnosežno mislijo.« Po papeževih besedah bo prihodnje jubilejno leto lahko zelo pripomoglo k »ponovnemu oblikovanju ozračja upanja in zaupanja«, kar bo »znamenje ponovnega preporoda«. In kot pojasni, je ravno zato za geslo jubilejnega leta izbral »Romarji upanja«. »Vse to pa bo mogoče, če bomo sposobni obnoviti občutek za univerzalno bratstvo, če ne bomo zatisnili oči pred dramo razširjene revščine, ki milijonom moških, žensk, mladih in otrok preprečuje živeti na način, vreden človeka.« Pri tem posebej izpostavi »mnoge begunce, prisiljene zapustiti svoje dežele«. »Naj se prisluhne glasovom revnih v tem času priprave na jubilej, ki v skladu s svetopisemsko zapovedjo vsakemu povrne dostop do sadov zemlje: ”Jej tisto, kar obrodi zemlja, ki počiva. To velja zate, za sužnja in sužnjo, za najemnika in tujca, ki bivajo pri tebi. Tudi živini in zverem, ki so v tvoji deželi, bodi v živež, kar bo zemlja obrodila” (3 Mz 25,6-7).«

Lepota stvarstva in skrb za naš skupni dom

Po papeževih besedah naj se zato duhovna razsežnost jubileja, ki vabi k spreobrnjenju, poveže s temi temeljnimi vidiki družbenega življenja, da bi se vzpostavila skladna enotnost. Kot romarji na zemlji, na katero nas je postavil Gospod, da bi jo obdelovali in varovali (prim. 1 Mz 2,15), ne smemo zanemariti »kontemplacije lepote stvarstva in skrbi za naš skupni dom«. »Upam, da bomo prihajajoče jubilejno leto praznovali in živeli tudi s tem namenom. Vedno več ljudi, tudi veliko mladih in zelo mladih, priznava, da je skrb za stvarstvo bistveni izraz vere v Boga in poslušnosti njegovi volji,« izpostavi sveti oče.

Odgovornosti papeškega sveta

V nadaljevanju pisma se neposredno obrne na msgr. Fisichello, ki mu zaupa odgovornost, da bo našel ustrezne oblike, da »se bo sveto leto lahko pripravilo in obhajalo z močno vero, živim upanjem in dejavno ljubeznijo«. »Dikasterij, ki pospešuje novo evangelizacijo, bo znal iz tega milostnega trenutka narediti pomembno fazo za pastoralo krajevnih Cerkva, latinskega in vzhodnega obreda, ki so v teh letih poklicane okrepiti sinodalno prizadevanje. S tega vidika bo romanje proti jubileju lahko okrepilo in izrazilo skupno pot, na katero je poklicana Cerkev, da bi bila vedno bolj in bolje znamenje in orodje edinosti v harmoniji različnosti.« Papež izpostavi, da bo pomembno »pomagati ponovno odkriti zahteve univerzalne poklicanosti k odgovornemu sodelovanju, vrednotenju karizem in služb, ki jih Sveti Duh nikoli ne neha poklanjati za izgradnjo ene Cerkve«. Doda, da bodo štiri konstitucije drugega vatikanskega ekumenskega koncila skupaj z učiteljstvom teh desetletij še naprej »usmerjale in vodile sveto Božje ljudstvo, da bo napredovalo v poslanstvu prinašanja veselega evangeljskega oznanila vsem«.

Velika “simfonija“ molitve

V skladu z običajem bo bula o napovedi jubileja izdana v primernem času in bo vsebovala navodila, ki so potrebna za obhajanje jubileja 2025. V tem času priprave bo leto 2024 posvečeno »veliki “simfoniji“ molitve«, da bi – kot zapiše papež Frančišek – »obnovili željo po biti v Gospodovi navzočnosti, ga poslušati in častiti«. »Molitev, da bi se poleg tega zahvalili Bogu za mnoge darove njegove ljubezni do nas in hvalili njegova dela v stvarstvu, ki vse nas zavezuje k spoštovanju ter konkretnemu in odgovornemu delovanju za njegovo varstvo. Molitev kakor glas enega srca in ene duše (prim. Apd 4,32), ki se spreminja v solidarnost in delitev vsakdanjega kruha. Molitev, ki vsakemu moškemu in ženski na ta način omogoča, da se obrne na enega Boga in mu izrazi, kar je skrito v srcu. Molitev kot glavna pot proti svetosti, ki vodi v življenje kontemplacije tudi sredi delovanja. Skratka, močno leto molitve, v katerem se srca odprejo za sprejem izobilja milosti, s tem ko “Oče naš“, molitev, ki nas jo je naučil Jezus, postane življenjski program vsakega njegovega učenca.«

Ob koncu pisma je še papeževa prošnja Mariji in blagoslov: »Devico Marijo prosim, naj spremlja Cerkev na poti priprave na milostni dogodek jubileja, in s hvaležnostjo iz srca podeljujem Vam in sodelavcem svoj blagoslov.«