Papež Frančišek: O Jezusu ne moremo učiti, ampak je potrebno pričevati
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Jubilejno leto: vrnitev k izviru
Pridružujem se vašemu veselju ob 350-letnici rojstva sv. Lucije Filippini. To jubilejno leto je za vsakega izmed vas dragocen čas: kakor da bi se vrnili k izviru, da bi zajeli novih moči za prihodnost; hkrati pa je tudi priložnost, da se Gospodu zahvalimo in ga prosimo, da bi bili kanali iste milosti, ki jo je sveta Lucija sprejela in velikodušno razdelila med toliko ljudi. Z vami bi želel podeliti dve misli: ena je bolj neposredno namenjena sestram, ki jih je ustanovila sv. Lucija Filippini, druga pa je namenjena vsem vam, častilcem te svetnice.
Človek ne uči tega, kar ve, ampak to, kar je
Drage sestre pobožne učiteljice, vaše poslanstvo je zahtevno že izhajajoč iz imena, učiteljice. Učitelj je tisti, ki uči. Vendar pa pregovor pravi, da človek ne uči tistega, kar ve, ampak tisto, kar je. Drugim prenašamo to, kar smo znotraj. Ni dovolj, da glavo napolnimo z idejami, to ne pomeni vzgajati; vzgajati pomeni prenašati življenje. In biti učitelji pomeni živeti poslanstvo. Po drugi strani pa, če imamo lepe govore, življenje pa gre v drugo smer, tvegamo, da bi bili le igralci, ki recitirajo določeno vlogo, ne pa vzgojitelji.
Sv. Lucija: nenehno pred Jezusovim »katedrom«, križem
Zgled vaše ustanoviteljice vam lahko pomaga živeti to poslanstvo. Sveta Lucija je običajno upodobljena z razpelom v roki ali pa nanj kaže. Znala je poučevati mnoge, predvsem zato, ker sama ni prenehala biti učenka Jezusa Učitelja in je bila nenehno pred njegovim katedrom, ki je križ. Pred očmi je imela Boga, ki podarja življenje in čutila je, da je poklicana, da iz življenja naredi dar. Tako je drugim predajala to, kar je ohranjala v srcu: ne pridig, ne teorij, ampak vsebine in življenje, vsebine in življenje. Njeno vzgojno poslanstvo se ni razlikovalo od njene mistične izkušnje.
O Jezusu ne moremo učiti, ampak pričevati
Drage sestre, vse to nas spominja, da se ne moremo zadovoljiti s tem, da bi »učili« o Jezusu; o Jezusu je treba najprej pričevati. Tako se prenaša vera. Boga se posreduje le, če prebiva v našem življenju, če napolnjuje naša čustva, če združuje naše misli in navdihuje naša dejanja. In kakšen je dokaz za to? Naša odprtost za druge: tisti, ki poznajo Gospoda, se ne zapirajo v zakristijo, ampak živijo, da bi služili, pri tem pa jih ne skrbi, kdo jih bo prosil, naj nekaj storijo ali kaj bodo naprošeni. Živeti služenje, saj je služenje veliki nauk Učitelja, ki je prišel, da bi služil in ne da bi mu služili (prim. Mr 10,45).
Središče pripada Jezusu; mi se moramo umakniti iz njega
Pogosto se govori o težavah v redovnem življenju, o pomanjkanju poklicev in tako dalje. Želel bi vam dati nasvet, ki ne predstavlja neposredne rešitve teh težav, ampak najboljši način, kako se z njimi soočiti: predvsem nismo poklicani, da bi Jezusa »postavili v središče«, kakor da bi bili protagonisti mi; najprej smo poklicani, da se umaknemo iz središča, ki pripada Njemu. Živeti posvečenje kot klic k služenju. To je tisto, kar Jezusu omogoča, da deluje v nas, kakor želi, in nas uči, kako premagati sprijaznjenost in nostalgijo, razumevati našo zapleteno dobo ter pogumno stopiti na nove poti v korak s časom. Dobro vam bo delo, če se spomnite podobe svete Lucije z razpelom v roki: središče ne pripada nam, ampak Njemu; in mi bomo dobri učitelji, če bomo ostali učenci, poklicani vsak dan služiti z veseljem!
»Bog se ne more odreči, da bi mi bil oče«
Druga misel, namenjena vsem vam, ki obhajate praznik sv. Lucije Filippini. Ta žena je imela skrivnost: živela je z nenehnim zaupanjem v Boga, saj se On – kot je dejala – »ne more odreči, da bi mi bil oče«. Želim vam ponoviti te besede: ne more se odreči, da bi mi bil oče. Pogosto nas v življenju skrbi, ker moramo pustiti mnoge stvari: nekatere gotovosti, leta mladosti, nekaj zdravja, morda osebe, ki so nam drage in tako dalje. Če v življenju obstajajo osebe in stvari, ki jih je potrebno slej ko prej pustiti, pa obstaja prisotnost, ki nas ne bo nikoli zapustila; temeljna gotovost, ki nas bo vedno spremljala in ki je nič in nihče ne bo mogel izbrisati: Bog se ne more odreči, da bi mi bil oče. To je lepo! Bomo ponovili vsi skupaj? Bog se ne more odreči, da bi mi bil oče. Še enkrat, še močneje: Bog se ne more odreči, da bi mi bil oče. Nosite to misel v srcu. Vse lahko mine, vendar Božja nežnost nikoli ne mine. Tega se vedno spominjajmo, zlasti v temnih trenutkih: Bog nas nikoli ne zapusti, ker se ne more odreči, da bi bil naš oče. Ponovimo skupaj: Bog se ne more odreči, da bi mi bil oče.
V drugih ponovno prižgati upanje
Ohranjajmo v srcu to blagovest, ki goji zaupanje. Želim vam, da bi jo mogli oznanjati vsem, ki jih srečate, da bi tudi v njih ponovno prižgali upanje. Danes ga zelo potrebujemo; gre za poslanstvo, ki zadeva vsakega izmed nas. Želim vam torej uspešno poslanstvo: podeljujem vam blagoslov in vas prosim, da molite zame. Hvala!
