Papež nagovoril sodnike in uslužbence vatikanskega sodišča: Pravo vedno v službi resnice

Andreja Červek – Vatikan

Avdienco, ki so se je poleg zaposlenih na vatikanskem sodišču udeležili tudi predstavniki italijanskih zakonodajnih organov, je papež Frančišek označil kot »priložnost za srečanje in dialog med osebami, ki delajo v svetu institucij, predvsem v pravosodju«. »V trenutku, tako zelo kritičnem za človeštvo, ko je na preizkušnji ideja o skupnem dobrem – ki je mnogo več kot vsota individualnega dobrega –, gre za težavno prizadevanje z veliko odgovornosti. Nanaša se namreč na temeljne vrednote našega sobivanja in se odvija v okolju, ki predstavlja prednostno področje za zbliževanje in sodelovanje med verniki in neverniki.«

Najprej je v ospredje postavil sinodalno pot, ki se nanaša tudi na sodno področje, o čemer je že govoril med letošnjim srečanjem s člani rimske rote. »Sinodalnost vključuje predvsem skupno hojo. V sodnih zadevah to pomeni, da so vsi udeleženci v postopku, kljub nujni različnosti vlog in interesov, poklicani prispevati k ugotavljanju resnice z navzkrižnim zaslišanjem, soočanjem argumentov in skrbno preučitvijo dokazov.«

Ta skupna hoja zahteva urjenje v poslušanju, ki je del same narave pravičnega procesa. »V sodni dejavnosti se od sodnikov zahteva stalno in pošteno poslušanje vsega, kar stranke argumentirajo in dokazujejo, brez predsodkov ali vnaprejšnjih prepričanj o njih. 

Z isto pripravljenostjo za poslušanje, ki zahteva čas in potrpežljivost, vse mora sak član sodnega kolegija odpreti za razloge, ki jih podajo ostali člani, da bi prišli do premišljene in skupne razsodbe. Resno in potrpežljivo delo razločevanja ostaja nujno za dosego pravične sodbe in s tem za uresničitev narave in namena sodnega procesa, ki mora biti izvršitev pravičnosti za vpletene osebe in obenem povrnitev družbene harmonije, ki je usmerjena v prihodnost in pomaga začeti znova.

Po papeževih besedah zato »zahteve pravosodja vsebujejo primerjalno ocenitev nasprotujočih si stališč in interesov ter terjajo povračilo škode«. V kazenskih postopkih mora biti »pravičnost vedno povezana s težnjami po usmiljenju, ki navsezadnje vabijo k spreobrnjenju in odpuščanju«. Med tema dvema poloma obstaja komplementarnost, zato je treba iskati ravnovesje in se zavedati, da če je res, da usmiljenje brez pravičnosti vodi v razkroj družbenega reda, je prav tako res, da »je usmiljenje polnost pravičnosti in najsijajnejši izraz Božje resnice« (prim. Amoris laetitia, 311).

S tega vidika je dragoceno poseganje po nepristranskosti, ki je opredeljena kot »pravičnost posameznega primera«. Kot je dejal papež, je pri izvajanju splošnega prava treba upoštevati potrebe konkretnega primera, posebne dejanske situacije ki zahtevajo specifično obravnavo. »Uporaba nepristranskosti ni izključna in posebna pravica kanonskega prava, vendar je v njem nedvomno še posebej priznana in cenjena, saj je v tesnem odnosu z zapovedjo evangeljske ljubezni, ki je pravo načelo navdiha vsega delovanja Cerkve.«

V nadaljevanju je sveti oče izpostavil, da je kanonsko pravo v ureditvi vatikanske mestne države priznano kot »prvi normativni vir in prvi referenčni kriterij razlaganja«. Dodal je, da pa se v zadevah, ki niso zajete v cerkvenem pravu in drugih glavnih pravnih virih, upoštevajo zakoni in normativni akti, ki jih določa italijanska država. Dotaknil se je tudi imenovanja sodnikov ter dodal, da pravila na tem področju zagotavljajo, da so v kolegiju sodnikov in sodni pisarni navzoče kompetence, ki pomagajo zagotoviti najboljše poznavanje posebnega in kompleksnega sistema, kot je vatikanski; prav tako zagotavljajo možnost verodostojnih in zanesljivih odločitev. Omenil pa je tudi reforme, ki po eni strani poskušajo »ustrezati parametrom, ki jih je razvila mednarodna skupnost na različnih področjih, kot je ekonomsko«, po drugi strani pa ustrezati »glavni zahtevi Cerkve, da vse svoje strukture uskladi z vedno bolj evangeljskim stilom«.

Ob koncu je papež Frančišek dejal, da mora dinamika sodnega postopka pomagati »ponovno vzpostaviti porušen red« in »nadaljevati pot pravičnosti, ki vodi v vedno bolj polno in dejansko bratstvo, v katerem so vsi zaščiteni, predvsem pa najslabotnejši in najšibkejši«. »Pravo in razsodba morata vedno biti v službi resnice in pravičnosti ter evangeljske kreposti ljubezni,« je dejal sveti oče in spomnil na govor svetega Janeza Pavla II., ki je ob uradni predstavitvi novega Zakonika kanonskega prava dejal, da »se mora pravo pri služenju pravičnosti vedno navdihovati pri zakonu-zapovedi ljubezni«.

»S tega vidika, ki izključuje vsakršen avtoreferenčni pogled na pravo, pravičnost, ki jo predlaga Jezus Kristus, ni toliko skupek pravil, ki jih je treba izvajati s tehnično izvedenostjo, ampak je bolj življenjska naravnanost, ki vodi osebo z odgovornostmi in ki zahteva predvsem prizadevanje za osebno spreobrnjenje. Zahteva naravnanost srca, za katero je treba prositi in jo gojiti v molitvi in zaradi katere lahko izpolnimo svoje dolžnosti, s tem ko povežemo pravilnost zakonov z usmiljenjem, ki ni odstranitev pravičnosti, ampak njena izpolnitev.«