Kateheza o Jobu. Sveti oče: Protestirati pred Bogom je način molitve

Andreja Červek – Vatikan

Job razume, da Bog ni preganjalec, ampak se za njegovim molkom skriva nežnost. Bogu ni všeč enciklopedija razlag in razglabljanj, ki vodi v moralizem in domišljavost. Bolj mu je všeč Jobovo protestiranje, ki je oblika molitve. Jobova zgodba  se sklene s skoraj mistično izkušnjo, zaradi katere lahko reče: »S sluhom ušesa sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.«

Svetopisemski odlomek: Job 42,1-6.12.16

Tedaj je Job odgovoril Gospodu in rekel: Spoznal sem, da vse premoreš in ni mogoče preprečiti nobene tvoje namene. Kdo je, ki zatemnjuje posvèt brez spoznanja? Zato sem govoril, česar nisem razumel, stvari, ki so prečudovite zame in jih nisem dojel. Poslušaj vendar; in jaz bom govoril, vprašal te bom in ti me poúči! S sluhom ušesa sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko. Zato se umikam in kesam v prahu in pepelu. […] Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej. Imel je štirinajst tisoč ovac in šest tisoč kamel, tisoč parov volov in tisoč oslic. […] Job je potem živel še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu.

Kateheza: Job. Preizkušnja vere, blagoslov pričakovanja

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Svetopisemski odlomek, ki smo ga slišali, zaključuje Jobovo knjigo, vrh univerzalne literature. Z Jobom se srečujemo na poti katehez o starosti: srečamo ga kot pričevalca vere, ki ne sprejme »karikature« Boga, ampak protestno kriči pred zlom, dokler Bog ne odgovori in razodene svojega obličja. In Bog na koncu odgovori, kot vedno na presenetljiv način: Jobu pokaže svojo slavo, vendar ga ne zdrobi, nasprotno, z najvišjo nežnostjo. Treba je dobro prebrati strani te knjige, brez predsodkov in splošnih predstav, da bi razumeli moč Jobovega krika. Dobro bo, če bomo vstopili v njegovo šolo, da bi premagali skušnjavo moraliziranja pred ogorčenostjo in potrtostjo zaradi bolečine, da smo izgubili vse.

(Spomnimo se zgodbe: Job vse izgubi v življenju, izgubi bogastvo, družino, otroke, zdravje; zelo nesrečen se pogovarja s prijatelji, ki ga pridejo pozdravit. Današnji odlomek je sklepni del knjige.)

V tem sklepnem odlomku knjige, ko Bog končno spregovori, je Job pohvaljen, ker je razumel skrivnost Božje nežnosti, skrite za njegovim molkom. Bog graja Jobove prijatelje, ki so si domišljali, da vedo vse o Bogu in bolečini. Prišli so tolažit Joba, a na koncu so ga obsojali s svojimi v naprej pripravljenimi obrazci. Bog nas obvaruj tega hinavskega in domišljavega pietizma! Bog nas obvaruj moralistične vernosti in vernosti zapovedi, ki ustvarja določeno domišljavost in vodi v farizejstvo in hinavščino.

Gospod se o njih takole izrazi: »Moja jeza se je vnela zoper tebe in tvoja prijatelja, saj o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job. […] Moj služabnik Job naj moli za vas, zakaj nanj se milostno ozrem, da ne bom z vami ravnal po vaši nespameti, ker niste o meni govorili prav kakor moj služabnik Job« (Job 42,7-8). Božja izjava nas preseneti, saj smo brali ognjevite strani

 Jobovega pritoževanja, ki so nas osupnile. Pa vendar, pravi Gospod, je Job govoril prav, čeprav je bil jezen na Boga; prav je rekel, ker ni hotel sprejeti, da je Bog »preganjalec«. In kot nagrado Bog Jobu vrne dvakrat toliko vsega premoženja, potem ko ga prosi, naj moli za svoje slabe prijatelje.

Prelomni trenutek spreobrnjenja vere se zgodi na vrhuncu Jobovega izbruha, ko pravi: »A jaz vem, da moj Odkupitelj živi in se bo, poslednji, vzdignil nad prahom. Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga. To vidim sam, moje oči so uvidele in nihče drug, shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!« (Job 19,25-27). Ta del je zelo lep. Na misel mi pride konec Händlovega oratorija Mesija, potem ko po slovesni Aleluji sopran počasi poje: »Vem, da moj Odrešenik živi.« Po vsej tej Jobovi bolečini in veselju, je Gospodov glas nekaj drugega. »Vem, da moj Odrešenik živi.« Zelo je lepo. To lahko razlagamo takole: »Moj Bog, vem, da ti nisi preganjalec. Moj Bog bo prišel in mi povrnil po pravičnosti.« Gre za preprosto vero v Božje vstajenje, preprosto vero v Jezusa Kristusa, preprosto vero v Gospoda, ki nas vedno čaka in bo prišel.

Prilika iz Jobove knjige na dramatičen in nazoren način prikazuje, kaj se v resnici dogaja v življenju. To, da se na osebo, družino ali ljudstvo zgrnejo pretežke preizkušnje, nesorazmerne v primerjavi s človeško majhnostjo in krhkostjo. V življenju pogosto, kot pravijo, »nesreča nikoli ne pride sama«. Nekateri ljudje so preplavljeni z mnogimi nesrečami, kar se zdi zares pretirano in nepravično. Veliko je takšnih ljudi.

Vsi poznamo takšne osebe. Njihov krik je na nas naredil vtis, a pogosto smo tudi občudovali trdnost njihove vere in ljubezni v njihovi tišini. Mislim na starše otrok s težkimi motnjami, na tiste, ki živijo trajno bolezen in na svojce, ki so ob njih ... Situacije, ki so pogosto še težje zaradi pomanjkanja ekonomskih virov. V določenih zgodovinskih obdobjih se zdi, da so se ta bremena nabrala na kolektivni ravni. To se je zgodilo v zadnjih letih s pandemijo covida-19 in zdaj z vojno v Ukrajini.

Ali lahko te »ekscese« upravičimo kot višjo racionalnost narave in zgodovine? Ali jih lahko versko blagoslovimo kot upravičen odziv na krivde žrtev, ki so si jih zaslužile? Ne, ne moremo. Obstaja nekakšna pravica, da žrtev protestira pred skrivnostjo zla, pravica, ki jo Bog podeljuje vsem, saj je navsezadnje On sam tisti, ki navdihuje.

Včasih naletim na ljudi, ki mi pristopijo in pravijo: »Protestiral sem pred Bogom, ker ima ta problem.« Veš, protestirati je tudi način molitve. Ko otroci in mladi ugovarjajo staršem, je to način, kako pritegniti pozornost in zahtevati, da zanje poskrbijo. Če imaš v srcu kakšno rano, kakšno bolečino, in čutiš potrebo po protestiranju, protestiraj tudi proti Bogu – Bog te posluša, Bog je Oče, Bog se ne prestraši pred našo protestno molitvijo. Bog razume. Bodi svoboden, bodi svoboden v svoji molitvi, ne vkleni svoje molitve v vnaprejšnje vzorce! Ne! Molitev mora biti spontana, kot molitev sina pred očetom, ki mu pove vse, kar mu pride na usta, saj ve, da ga oče razume.

Božji »molk« v prvem trenutku drame pomeni to. Bog se ne umakne pred soočenjem, a na začetku Joba pusti, da da duška svojemu protestiranju. In Bog posluša. Morda bi se morali včasih od Boga naučiti tega spoštovanja in nežnosti. Bogu ni všeč enciklopedija razlag in razglabljanj, kar počnejo Jobovi prijatelji. Gre za vernost, ki vse razloži, a srce ostane hladno. To Bogu ni všeč. Bolj mu je všeč Jobovo protestiranje in njegova tišina.

Jobova izpoved vere – ki se pokaže ravno v njegovem nenehnem klicanju k Bogu, k najvišji pravičnosti – se na koncu dopolni s skoraj mistično izkušnjo, zaradi katere pravi: »S sluhom ušesa sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko« (Job 42,5). Koliko ljudi, koliki med nami, po slabi in temni izkušnji pozna Boga bolje od prej. Kot Job lahko rečemo: »Poznam te malo po spominu ali ker sem o tebi slišal, a sedaj sem te videl, ker sem te srečal.« To pričevanje je še posebej verodostojno, če ga prevzame starost v svojem postopnem slabljenju in popuščanju. Ostareli so v življenju videli veliko tega. In prav tako so videli neobstojnost človeških obljub. Ljudje prava, znanosti in celo verstev, ki preganjalca zamenjajo z žrtvijo in slednji pripišejo vso odgovornost za lastno bolečino. Nimajo prav.

Ostareli, ki najdejo pot tega pričevanja, ki razočaranje zaradi izgube spremeni v vztrajno pričakovanje Božje obljube, so nenadomestljivo varstvo za skupnost pri soočanju s pretiranim zlom. Pogled vernikov, ki se obračajo k Križanemu, se nauči ravno tega. Da bi se tega naučili tudi mi od mnogih dedkov in babic, od mnogih starejših ljudi, ki tako kot Marija združujejo svojo molitev, ki je včasih pretresljiva, z molitvijo Božjega Sina, ki se na križu izroča Očetu.

Poglejmo starostnike, glejmo stare ljudi, starke in starčke, glejmo jih z ljubeznijo, poglejmo izkušnjo njih, ki so v življenju toliko pretrpeli, ki so se v življenju toliko naučili, ki so toliko prestali. In kako imajo na koncu ta mir, rekel bi skoraj mističen mir, ki je mir srečanja z Bogom, da lahko rečejo: Slišal sem o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.« Da bi ti starostniki bili podobni tistemu miru Božjega Sina na križu, ki se izroča Očetu. Hvala.