Papež Frančišek med splošno avdienco o občestvu svetnikov in svetnikih kot prijateljih

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je med splošno avdienco, 2. februarja 2022, katehezo o svetem Jožefu navezal na »občestvo svetnikov«. Kot je dejal, vsi smo udje enega telesa, kar je Kristus. Cerkev je ravno občestvo svetih, kar pomeni, da je skupnost »rešenih grešnikov«. Gojiti pobožnost do nekega svetnika ali svetnice pomeni graditi prijateljski odnos z bratom ali sestro v nebesih, ki nam lahko pomagata v težkih trenutkih. Vendar pa se moramo zavedati, da svetniki ne delajo čudežev, ampak je Božja milost tista, ki deluje po njih.

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 12,12-13

Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. Saj smo bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Kateheza: Sveti Jožef in občestvo svetnikov

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V teh tednih smo lahko poglobili lik svetega Jožefa in se pri tem pustili voditi redkim, a pomembnim dejstvom, ki nam jih dajejo evangeliji, ter tudi vidikom njegove osebnosti, ki jih je Cerkev skozi stoletja lahko izpostavila z molitvijo in pobožnostjo. Začel bi ravno s tem »skupnim občutenjem«, ki je v zgodovini Cerkve spremljalo lik svetega Jožefa, in se ustavil pri pomembnem členu vere, ki lahko obogati naše krščansko življenje in lahko na najboljši način oblikuje naš odnos s svetniki in z našimi dragimi pokojnimi: govorim o občestvu svetnikov. […]

Tudi krščanstvo lahko včasih podleže oblikam pobožnosti, za katere se zdi, da odražajo bolj pogansko kot pa krščansko miselnost. Temeljna razlika je v dejstvu, da naša molitev in naša pobožnost zvestega ljudstva v teh primerih ne slonita na zaupanju v človeka ali v neko podobo ali predmet, temveč na zavedanju, da so posvečeni. Na to nas spominja prerok Jeremija: »Preklet mož, ki zaupa v človeka. Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda« (Jer 17,5.7). Tudi ko popolnoma zaupamo v priprošnjo nekega svetnika ali celo bolj Device Marije, ima naše zaupanje vrednost samo glede na odnos s Kristusom. Kakor da se pot proti temu svetniku ali Mariji ne konča tam. Gre tja, a v odnosu s Kristusom. Kristus je vez, ki nas povezuje z Njim in med nami in ki ima posebno ime. Ta vez, ki vse povezuje med seboj in nas s Kristusom, je »občestvo svetnikov«. Svetniki ne delajo čudežev, ampak samo milost Boga, ki deluje po njih. […]

Kaj je torej »občestvo svetnikov«? Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Občestvo svetih (svetnikov) je ravno Cerkev« (KKC 946). Kaj to pomeni? Da je Cerkev namenjena popolnim? Ne. Pomeni, da je skupnost rešenih grešnikov. Cerkev je skupnost rešenih grešnikov. Nihče se ne more izključiti iz Cerkve, vsi smo rešeni grešniki. Naša svetost je sad ljubezni Boga, razodetega v Kristusu, ki nas posvečuje tako, da nas ljubi v naši bedi in nas iz nje rešuje. Zahvaljujoč Njemu oblikujemo eno samo telo, kjer je Jezus glava in mi njegovi udje, kot pravi sveti Pavel (prim. 1 Kor 12,12). Ta podoba telesa nam takoj pomaga razumeti, kaj pomeni biti povezani drug z drugim v občestvu: »In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; in če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje« (1 Kor 12,26-27). Pavel pravi: vsi smo eno telo, vsi povezani po veri, po krstu. Vsi v občestvu, združeni v občestvu z Jezusom Kristusom. In to je občestvo svetnikov.

Bratje in sestre, veselje in bolečina, ki se dotikata mojega življenja, se tičeta vseh, kakor se veselje in bolečina v življenju brata in sestre ob nas tičeta tudi mene. Ne morem biti brezbrižen do drugih, saj smo vsi eno telo, smo v občestvu. V tem smislu se tudi greh posamezne osebe tiče vedno vseh in ljubezen vsake posamezne osebe se tiče vseh. V kreposti občestva svetnikov, te združitve, je vsak ud Cerkve z mano povezan na globok način. Ne pravim, da z mano, ker sem papež. Med seboj smo povezani na globok način. In ta vez je tako močna, da je ne more zlomiti niti smrt. Občestvo svetnikov se namreč ne nanaša samo na brate in sestre, ki so ob meni v tem zgodovinskem trenutku, ampak se nanaša tudi na tiste, ki so že zaključili zemeljsko romanje in so prestopili prag smrti. Tudi oni so v občestvu z nami. Pomislimo, dragi bratje in sestre: v Kristusu nas ne more nihče nikoli zares ločiti od tistih, ki jih ljubimo, saj je ta vez eksistencialna vez, močna vez, ki je del naše narave. Menja se le način, kako so skupaj z nami, a nič in nihče ne more prelomiti te vezi. Pomislimo na tiste, ki so zanikali vero, ki so izstopili, ki preganjajo Cerkev, ki so zanikali krst. Tudi ti so doma? Ja, tudi tile, tudi bogokletniki, vsi. Smo bratje. To je občestvo svetnikov. Občestvo svetnikov drži skupaj občestvo vernih na zemlji in v nebesih.

V tem smislu odnos prijateljstva, ki ga lahko gradim z bratom ali sestro ob sebi, lahko vzpostavim tudi z bratom ali sestro, ki sta v nebesih. Svetniki so prijatelji, s katerimi pogosto tkemo prijateljske odnose. Kar mi imenujemo pobožnost do nekega svetnika – zelo sem pobožen do tega svetnika, te svetnice, in to imenujemo pobožnost – je v resnici način izražanja ljubezni, ki se začne ravno s to vezjo, ki nas povezuje. Vsi mi vemo, da se na prijatelja lahko vedno obrnemo, predvsem ko smo v težavah in potrebujemo pomoč. In mi imamo prijatelje v nebesih. Vsi potrebujemo prijatelje. Vsi potrebujemo pomembne odnose, ki nam pomagajo, da se spoprimemo z življenjem. Tudi Jezus je imel prijatelje in nanje se je obračal v najodločilnejših trenutkih svoje človeške izkušnje. V zgodovini Cerkve so stalnice, ki spremljajo skupnost vernikov: predvsem velika naklonjenost in zelo močna vez, ki ju je Cerkev vedno čutila do Marije, Božje Matere in naše Matere. A tudi posebna čast in naklonjenost, ki ju je dodelila svetemu Jožefu. Navsezadnje Bog mu zaupa najdragocenejše, kar ima: svojega Sina Jezusa in Devico Marijo. Zaradi občestva svetnikov čutimo blizu sebe svetnike in svetnice, ki so naši zavetniki, zaradi imena, ki ga imamo, zaradi Cerkve, ki ji pripadamo, zaradi kraja, v katerem prebivamo, tudi zaradi osebne pobožnosti. In to je izziv, ki nas mora vedno spodbujati, da se nanje obračamo v ključnih trenutkih našega življenja. Pobožnost do svetnikov ni neka magična stvar, ni neko vraževerje. Pomeni preprosto se pogovarjati z bratom, sestro, ki je pred Bogom, ki je preživel pošteno življenje, sveto življenje, zgledno življenje in je sedaj pred Bogom. In jaz govorim s tem bratom, s to sestro in ju prosim za priprošnjo za moje potrebe.

Ravno zato mi je všeč skleniti to katehezo z molitvijo k svetemu Jožefu, na katero sem še posebej navezan in jo molim vsak dan več kot štirideset let. Gre za molitev, ki sem jo našel v molitveniku sester Jezusa in Marije iz konca 18. stoletja. Zelo je lepa. A bolj kot molitev je izziv za tega prijatelja, tega očeta, tega našega varuha, kar je sveti Jožef. Lepo bi bilo, če bi se tudi vi naučili te molitve in jo ponavljali.

Slavni očak, sveti Jožef,
katerega moč zna nemogoče stvari narediti mogoče,
pridi mi na pomoč v teh trenutkih bridkosti in težav.
Pod svoje varstvo vzemi resne in težke situacije, ki ti jih izročam,
da bodo imele srečen konec.
Moj ljubljeni oče, vse moje zaupanje polagam vate.
Naj nihče ne reče, da sem te zaman klical.
In ker ti zmoreš doseči vse pri Jezusu in Mariji,
pokaži mi, da je tvoja dobrota tako velika kakor tvoja moč.
Amen.

Molitev se konča z izzivom, kar pomeni izzvati svetega Jožefa: »Ker ti zmoreš doseči vse pri Jezusu in Mariji, pokaži mi, da je tvoja dobrota tako velika kakor tvoja moč.« Jaz se vsak dan zaupam svetemu Jožefu s to molitvijo, že več kot štirideset let. Je zelo stara molitev. Pogumno naprej v tem občestvu vseh svetih, ki jih imamo v nebesih in na zemlji. Gospod nas ne zapušča.