Sveti oče: Apostola Peter in Pavel nas učita vsak dan rasti v veri
Dragi bratje in sestre,
evangelij današnjega bogoslužja, praznika svetih zavetnikov Rima, navaja besede, s katerimi se Peter obrne na Jezusa: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Mt 16,16) Gre za izpoved vere, ki je Peter ne izreče na podlagi svojega človeškega razumevanja, ampak zato, ker mu jo je navdihnil Bog Oče (prim. v. 17). Za ribiča Simona, ki se imenuje Peter, je šlo za začetek poti: preteči bo moralo namreč veliko časa, preden bo pomen teh besed globoko vstopil v njegovo življenje in ga popolnoma prežel. Obstaja t. i. »vajeništvo« vere, ki je zadevalo tudi apostola Petra in Pavla, podobno kot velja za vsakogar izmed nas. Tudi mi verujemo, da je Jezus Mesija, Sin živega Boga, vendar pa so potrebni čas, potrpežljivost in veliko ponižnosti, da bi bila naš način razmišljanja in delovanja v polnem soglasju z evangelijem.
Apostol Peter je to izkusil takoj. Prav po tem, ko je Jezusu izpovedal svojo vero, ko On napove, da bo moral trpeti in biti obsojen na smrt, zavrne to možnost, ki po njegovem mnenju ni združljiva z Mesijo. Čuti celo, da mora grajati Učitelja, ki pa ga ošteje z naslednjimi besedami: »Postavi se zadaj, za mano, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (v. 23)
Pomislimo: ali se ne dogaja isto tudi nam? Ponavljamo veroizpoved, izgovarjamo jo z vero; vendar pa se ob soočanju s težkimi življenjskimi preizkušnjami zdi, da se vse maje. Nagnjeni smo k temu, da bi protestirali pri Gospodu in mu rekli, da to ni prav, da morajo obstajati druge poti, ki so bolj ravne in manj naporne. Doživljamo bridkost vernika, ki verjame v Jezusa, zaupa Vanj; vendar pa hkrati čuti, da mu je težko slediti, in je v skušnjavi, da bi iskal druge poti, ki so drugačne od Učiteljevih. Sveti Peter je živel to notranjo dramo in je potreboval čas in dozorevanje. Sprva ga je misel na križ navdajala z grozo; ob koncu življenja pa je pogumno izpričal Gospoda, do te točke, da so ga – kakor pravi izročilo – križali z glavo navzdol, da ne bi bil enak Učitelju.
Tudi apostol Pavel je imel svojo pot, tudi on je šel skozi počasno zorenje vere, izkusil je trenutke negotovosti in dvomov. Dogodek, ko se mu Vstali prikaže na poti v Damask, ki ga je iz preganjalca spremenil v kristjana, je potrebno razumeti kot začetek poti, na kateri se je apostol soočal s krizami, z neuspehi in nenehno nadlogo tega, kar imenuje »trn v mesu« (prim. 2 Kor 12,7). Pot vere nikoli ni sprehod, za nikogar: ne za Petra, ne za Pavla, ne za nobenega kristjana. Pot vere ni sprehod, ampak je zahtevna, včasih težavna: tudi Pavel, ki je postal kristjan, se je moral postopoma naučiti biti kristjan, zlasti preko trenutkov preizkušnje.
V luči te izkušnje svetih apostolov Petra in Pavla se lahko vsakdo izmed nas vpraša: ali izpovedujem svojo vero v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, z zavestjo, da se moram vedno učiti, ali pa mislim, da »sem že vse razumel«? In še: ali v težavah in preizkušnjah obupujem, se pritožujem ali pa se naučim iz njih narediti priložnost za rast v zaupanju v Gospoda? On nas namreč – piše Pavel Timoteju – osvobaja vsakega zla in nas vodi na varno v nebesa (prim. 2 Tim 4,18). Devica Marija, Kraljica apostolov, naj nas nauči, kako naj posnemamo apostola Petra in Pavla in dan za dnem napredujemo po poti vere.
