Papež Komisiji za zaščito mladoletnih: Pomagajte škofovskim konferencam

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Komisija mora biti še naprej nenehno pozorna na to, da Cerkev ne bi bila le varen kraj za mladoletne ter kraj zdravljenja, ampak bi bila po vsem svetu v polnosti verodostojna pri spodbujanju njihovih pravic. Žal ne manjka situacij, v katerih je ogroženo dostojanstvo otrok in to bi morala biti skrb vseh vernikov ter vseh ljudi dobre volje.

Včasih se zdi, da stvarnost zlorabe ter njen uničujoč in trajen vpliv na življenje otrok prevladajo nad prizadevanjem tistih, ki se želijo odzvati z ljubeznijo in razumevanjem. Pot do ozdravljenja je dolga in težka, zahteva trdno upanje, upanje v Tistega, ki je šel na križ in onkraj križa. Vstali Jezus je na svojem poveličanem telesu nosil in za vedno nosi brazgotine svojega križanja. Te rane nam govorijo, da nas Bog ne rešuje tako, da »preskoči« naše trpljenje, ampak skozi naše trpljenje, ki ga spreminja z močjo svoje ljubezni. Zdravilna moč Božjega Duha nas ne vara, Božja obljuba novega življenja nas ne izneveri. Samo verovati moramo v vstalega Jezusa in položiti svoje življenje v rane njegovega vstalega telesa.

Zloraba, v kakršnikoli obliki, je nesprejemljiva. Spolna zloraba nad otroki je še posebej huda, ker rani življenje v trenutku, ko se razcveta. Namesto da bi zacvetela, je zlorabljena oseba ranjena, včasih tudi neizbrisno. Pred kratkim sem prejel pismo očeta, čigar sin je bil zlorabljen in zaradi tega več let ni mogel zapustiti svoje sobe, posledice zlorabe je nosil vsak dan, tudi v družini. Zlorabljene osebe se včasih počutijo, kakor da bi bile ujete med življenjem in smrtjo. To so stvarnosti, ki jih ne moremo odstraniti, ne glede na to, kako boleče so.

Pričevanje preživelih predstavlja odprto rano na Kristusovem telesu, ki je Cerkev. Spodbujam vas, da si skrbno in pogumno prizadevate, da bi pomagali prepoznati te rane; da bi iskali tiste, ki trpijo zaradi njih ter bi v teh osebah prepoznali pričevanje našega trpečega Zveličarja. Cerkev namreč pozna vstalega Gospoda v takšni meri, kolikor mu sledi kot trpečemu Služabniku. To je pot za vse nas: škofe, redovne predstojnike, duhovnike, diakone, posvečene osebe, katehete, laike. Vsak član Cerkve je glede na svoj status poklican, da prevzame odgovornost za preprečevanje zlorab ter si prizadeva za pravičnost in ozdravljenje.

Sedaj bi vam rad spregovoril nekaj besed o vaši prihodnosti. Z apostolsko konstitucijo Praedicate evangelium sem uradno ustanovil Komisijo kot del rimske kurije, na področju Dikasterija za nauk vere (prim. št. 78). Morda bi lahko kdo mislil, da bo ta ureditev ogrozila vašo svobodo mišljenja in delovanja ali celo zmanjšala pomen vprašanj, s katerimi se ukvarjate. To ni moj namen in tega ne pričakujem. Vabim vas, da ste pozorni, da se to ne bo zgodilo.

Komisija za zaščito mladoletnih je ustanovljena pri dikasteriju, ki se ukvarja s spolnimi zlorabami s strani duhovnikov. Hkrati sem ločil vaše vodstvo in vaše osebje in boste še naprej neposredno v stiku z menoj prek svojega predsednika delegata. Komisija je tam, ker ni bilo mogoče imeti »satelitske komisije«, ki bi krožila, ne da bi bila povezana z organizacijsko shemo. Je znotraj, vendar ima svojega predsednika, ki ga imenuje papež. Želim, da predlagate najboljše metode, s katerimi lahko Cerkev zaščiti otroke in ranljive osebe ter pomaga preživelim ozdraveti, upoštevajoč, da se pravičnost in preprečevanje dopolnjujeta. Vaša služba namreč zagotavlja proaktiven in perspektiven pogled na najboljše prakse in postopke, ki jih je mogoče izvajati v celotni Cerkvi.

V zvezi s tem so bila z različnih strani posejana pomembna semena, vendar je potrebno storiti še veliko. Apostolska konstitucija zaznamuje nov začetek. Komisija je znotraj kurije v Dikasteriju za nauk vere, vendar neodvisna, s predsednikom, ki ga imenuje papež. Neodvisna. Vaša naloga je, da razširite obseg tega poslanstva, tako da bosta zaščita in skrb za osebe, ki so doživele zlorabe, postali norma na vseh področjih življenja Cerkve. Vaše tesno sodelovanje z Dikasterijem za nauk vere in z drugimi dikasteriji bi moralo obogatiti vaše delo, to pa bi moralo obogatiti delo kurije in krajevnih Cerkva. Kako to storiti najučinkoviteje, prepuščam Komisiji in dikasterijem. Ko delajo skupaj, konkretno udejanjajo dolžnost Cerkve, da varuje tiste, za katere je odgovorna. Ta dolžnost temelji na pojmovanju človeške osebe v njenem neodtujljivem dostojanstvu, s posebno pozornostjo na najbolj ranljive. Prizadevanje na ravni vesoljne Cerkve in delnih Cerkva udejanja načrt zaščite, zdravljenja in pravičnosti, v skladu z njihovimi pristojnostmi.

Posejana semena začenjajo obroditi dobre sadove. V tistih delih sveta, kjer so na voljo zanesljivi podatki, se število zlorab mladoletnih s strani duhovnikov že več let zmanjšuje. Želim, da mi vsako leto pripravite poročilo o pobudah Cerkve za zaščito otrok in ranljivih odraslih. To bo morda sprva težko, vendar vas prosim, da začnete tam, kjer je to potrebno, da bo mogoče zagotoviti zanesljivo poročilo o tem, kaj se dogaja in kaj je treba spremeniti, da bodo lahko ustrezni organi ukrepali. Takšno poročilo bo prispevalo k preglednosti in odgovornosti ter bo – tako upam – jasno pokazalo naš napredek pri teh prizadevanjih. Če ne bo napredka, bodo verniki še naprej izgubljali zaupanje v svoje pastirje, zaradi česar bo vedno težje oznanjati in pričevati evangelij.

Vendar pa obstajajo tudi bolj neposredne potrebe, ki jih Komisija lahko pomaga soočati, zlasti na področju socialnega varstva in pastoralne oskrbe oseb, ki so bile zlorabljene. Z zanimanjem sem spremljal, kako je Komisija od svoje ustanovitve dalje zagotavljala prostore za poslušanje žrtev in preživelih ter za srečanja z njimi. Bili ste mi v veliko pomoč pri mojem pastoralnem poslanstvu za tiste, ki so se name obrnili zaradi svojih bolečih izkušenj. Zato vas spodbujam, da pomagate škofovskim konferencam – to je zelo pomembno: da v dialogu s škofovskimi konferencami pomagate in nadzorujete – pri ustanavljanju posebnih centrov, kjer bodo ljudje, ki so bili zlorabljeni ter njihove družine, sprejeti in se jim bo prisluhnilo ter se jih spremljalo na poti ozdravljenja in pravice, kot je navedeno v motu propriju Vos estis lux mundi (prim. 2. člen). To prizadevanje bo prav tako izraz sinodalne narave Cerkve, občestva in subsidiarnosti. Ne pozabite na srečanje, ki smo ga imeli pred skoraj tremi leti s predsedniki škofovskih konferenc. Vzpostaviti morajo komisije in vsa sredstva, da bi še naprej skrbeli za zlorabljene osebe, z vsemi metodami, ki jih imate, ter tudi za osebe, ki so zagrešile zlorabe: kako jih kaznovati. In vi morate to nadzorovati, lepo prosim.

Dragi bratje in sestre, iz srca se vam zahvaljujem za vse delo, ki ste ga opravili. Molim za vas in vas prosim, da molite zame, saj to delo ni lahko. Naj Bog še naprej razliva na vas svoje blagoslove. Naj vas Bog blagoslovi, hvala!