Papež sprejel kanadske staroselce: resnica, pravica, ozdravitev, sprava
Andreja Červek – Vatikan
Z dvema skupinama predstavnikov kanadskih avtohtonih ljudstev, in sicer s približno desetimi predstavniki Metisov in osmimi predstavniki Inuitov, se je sveti oče srečal včeraj, 28. marca. Delegaciji, ki ju je spremljalo nekaj škofov Kanadske škofovske konference, sta se s papežem srečali v apostolski knjižnici v dveh zaporednih avdiencah, vsaka pa je trajala približno eno uro. Kot piše v izjavi tiskovnega urada Svetega sedeža, sta srečanji bili zaznamovani s »papeževo željo, da prisluhne in nameni prostor bolečim zgodbam preživelih«. Danes dopoldne je potekala še ena avdienca. V petek, 1. aprila, pa bo v vatikanski apostolski palači skupna sklepna avdienca.
Prisilna kulturna asimilacija staroselcev v Kanadi
Novice o odkritju posmrtnih ostankov dvesto petnajstih staroselskih otrok, ki so bili gojenci nekdanjega katoliškega internata v Kamloopsu v Britanski Kolumbiji v Kanadi, so svet pretresle maja lansko leto. Na svetlo so postavile pretresljivo zgodovino prisilne kulturne asimilacije staroselcev, ki jo je uvajala kanadska vlada z ustanavljanjem šol za staroselske otroke, katerih upravljanje je dodelila verskim ustanovam, med katerimi je bila tudi katoliška Cerkev. Otroke so prisilno ločili od družin in jih naselili v šolah in internatih, kjer niso smeli uporabljati maternega jezika in so morali opustiti vse tradicionalne navade svojega ljudstva. Pogosto so bili žrtve najhujših nasilnih zlorab.
Papež Frančišek se je nemudoma odzval na pretresljive novice iz Kanade, povezane z najdbo neoznačenih grobov na ozemlju nekdanje šole za staroselske otroke, ki jo je vodila katoliška Cerkev. Med nedeljskim opoldanskim nagovorom, 6. junija 2021 je spodbudil k nadaljnjemu sodelovanju političnih in verskih oblasti v Kanadi, da bi se dogodki razjasnili in bi se nadaljevalo pot sprave in ozdravitve. Kanadski škofje so takoj prevzeli odgovornost in začeli vrsto projektov za podporo staroselskih skupnosti, umeščenih v proces sprave, katerega ključni trenutek bi naj predstavljal papežev morebitni obisk Kanade.
Opravičila prihajajo zelo pozno, a ne prepozno
Pot, na katero se sveti oče želi podati skupaj s kanadskimi staroselskimi ljudstvi, je »pot resnice, pravice, ozdravitve, sprave«. Cassidy Caron, predsednica Narodnega sveta Metisov (Métis National Council), je po včerajšnjem srečanju s papežem izpostavila, da »priznanje in opravičila prihajajo zelo pozno, a nikoli ni prepozno narediti pravo stvar«. Spomnila je na »neizmerno število ljudi, ki so nas zapustili, ne da bi bila njihova resnica slišana in njihova bolečina priznana; ne da bi bili deležni človečnosti in ozdravitve, ki so si ju zaslužili«.
Gre za »težko, a bistveno« nalogo poslušanja in razumevanja žrtev in njihovih družin. Do sedaj zbrane informacije in zgodbe o tem, kar se je v prejšnjem stoletju dogajalo v katoliških šolah v Kanadi, je delegacija predstavila papežu Frančišku. »Usedel se je in poslušal, prikimal je, ko so naši preživeli pripovedovali svoje zgodbe. Opazila sem bolečino v njegovih odzivih, ko se je govorilo o otrocih. Preživeli so naredili veliko s tem, da so povedali svojo resnico, bili so zelo pogumni,« je dejala Caron.
Delegacija je opravila težko delo v pripravi na potovanje v Rim in srečanje s papežem. »Naše besede smo prevedli tako, da bi jih razumel,« je zatrdila in izpostavila upanje, da bosta tudi papež in Cerkev sedaj nadaljevala to “prevajanje“, torej besede spremenila v resnična dejanja za dosego resnice. »Ko smo papeža Frančiška povabili, naj se nam pridruži, nam je v svojem jeziku odgovoril in ponovil “resnica, pravica, ozdravitev, sprava“. To razumemo kot njegovo osebno zavzetost.« Delegacija je zaprosila za dostop do dokumentov o šolah, ki se nahajajo v Vatikanu. »Še naprej bomo podpirali vse, kar ljudstvo Metis potrebuje, da bi razumeli vso resnico. O dokumentih bomo govorili s papežem med petkovo avdienco,« je še dodala in poudarila, da so Metisi ponosni na svojo zgodovino in kulturo.
Svojo zgodbo je povedala 85-letna Angie
Del delegacije je tudi 85-letna Angie Crerar, ki je na invalidskem vozičku prišla v Rim, da bi papežu povedala svojo zgodbo. Leta 1947 je skupaj s sestrami prišla v eno od šol na severozahodu Kanade, kjer je preživela dobrih deset let. Kot je povedala, so »izgubile vse, vse, razen jezika«: »Ko smo od tam odšle, sem potrebovala več kot 45 let, da sem nazaj dobila tisto, kar sem izgubila.« Dodala je, da ne želi dopustiti preteklim spominom, da jo potolčejo, ampak raje gleda sedanjost: »Zdaj smo močnejši. Niso nas zlomili, še vedno smo tu. Dolgo smo čakali, vendar se zdi, da zdaj vsi sodelujejo z nami. Zame je to zmaga, zmaga naših ljudi za vsa izgubljena leta.«
O včerajšnji avdienci s Frančiškom je povedala, da je v Vatikan prišla »zelo nervozna«, vendar se je znašla pred »najmilejšo in najbolj prijazno osebo, kar sem jih kdaj srečala«. Papež jo je celo objel, kar je po njenih besedah izbrisalo desetletja trpljenja: »Stala sem poleg njega ... Bilo je čudovito. Bila sem zelo nervozna, a ko mi je spregovoril, čeprav nisem razumela vsega, kar je rekel, sem zaradi njegovega nasmeha, odzivov in telesne govorice začutila, da je ta človek moj prijatelj.«
Martha Greig, preživela in članica delegacije Inuitov, je dejala: »Papežu sem povedala, da morajo ljudje ozdraveti in da opravičila predstavljajo začetek. Povabila sem ga, naj pride v Kanado, saj bi to veliko pomenilo nekdanjim prebivalcem in njihovim družinam.«
Predsednik kanadskih škofov: prihodnost sprave
Predsednik Kanadske škofovske konference Raymond Poisson je dejal, da je ta serija srečanj »izhodišče za prihodnost sprave«. Izpostavil je pogum delegatov, ki prinašajo »globoke življenjske izkušnje«. »Če odraslim in družinam pomagamo premagati njihova doživetja, se prenos travm na mlajše generacije lahko ustavi ali spremeni,« je dejal škof in pojasnil, da je bilo na prvih dveh srečanjih vzdušje »vzajemne naklonjenosti«. Izrazil je upanje, da bodo ta zasebna srečanja papežu pomagala »smiselno pristopiti k travmam in dediščiti trpljenja, s katerimi se staroselska ljudstva soočajo še danes, ter tudi k vlogi katoliške Cerkve v sistemu šolskih domov, ki je prispeval k zatiranju staroselskih jezikov, kulture in duhovnosti«.
