Papež Frančišek je Gospodovo zadnjo večerjo obhajal v zaporu Civitavecchia

Salvatore Cernuzio – Vatican News

Balduz si je snel masko, poljubil papeževo roko in si jo naslonil na čelo. To je naredil dvakrat. V Egiptu, iz katerega prihaja, je to znamenje izjemne hvaležnosti. Papež Frančišek je namreč malo pred tem umil noge njemu in enajstim drugim jetnikom zapora Civitavecchia, ki si ga je letos izbral za mašo Gospodove zadnje večerje na veliki četrtek. »Hvala«, je šepetal moški, ki se bo 8. junija vrnil na svobodo. »Tebi hvala«, odgovori papež in nato preide na osemintridesetletnega Daniela, ki ima svojega sina in partnerko v Fiumicinu. Bil je predsednik društva za invalidne otroke, v zaporu je končal »zaradi neumnosti«. »Med pandemijo je bilo vedno manj denarja in moral sem narediti kaznivo dejanje«. Dali so mu dve leti in kmalu se bo vrnil k družini. Na svojem črnem ovratniku nosi modri plastični rožni venec. Papež ga je po umivanju nog tudi povabil, naj ga vsak dan moli. »Seveda«, je fant zagotovil. Ima trd obraz, a je bil ob koncu praznovanja ganjen: »Te stvari se ti zgodijo enkrat v življenju«. »Lahko vam povem,« doda z rimskim naglasom, »rešil me je zapor, če ne bi izbral še slabše poti«. Drugi spremljevalci, razporejeni na majhni ploščadi, so prikimavali.

Italijani, Nigerijci, Egipčani, Slovaki, Ukrajinci, Nizozemci, Albanci in Američani so in vsem njim je papež umil noge ter s tem ponovil Jezusovo gesto med zadnjo večerjo. Obred, ki nas gane vsakič, ko se ga obhaja. Na zidni klopi med enajstimi so sedele tudi tri ženske. Med njimi je bila tudi starejša gospa, ki ji je pomagala mlada temnopolta ženska. Pomagala ji je tudi prejeti obhajilo. Med seboj se ne poznajo, prihajajo iz različnih oddelkov te kaznilnice na obrobju tega mesta dežele Lacij, v kateri je skupnost okoli devetstotih  zapornikov ter osebja. V njej je 530 zapornikov, v glavnem so ženske.

Samo en predstavnik vsakega oddelka je lahko prišel v kapelo, da je pozdravil papeža, mnogi pa so ostali zunaj, naslonjeni na steno, da so ob 16. uri sprejeli in pozdravili prihod belega fiata 500L s papežem Frančiškom. »Ah, ampak ni papamobil!«, je zavpil deček, potem ko je z drugimi otroki spustil v zrak rumene in bele balone. Ko je papež izstopil iz avtomobila, ga je pozdravila režiserka Patrizia Bravelli, ki jo je spoznal že pred nekaj leti. Izmenjala sta si nekaj besed, predstavitev nekaterih prisotnih predstavnikov strukture in oblasti, vključno z italijansko ministrico za pravosodje Marto Cartabia.

Takoj zatem pa so ob vstopu papeža v kapelo zagnali zaporniki v dveh vrstah hrup z vzklikanjem in aplavzom. Moški z obrito glavo in tetovažo na obrazu je vodil ta zbor. Spremljevalci so ga med to zabavo objemali. Papež Frančišek se je obrnil in nasmehnil. Mnogi so se poskušali rokovati s papežem med njegovo potjo do zakristije, od koder je nekaj minut kasneje prišel z oljčnim križem v roki.

Obhajanje je bilo zbrano. Poživljale so ga pesmi zaporniškega zbora. Nekateri so stregli kot ministranti, spet drugi kot bralci. Papež je pridigal spontano in z občutkom, osredotočen na pojma odpuščanja in služenja. Razlagal je berila dneva, ki govorijo o znamenju umivanja nog, kar je nekaj čudnega za ta svet. »Jezus umiva noge izdajalcu, tistemu, ki ga prodaja«, je nadaljeval papež Frančišek. »Jezus nas uči, da si med sabo preprosto umivajte noge. Vsak naj drugemu služi brez kakšnega skritega interesa. Kako lepo bi bilo, če bi to bilo mogoče vsak dan in vsem ljudem«. »Brez obresti«, je ponovil papež.

»Bog«, je dodal, »vse odpušča in Bog vedno odpušča! Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje«. »Prosite Jezusa za odpuščanje«, je vztrajal papež Frančišek. Gospod je, ki sodi. Vendar gre za čudno sodbo, saj Gospod sodi in odpušča«. Papež je zaključil s spodbudo, da bi hodili za Gospodom v »hotenju služiti mu in si odpuščati«.

Končani homiliji je sledil dolgi premor tišine. Nasprotno pa se je ob molitvah vernikov zaslišal glasen aplavz, ko je neki fant zlogoval: »Za naše najbolj krhke tovariše, ki so v ječi izgubili življenje, da bi jih Gospod sprejel v svoj ljubeč objem in bi na njih obrazih zasijala blaženost.« To so bile roke, ki so ploskale v spomin na tiste, ki jim ni uspelo. Gre za znamenje močnega čuta za skupnost, ki poživlja prebivalce kaznilnice. Tako je rekla tudi direktorica v svojem pozdravu, ne da bi pri tem zanikala težave »doma«: tiste, ki jih prinašajo od zunaj – nasilje, duševne motnje, odvisnosti, družbeno izključenost –; tiste, ki se neizogibno dogajajo znotraj. »Tukaj je tako zelo raznolika in kompleksna množica ljudi«, v kateri vidimo številne krhkosti, a gre tudi za nove začetke, nova življenja, nova upanja, nove cilje.

Papež Frančišek je poslušal, prikimaval, se nasmehnil ter si z zanimanjem ogledoval številna prejeta darila: vaze z rastlinami in rožami, lesene skulpture in bakrene žice, risbe s svinčnikom. Vsak od prisotnih je od papeža prejel rožni venec. Nekateri so prosili za dva, za ženo ali prijateljico, ko bodo prišli ven. Zelo mlad fant z brado  je za svoj lastni črn rožni venec prosil papeža, naj ga blagoslovi. Papež se je pred odhodom hotel zadržati z vsemi. Ko je odhajal, se je množica hotela zgrniti okoli njega, a so jo zadrževali policisti in žandarji. Spet je bil tukaj isti zbor kot ob prihodu, ki vzklikal: »Naj živi papež!« Na izhodu so bile sestre Služabnice obiskanja, ki delujejo v zaporu, tako ganjenje ob tem, da so videle papeža, da mu niso uspele reči niti dveh besed. Zatem se je z avtomobilom odpravil do majhne zgradbe, ki jo uporabljajo za srečanje s sorodniki in prijatelji.

Tukaj se je papež Frančišek srečal  z zaporniki varovanega oddelka. Nekaj manj kot petdeset jih je bilo vsake starosti in z različnimi zgodbami.  Papež se z nekaterimi pošalil: na primer moškemu z obližem na nosu je rekel: »Ali so te udarili?«. Ta je planil v smeh in je papežu stisnil roko. Zatem je starejši moški odprl ovojnico in iz nje potegnil nekaj fotografij: »To so moji vnuki, nikoli jih nisem videl«. Sledil je pozdrav civilnim uslužbencem in nekaterim zaposlenim v objektu, vključno s skupino medicinskih sester. V središču prostora je bil postavljen pozlačen stol, na katerega se je papež usedel le, ko se je vpisal v častno knjigo. Zatem se je sveti oče posvetil množici: blagoslavljal je družine, trepljal otroke po licih, sprejemal risbice in zaupne besede, tudi solze žene policista, ki je pred dnevi izgubila oba starša.

To so bili kratki in bežni trenutki, ki pa zadostujejo, da bo vsak izmed skupnosti Civitavecchia lahko napisal celo poglavje svojega življenja. »Ne morem verjeti, da ste prišli sem, sveti oče,« je rekel stražar, ki se je naslonil na papežev avto. Vse je trajalo manj kot dve uri, a zdi se veliko več. Okoli 17.45 se je papež Frančišek odpravil na pot za Rim. Preden je šel skozi izhodna vrata, se je avto ustavil, ker je neki moški prosil papeža za selfi in se zahvalil direktorici za vse, kar je tam notri narejeno: »Hvala, hvala za to, kar počnete, in le tako naprej«.