Papež: Samo ljubezen lahko reši človeštvo. Kaj storim, ko slišim novice o vojni?
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Najprej je dejal, da smo navajeni poslušati novice o vojnah, vendar pa se nam te zdijo daleč stran, kot npr. Sirija, Jemen. »Zdaj pa se je vojna približala, praktično je pred našim pragom, in to nas sili k razmišljanju o okrutnosti človeške narave ter o tem, kako daleč smo sposobni iti. Morilci svojih bratov. … Govorimo o vzgoji, in ko pomislimo na vzgojo, pomislimo na otroke, na mlade. Pomislimo na mnoge vojake, ki jih pošiljajo na fronto, zelo mlade ruske vojake. Pomislimo na številne mlade ukrajinske vojake, na prebivalce, na mlade, na fante in dekleta, otroke ... To se dogaja blizu nas.«
Papež Frančišek je spomnil tudi na otroke, ki so bili ranjeni v bombardiranjih in se zdravijo v bolnišnici Bambino Gesù. Povabil je, naj se vsakdo vpraša, kaj stori ob tem, ko sliši novice o vojni in njenih posledicah: »Ali molim? Ali se postim? Ali delam pokoro? Ali pa živim brezskrbno, kot običajno, kadar gre za oddaljene vojne? Vojna je vedno - vedno - poraz človeštva: vedno. Nas, izobražence, ki delamo v vzgoji, je ta vojna porazila, saj smo po drugi strani odgovorni. Pravične vojne ne obstajajo.«
Sveti oče je poudaril, da je demokracija zelo aktualna tema, o kateri se tudi veliko razpravlja. Ob tem je dodal, da se je kljub temu ne obravnava pogosto z vidika vzgoje. Ta postavitev je po besedah svetega očeta na poseben način lastna izročilu Cerkve in je edina, ki more dati dolgoročne rezultate.
Govor papeža Frančiška
Rad bi vam predlagal kratko razmišljanje izhajajoč iz besede, ki nam jo Gospod namenja v evangeliju današnjega bogoslužja, to je prilika o morilskih viničarjih (Mt 21,33-43.45-46). Jezus svari pred skušnjavo, ki je značilna za vse ljudi in vse čase: skušnjava posedovanja. Viničarji iz prilike, ki so zaslepljeni zaradi pohlepa po vinogradu in si ga hočejo prilastiti, ne oklevajo, da bi uporabili nasilje in umorili. To nas spominja, da kadar človek zanika svojo poklicanost, da bi sodeloval pri Božjem delu in si drzne postaviti sebe na Njegovo mesto, izgubi sinovsko dostojanstvo in postane sovražnik svojih bratov.
Dobrine stvarstva so na razpolago vsem in vsakomur sorazmerno z njegovimi potrebami, da nihče ne bi kopičil nepotrebnega in nikomur ne bi manjkalo to, kar je nujno potrebno. Nasprotno, ko egoistično posedovanje napolni srca, odnose ter politične in družbene strukture, je bistvo demokracije zastrupljeno.
Zaustavil se bom ob dveh degeneracijah: to sta totalitarizem in sekularizem.
Sv. Janez Pavel II. je poudaril, da je država totalitarna, kadar »stremi za tem, da bi narod, družbo, družino, verske skupnosti in ljudi same "posrkala vase".« (Okrožnica Centesimus annus, 45) Totalitarna država z izvajanjem ideološke prevlade odvzame vrednost temeljnim človekovim in družbenim pravicam, vse do te točke, da odpravi svobodo.
Radikalni sekularizem, ki je prav tako ideološki, deformira demokratičnega duha na bolj subtilen in zahrbten način: s tem, ko odstrani transcendentno razsežnost, oslabi in postopoma izniči vsako odprtost za dialog. Če ne obstaja poslednja resnica, je mogoče človeške ideje in prepričanja zlahka izkoristiti za oblast. »Humanizem, ki izključuje Boga, je nečloveški humanizem,« je dejal Benedikt XVI. (Caritas in Veritate, 78). In tukaj je razlika, majhna, a bistvena, med zdravo laičnostjo in zastrupljeno laičnostjo. Ko laičnost postane ideologija, se spremeni v laicizem, to pa zastruplja odnose in tudi demokracije.
Tema degeneracijama ste se zoperstavili s preobrazbeno močjo vzgoje. Na nekaterih univerzah po svetu ste na primer začeli izvajati dejavnosti, s katerimi iščete najučinkovitejše strategije za posredovanje demokratičnih načel, da bi vzgajali za demokracijo. Vabim vas, da nadaljujete v tej smeri, ter navajam nekaj predlogov, ki jih izročam vsem vam, ki ste vključeni v različna področja. Ti predlogi se mi zdijo dobri:
1. V mladih gojiti željo po demokraciji. Gre za to, da bi jim pomagali razumeti in ceniti vrednost življenja v demokratičnem sistemu, ki se ga da vedno izpopolniti, vendar pa more varovati soudeležbo državljanov (prim. Centesimus annus, 46), svobodo izbire, delovanja in izražanja.
2. Naučiti mlade, da je skupno dobro prežeto z ljubeznijo. Skupnega dobrega ni mogoče braniti z vojaško silo. Skupnost ali narod, ki se želi uveljaviti s silo, to počne na škodo drugih skupnosti ali narodov in postane hujskač nepravičnosti, neenakosti in nasilja. Lahko je stopiti na pot uničenja, vendar pa povzroči veliko ruševin; človeško družino lahko reši le ljubezen. Najhujši takšen primer imamo v naši bližini.
3. Vzgajati mlade, da bodo avtoriteto živeli kot služenje. Potrebno je formirati »ljudi, ki bodo pripravljeni služiti skupnosti.« (Sporočilo ob začetku vzgojnega dogovora, 12. september 2019) Vsi smo poklicani, da služimo, ko izvajamo oblast v družini, na delovnem mestu, v družbenem življenju. Izvajanje oblasti ni enostavno: gre za služenje. Ne pozabimo, da nam Bog ne zaupa določenih vlog zaradi osebne potrditve, ampak zato, da bi z našim delom rasla celotna skupnost. Ko občutek avtoritete preseže pravice družbe, posameznikov, postane avtoritarizem in nazadnje diktatura. Avtoriteta je zelo uravnotežena stvar, vendar je lepa stvar, ki se je moramo naučiti ter naučiti mlade, da bodo z njo nadaljevali.
To so tri vzgojne poti, ki so, kot bi rekel sveti Pavel VI., usmerjene v civilizacijo ljubezni. In te tri poti je treba pogumno in ustvarjalno nadaljevati. Mislim, da se lahko dobro vključijo v okvir vzgojnega dogovora, ki smo ga začeli izvajati skupaj s Kongregacijo za katoliško vzgojo. Ob tej priložnosti bi rad ponovno oživil ta dogovor, to zavezo, ki želi združiti vse, ki jim je pri srcu vzgoja mladih generacij, in ki lahko postane sredstvo za uresničevanje globalnega skupnega dobrega. V kontekstu, ki ga je povzročila vojna v Ukrajini, še bolj izstopa pomen tega vzgojnega dogovora, da bi spodbujali univerzalno bratstvo v eni človeški družini, ki temelji na ljubezni, še toliko večja. Molitev za mir mora spremljati potrpežljivo prizadevanje za vzgojo, da bi otroci in mladi pridobili trdno zavest, da se konflikti ne rešujejo z nasiljem in nadvlado, temveč s soočenjem in z dialogom.
Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za vaše delo. Iz srca blagoslavljam vse vas in vaše drage. In prosim vas, da ne pozabite moliti zame. Hvala.
