Papež: Mi vas lahko samo... Lahko pa vam rečemo največ, kar se danes obhaja: »Kristus je vstal!«

Papež Frančišek

Homilija papeža Frančiška

Veliko pisateljev je poveličevalo lepoto z zvezdami razsvetljenih noči. Noči vojne pa brazdajo svetleče sledi smrt. V tej noči, bratje in sestre, dovolimo, da nas evangeljske žene primejo za roko, da bi z njimi odkrili vzhajanje Božje luči, ki sveti v temi sveta. Ko se je tema redčila in so se brez hrupa pokazale prve luči zore, so se te žene odpravile h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. Tam so doživele pretresljivo izkušnjo: najprej so odkrile, da je grob prazen; nato vidijo dve postavi v bleščečih oblačilih, ki jim povesta, da je Jezus vstal; takoj tečejo novico oznanit drugim učencem (prim. Lk 24,1-10). Vidijo, slišijo, oznanjajo: s temi tremi dejanji tudi mi vstopimo v Gospodovo veliko noč.

Žene vidijo. Prvo oznanilo vstajenja ni zaupano formuli, ki bi jo bilo treba razumeti, ampak gesti, ki jo je treba zreti. Na pokopališču, ob grobu, kjer bi moralo vse biti urejeno in mirno, so žene našle kamen »odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle« (vv. 2-3). Velika noč se torej začne s prevrnitvijo naših vzorcev. Pride z darom presenetljivega upanja. Vendar je ni lahko sprejeti. Včasih – to moramo priznati – to upanje v naših srcih ne najde prostora. Kakor žene v evangeliju tudi v nas prevladajo vprašanja in dvomi, in prvi odziv pred nepričakovanim znamenjem je strah, »obraz povešen k tlom« (prim. vv. 4-5).

Prevečkrat na življenje in na resničnost gledamo s povešenimi očmi; strmimo v danes, ki mineva, razočarani smo nad prihodnostjo, zapiramo se v svoje potrebe, prilagodimo se ječi apatije, medtem ko se še naprej pritožujemo in mislimo, da se stvari ne bodo nikoli spremenile. In tako ostanemo negibni pred grobom sprijaznjenosti in vdanosti v usodo in pokopljemo veselje do življenja. Toda Gospod nam v tej noči želi dati drugačne oči, ki jih vžiga upanje, da strah, bolečina in smrt ne bodo nikoli imeli zadnje besede nad nami. Zahvaljujoč se Jezusovi veliki noči lahko skočimo iz niča v življenje, »in smrt nas ne bo mogla nikoli več opehariti za naše bivanje« (K. Rahner, Cosa significa la Pasqua, Brescia 2021, 28). Vsega in za vedno je objela brezmejna Božja ljubezen. Res je, da nas lahko prestraši in ohromi. Toda Gospod je vstal! Dvignimo pogled, odstranimo pajčolan bridkosti in žalosti z naših oči, odprimo se Božjemu upanju!

Nato so žene poslušale. Potem ko so videle prazen grob, sta jim dva moža v bleščečih oblačilih rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen« (vv. 5-6). Dobro nam dene, ko poslušamo te besede in jih ponavljamo: ni ga tukaj! Vsakokrat, ko si domišljamo, da smo o Bogu razumeli vse, da ga lahko spravimo v predalčke svojih shem, si ponavljajmo: ni ga tukaj! Vsakokrat, ko ga iščemo samo v minljivih čustvih ali v času stiske, da ga potem odložimo in pozabimo nanj v vsakdanjih situacijah in konkretnih odločitvah, ponavljajmo: ni ga tukaj! In ko mislimo, da smo ga zaprli v svoje besede, formule in navade, pa ga pozabimo iskati v najbolj temačnih kotičkih življenja, kjer so tisti, ki jokajo, se borijo, trpijo in upajo, ponavljajmo: ni ga tukaj!

Tudi mi poslušajmo vprašanje, ki je bilo namenjeno ženam: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« Ne moremo praznovati velike noči, če še naprej ostajamo v smrti; če ostajamo ujetniki preteklosti; če v življenju nimamo poguma, da bi dovolili, da nam Bog odpusti, da bi se spremenili, da bi prelomili z zlobnimi deli, da bi se odločili za Jezusa in za njegovo ljubezen; če vero skrčimo v amulet, s čimer Boga spremenimo v lepo spomin na pretekle čase, namesto da bi ga danes srečali kot živega Boga, ki hoče spremeniti nas in svet. Krščanstvo, ki išče Gospoda med ostanki preteklosti in ga zapira v grob navade, je krščanstvo brez velike noči. Toda Gospod je vstal! Ne mudimo se okoli grobov, ampak pojdimo ponovno odkriti Njega, Živega! In ne bojmo se ga iskati tudi v obrazih bratov, v zgodovini tistih, ki upajo in sanjajo, v bolečini tistih, ki jočejo in trpijo: Bog je tam!

Končno žene oznanjajo. Kaj oznanjajo? Veselje vstajenja. Velika noč se ni zgodila zato, da bi intimno tolažila tiste, ki objokujejo Jezusovo smrt, ampak da bi na stežaj odprla srca za izredno oznanilo Božje zmage nad zlom in smrtjo. Luč vstajenja zato noče zadržati žena v zamaknjenju osebnega uživanja, ne prenaša nedejavnosti, ampak ustvarja misijonarske učence, ki se »vrnejo od groba« (prim. v. 9) in vsem prinašajo evangelij Vstalega. Zato žene potem, ko so videle in slišale, tečejo oznanit veselje Vstajenja učencem. Vedo, da jih bodo lahko imeli za nore, tako zelo da evangelij pravi, da so se njihove besede zdele »blebetanje« (v. 11), vendar jih ne skrbi njihov ugled, ne branijo svoje podobe; ne merijo občutkov, ne tehtajo besed. Samo ogenj so imele v srcu, da so ponesle novico, oznanilo: »Gospod je vstal!«

Kako lepa je Cerkev, ki tako teče po poteh sveta! Brez strahu, brez taktiziranja in oportunizma; zgolj z željo, da bi vsem prinesla veselje evangelija. K temu smo poklicani: da bi doživeli Vstalega in to delili z drugimi; da bi odvalili kamen od groba, v katerega smo pogosto zapečatili Gospoda, da bi razlivali njegovo veselje po svetu. Dvignimo Jezusa, Živega, iz grobov, v katere smo ga zaprli; osvobodimo ga formalnosti, v katere smo ga pogosto vklenili; prebudimo se iz sna mirnega življenja, v katerega smo ga včasih položili, da ne bi več motil in nadlegoval. Ponesimo ga v vsakdanje življenje: z dejanji miru v tem času, zaznamovanem z grozotami vojne; z dejanji sprave v prekinjenih odnosih in s sočutjem do tistega, ki je v stiski; z dejanji pravičnosti sredi neenakosti in resnice sredi laži. Predvsem pa z dejanji ljubezni in bratstva.

Bratje in sestre, naše upanje se imenuje Jezus. On je stopil v grob našega greha, prišel do najbolj oddaljene točke, kjer smo bili izgubljeni, prehodil zmešnjavo naših strahov, nosil breme našega zatiranja, nas iz najbolj temnih brezen naše smrti obudil v življenje in naše žalovanje spremenil v rajanje. Praznujmo veliko noč s Kristusom! On je živ in gre tudi danes mimo, spreminja in osvobaja. Z njim zlo nima več moči, neuspeh nam ne more preprečiti, da bi začeli znova, smrt postane prehod za začetek novega življenja. Kajti z Jezusom, z Vstalim, nobena noč ni neskončna; tudi v najgloblji temi sije jutranja zvezda. V tej temi, v kateri živite vi gospod župan, gospe poslanke, gospodi poslanci, v temni noči vojne, krutosti, vsi mi molimo, molimo z vami in za vas to noč, molimo zaradi tolikšnega trpljenja. Mi vas lahko samo spremljamo, molimo in vam rečemo: »Pogum! Z vami smo!« Lahko pa vam rečemo največ, kar se danes obhaja: »Kristus je vstal!«