Papeževe sanje za migrante: Da bi postali priče sprejemanja in bratstva
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi bratje in sestre!
Vse vas prisrčno pozdravljam; vesel sem, da lahko zaključim svoj obisk Malte tako, da sem nekaj časa z vami. Zahvaljujem se p. Dionisiju za sprejem; posebej pa sem hvaležen Danielu in Sirimanu za njuni pričevanji: odprla sta nam svoje srce in življenje, hkrati pa sta tudi glasnika mnogih bratov in sester, ki so primorani zapustiti domovino, da bi našli varno zavetje.
Tukaj sem, da bi vam povedal, da sem vam blizu
Kakor sem rekel pred nekaj meseci na Lezbosu, »sem tukaj, da bi vam povedal, da sem vam blizu … Tukaj sem, da bi videl vaše obraze, da bi vas gledal v oči.« (Govor v Mitileni, 5. december 2021) Od dne, ko sem šel na Lampeduso, vas nisem nikoli pozabil. Vedno vas nosim v srcu in vedno ste prisotni v mojih molitvah.
Naj bo Malta varen pristan za migrante
Na tem srečanju z vami migranti se v celoti pokaže pomen gesla mojega potovanja na Malto. Gre za citat iz Apostolskih del, ki pravi: »Neverjetno ljubeznivo so nas sprejeli.« (28,2) Nanaša se na način, kako so Maltežani sprejeli apostola Pavla in vse tiste, ki so z njim doživeli brodolom v bližini otoka. Sprejeli so jih »neverjetno ljubeznivo«, izkazali so jim »izredno človekoljubnost«. Ne le človekoljubnost, ampak človekoljubnost, ki ni običajna; posebno skrb, ki jo je sveti Luka želel ovekovečiti v knjigi Apostolskih del. Malti želim, da bi vedno na ta način sprejemala tiste, ki pridejo na njene obale, da bi bila zanje resnično »varen pristan«.
Molimo, da bi bili rešeni brodoloma civilizacije
Izkušnja brodoloma je izkušnja, ki jo je imelo v teh letih na Sredozemskem morju na tisoče moških, žensk in otrok. In žal je bila za mnoge izmed njih tragična. Prav včeraj je bila objavljena novica o reševanju na morju v Libiji – s čolna, kjer je bilo okoli devetdeset ljudi, so rešili samo štiri osebe. Molimo za te naše brate in sestre, ki so umrli v tem našem Sredozemskem morju. Prav tako molimo, da bi bili rešeni drugega brodoloma, ki poteka medtem ko se dogajajo te stvari: to je brodolom civilizacije, ki ne grozi samo beguncem, ampak nam vsem. Kako se lahko rešimo tega brodoloma, zaradi katerega je ladja naše civilizacije v nevarnosti, da potone? Tako, da ravnamo človečno. Da na ljudi ne gledamo kot na številke, ampak – kakor nam je rekel Siriman – da v njih vidimo obraze, zgodbe, preprosto moške in ženske, brate in sestre. In pomislimo, da bi bil lahko na mestu človeka, ki ga vidim po televiziji na čolnu ali v morju ali na fotografiji, jaz ali moj sin ali moja hči … Morda tudi v tem trenutku, medtem ko smo tukaj, čolni plujejo po morju od juga proti severu … Molimo za te brate in sestre, ki na morju tvegajo življenje, ko iščejo upanje. Tudi vi ste živeli to dramo in ste prišli sem.
Molitev za tiste, ki morajo zapustiti svoje domove
Vaše zgodbe spominjajo na zgodbe na tisoče ljudi, ki so bili v preteklih dneh primorani zbežati iz Ukrajine zaradi krivične in okrutne vojne. Pa tudi na zgodbe mnogih drugih moških in žensk, ki so morali v iskanju varnega kraja zapustiti svoj dom in svojo deželo v Aziji, Afriki in v Amerikah: mislim na ljudstvo Rohinga. Vsem njim je v tem trenutku namenjena moja misel in moja molitev.
Ločitev od korenin pusti rane
Pred časom sem iz tega vašega centra prejel še eno pričevanje: zgodbo o mladem fantu, ki je moral zapustiti svojo mamo in družino. To me je ganilo in mi je dalo misliti. Vendar pa ste tudi vi – ti, Daniel, in ti, Siriman, ter vsakdo izmed vas – doživeli to izkušnjo, da ste morali oditi in se ločiti od lastnih korenin. Gre za iztrganost. Iztrganost, ki pusti znamenje. Ne le trenutno bolečino, čustveno. Pusti globoko rano na poti rasti mladega človeka. Za zdravljenje te rane je potreben čas; potreben je čas in predvsem so potrebne izkušnje, polne človečnosti: srečati osebe, ki so gostoljubne, ki znajo poslušati, razumeti, spremljati; in tudi znati biti skupaj z drugimi sopotniki, da bi podelili, skupaj nosili bremena … To pomaga zaceliti rane.
Sprejemni centri morajo biti kraji človečnosti
Mislim na sprejemne centre: kako pomembno je, da so kraji človečnosti! Vemo, da je težko, veliko je dejavnikov, ki povečujejo napetosti in rigidnost. Kljub temu pa na vseh celinah obstajajo osebe in skupnosti, ki sprejmejo izziv, saj se zavedajo, da je stvarnost migracij znamenje časov, kjer je v igri človeštvo. In za nas kristjane je posredi tudi zvestoba Jezusovemu evangeliju. On je rekel: »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25,5) Tega ni mogoče ustvariti v enem dnevu! Potreben je čas, potrebno je veliko potrpežljivosti, potrebna je predvsem ljubezen, ki jo tvorijo bližina, nežnost in sočutje, kakršna je ljubezen Boga do nas. Mislim, da moramo izreči veliko zahvalo tistemu, ki je na Malti sprejel ta izziv in je ustanovil ta center. Storimo to z aplavzom!
Papeževe sanje za migrante
Dovolite mi, bratje in sestre, da izrazim svoje sanje. Da bi vi, migranti, po tem, ko ste izkusili sprejem, poln človečnosti in bratstva, mogli postati v prvi osebi priče in animatorji sprejemanja in bratstva. Tukaj in kjer bo želel Bog, kamor bo Božja previdnost vodila vaše korake. To so sanje, ki jih želim podeliti z vami in ki jih polagam v Božje roke. Saj to, kar je nam nemogoče, Njemu ni nemogoče. Mislim, da je zelo pomembno, da v današnjem svetu migranti postanejo priče bistvenih človeških vrednot. Gre za vrednote, ki jih nosite v sebi, ki pripadajo vašim koreninam.
Prihodnost človeštva: bratstvo in družbeno prijateljstvo
Ko se bo zacelila rana iztrganosti, izkoreninjenosti, bo lahko na dan prišlo to bogastvo, ki ga nosite v sebi, izredno dragocena dediščina človeštva, in ga boste lahko podelili s skupnostmi, v katerih ste sprejeti in v okoljih, kamor ste vključeni. To je pot! Pot bratstva in družbenega prijateljstva. Tukaj je prihodnost človeške družine v globaliziranem svetu. Vesel sem, da lahko danes z vami podelim te sanje, tako kot vi s svojimi pričevanji delite z menoj svoje sanje.
Ne številke, ampak osebe
Zdi se mi, da je tukaj tudi odgovor na vprašanje, ki je v središču tvojega pričevanja, Siriman. Spomnil si nas, da tisti, ki mora zapustiti svojo deželo, odide s sanjami v srcu: s sanjami po svobodi in demokraciji. Te sanje naletijo na trdo, pogosto nevarno in včasih strašno, nehumano stvarnost. Ti si dal glas zadušenemu pozivu milijonov migrantov, katerih temeljne pravice so kršene, žal včasih z vpletenostjo pristojnih oblasti. To je tako. In to želim tako povedati: žal včasih z vpletenostjo pristojnih oblasti. Prav tako si opozoril na ključno točko: dostojanstvo osebe. To ponovno poudarim s tvojimi besedami: vi niste številke, ampak osebe iz mesa in krvi, obrazi, sanje, ki so včasih porušene.
Odgovorimo na izzive s slogom človečnosti
Iz tega se more in mora iti naprej: iz oseb in njihovega dostojanstva. Ne pustimo se zavesti tistim, ki pravijo: »Nič se ne da narediti«, »ti problemi so večji od nas«, »jaz se bom ukvarjal s svojimi zadevami, drugi pa naj se znajdejo.« Ne. Ne ujemimo se v to past. Odgovorimo na izziv migrantov in beguncev s slogom človečnosti, prižgimo ognje bratstva, okoli katerih se bodo lahko ljudje ogreli, ponovno dvignili, ponovno prižgali upanje. Okrepimo tkivo družbenega prijateljstva in kulture srečanja, izhajajoč iz krajev, kot je ta, ki zagotovo niso popolni, vendar pa so »laboratoriji miru«.
Papež Janez XXIII. in »Pacem in terris«
Glede na to, da je ta center poimenovan po papežu sv. Janezu XXIII., bi rad spomnil na to, kar je zapisal ob koncu svoje znamenite okrožnice o miru. Citiram: »Naj [Gospod] odvrne od srca ljudi to, kar lahko ogrozi mir; in naj jih preoblikuje v priče resnice, pravičnosti in bratske ljubezni. Naj razsvetli voditelje ljudstev, da bodo poleg skrbi za pravično blaginjo svojih državljanov zagotavljali in branili veliki dar miru; naj razvname voljo vseh, da bodo premagovali ovire, ki ločujejo, krepili vezi medsebojne ljubezni, razumeli druge ter odpustili tistim, ki so povzročili krivice; v moči njegovega delovanja naj vsa ljudstva na zemlji postanejo bratje in naj v njih vedno cveti in kraljuje tako zelo želeni mir.« (Pacem in terris, 91)
Nikoli ne izgubite upanja
Dragi bratje in sestre, kmalu bom skupaj z nekaterimi izmed vas pred Marijino podobo prižgal svečo. Gre za preprosto dejanje, ki pa ima velik pomen. V krščanskem izročilu je ta majhen plamen simbol vere v Boga. Prav tako je znamenje upanja; upanja, ki ga Marija, naša Mati, podpira v najtežjih trenutkih. To je upanje, ki sem ga danes videl v vaših očeh; ki je osmislilo vaše potovanje in vas spodbuja, da greste naprej. Naj vam Marija pomaga, da nikoli ne bi izgubili tega upanja! Njej izročam vsakogar izmed vas in vaše družine ter vas nosim s seboj v svojem srcu in molitvi. Tudi vas prosim, ne pozabite molite zame. Hvala.
Molitev ob koncu srečanja
Ob koncu srečanja je papež Frančišek slupaj z nekaterimi migranti prižgal svečo ter zmolil naslednjo molitev:
Gospod Bog, stvarnik vesolja,
vir svobode in miru,
ljubezni in bratstva;
ustvaril si nas po svoji podobi
in v nas vse vdahnil svoj življenjski dih,
da bi bili deležni tvojega bivanja v občestvu.
Tudi ko smo prelomili tvojo zavezo,
nas nisi prepustil oblasti smrti,
ampak si nas v svojem brezmejnem usmiljenju
vedno klical, naj se vrnemo k Tebi
in naj živimo kot tvoji otroci.
Vlij v nas svojega Svetega Duha
daj nam novo srce,
ki bo sposobno slišati pogosto tihi jok
naših bratov in sester, ki so izgubili
toplino doma in domovine.
Daj, da jim bomo s pogledi in dejanji človečnosti
lahko dali upanje.
Naredi nas za orodje miru
in konkretne bratske ljubezni.
Osvobodi nas strahov in predsodkov,
da bo njihovo trpljenje postalo naše
in se bomo skupaj borili proti krivici;
da bo rastel svet, v katerem bo vsak človek
spoštovan v njegovem nedotakljivem dostojanstvu,
tistem, ki si ga Ti, Oče, položil v nas
in ga je tvoj Sin za vedno posvetil.
Amen.
