Kateheza o starosti: Predanost pravičnosti ohraniti nedotaknjeno

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku splošne avdience, ki je potekala na Trgu svetega Petra, se je bral odlomek in starozavezne knjige Pridigar, v katerem najdemo ironičen prikaz življenja, ki je ločeno od zavzetosti za pravičnost. Papež opozoril na pojav ciničnega razuma, ki sešteva znanje in neodgovornost. Znanje, ki nas oprošča moralnosti, se sprva zdi vir svobode in energije, a se kmalu spremeni v paralizo duše. Starejši ljudje, ki so bogati z modrostjo in humorjem, naredijo veliko dobrega za mlade. Rešujejo jih pred skušnjavo žalostnega pogleda na svet, ki je brez življenjske modrosti. Starejši prav tako mlade vračajo nazaj k Jezusovi obljubi: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.«

Svetopisemski odlomek: Prd 2,17-18; 12,13-14

Tako sem zasovražil življenje, ker mi je postalo mrzko, kar se godi pod soncem: kajti vse je nečimrnost in lovljenje vetra. Zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se trudil pod soncem in ga bom zapustil človeku, ki bo prišel za menoj. Končna beseda vse pridige: Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, kajti to je cel človek! Bog namreč privede pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako skrito, naj bo dobro ali slabo.

Kateheza: Pridigar. Negotova noč življenjskega smisla in stvari

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V našem razmišljanju o starosti se bomo danes posvetili knjigi Pridigar, še enem dragulju, ki je vdelan v Sveto pismo. Ob prvem branju ta kratka knjiga pretrese in osupne s svojim znamenitim refrenom: »Vse je nečimrnost«. Refren, ki se ponavlja: »vse je nečimrnost«, vse je »megla«, vse je »dim«, vse je »praznina«. Preseneti nas, da v Svetem pismu najdemo izraze, ki postavljajo pod vprašaj smisel obstoja. V resnici je Pridigarjevo nihanje med smislom in nesmislom ironičen prikaz poznavanja življenja, ki je ločeno od zavzetosti za pravičnost, katere porok je Božja sodba. Zaključek knjige kaže pot iz preizkušnje: »Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, kajti to je cel človek« (Prd 12,13). To je nasvet za rešitev tega problema.

Pred neko stvarnostjo, za katero se nam v določenih trenutkih zdi, da vsebuje vsa nasprotja in jim namenja enako usodo, ki se konča v niču, se nam pot ravnodušnosti lahko zdi tudi edino zdravilo za boleče razočaranje. V nas se porajajo vprašanja kot: Ali so naša prizadevanja spremenila svet? Ali je kdo sposoben uveljaviti razliko med pravičnim in nepravičnim? Zdi se, da je vse to nekoristno. Zakaj bi se naprezali?

Gre za negativno intuicijo, ki se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju, nedvomno pa je v starosti srečanje s streznitvijo skoraj neizogibno. V starosti pride do streznitve. Zato je odpornost starosti proti demoralizirajočim učinkom tega razočaranja odločilna: če ostareli, ki so videli že marsikaj, ohranijo nedotaknjeno zavzetost za pravičnost, potem obstaja upanje za ljubezen in tudi za vero. Za sodobni svet je prehod skozi to krizo, zdravilno krizo, postal ključnega pomena, saj kultura, ki misli, da je merilo vsega in manupulira z vsem, začne prav tako proizvajati kolektivno demoralizacijo smisla, ljubezni in dobrote.

Ta demoralizacija nam jemlje voljo do delovanja. Domnevna »resnica«, ki se omeji zgolj na beleženje, beleži tudi svojo brezbrižnost do nasprotij in jih brez odrešitve prepušča toku časa in usodi niča. V tej obliki, ki je sicer prekrita z znanstvenostjo, vendar je tudi zelo neobčutljiva in nemoralna, je bilo sodobno iskanje resnice v skušnjavi, da bi povsem opustilo gorečnost do pravičnosti. Ne verjame več v svojo usodo, obljubo, odrešitev.

Za našo sodobno kulturo, ki bi rada praktično vse prepustila natančnemu poznavanju, je pojav tega novega ciničnega razuma, ki sešteva znanje in neodgovornost, zelo hud proti udarec. Znanje, ki nas oprošča moralnosti, se sprva zdi vir svobode in energije, a se kmalu spremeni v paralizo duše.

Pridigar s svojo ironijo razkrinka to usodno skušnjavo vsemogočnosti znanja – »delirija vsevednosti« –, ki povzroča nemoč volje. Menihi najstarejšega krščanskega izročila so natančno opredelili to bolezen duše, ki nenadoma razkrije nečimrnost znanja brez vere in morale, iluzijo resnice brez pravičnosti. Imenovali so jo »acedia«. To je skušnjava vseh, a tudi starejših. Ne gre zgolj za lenobo. Je nekaj več. Ne gre zgolj za depresijo. Gre za vdajo poznavanju sveta brez zavzetosti za pravičnost in posledično delovanja.

Praznina smisla in sil, ki jo odpira takšno znanje, ki zavrača vsako etično odgovornost in vsako naklonjenost resničnemu dobremu, ni neškodljiva. Ne le, da jemlje moči volji do dobrega: s protinapadom odpira vrata agresivnosti silam zla. To so sile zblaznelega razuma, ki je zaradi ideološke skrajnosti postal ciničen. Kljub vsemu našemu napredku in naši blaginji smo dejansko postali »družba utrujenosti«. Pomislite na to: smo družba utrujenosti. Ustvarili naj bi vsesplošno blagostanje, a dopuščamo znanstveno selektiven trg zdravja. Morali bi postaviti nepremostljivo mejo mirú, a vidimo, kako si vse bolj sledijo neusmiljenje vojne proti nezaščitenim ljudem. Znanost seveda napreduje in to je dobro. Toda življenjska modrost je nekaj povsem drugega in zdi se, da se nahaja v slepi ulici.

Na zadnje, ta nenaklonjen in neodgovoren razum jemlje tudi smisel in energijo za spoznavanje resnice. Ni naključje, da je to obdobje lažnih novic (fake news), kolektivnih vraževerij in psevdoznanstvenih resnic. Zanimivo je, da se je v tej kulturi znanja, poznavanja vsega, celo natančnosti znanja, razširilo veliko čarovništva, vendar učenega čarovništva, veste? To je čarovništvo z določeno kulturo, ki pa te vodi v življenje v praznoverju. Na eni strani imamo inteligenco pri poznavanju stvari vse do potankosti, na drugi strani pa imamo dušo, ki potrebuje nekaj drugega in se poda na pot praznoverja ter konča v čarovništvu. Starost se lahko od ironične Pridigarjeve modrosti nauči, kako razkriti prevaro, ki se skriva v deliriju resnice uma, ki nima posluha za pravičnost. Starejši ljudje, ki so bogati z modrostjo in humorjem, naredijo veliko dobrega za mlade. Rešujejo jih pred skušnjavo žalostnega poznavanja sveta, ki je brez življenjske modrosti. Starejši prav tako vračajo mlade nazaj k Jezusovi obljubi: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo« (Mt 5,6). Ravno oni bodo v mladih zasejali lakoto in žejo po pravičnosti. Pogum, vsi mi ostareli: pogum in naprej! Imamo zelo veliko poslanstvo na svetu. Toda, prosim, ne iščite zatočišča v tem nekonkretnem in neresničnem idealizmu, ki je brez korenin, povejmo jasno, v čarovništvu o življenju. Hvala.