Papež se je z nami vprašal: Kako hočem jaz obogateti? Po Božje ali glede na svoje poželenje?
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Gre za zelo razširjeno situacijo, podobni problemi se še vedno vsak dan dogajajo. Koliki bratje in sestre, koliki člani iste družine se žal prepirajo in morda med seboj več ne govorijo zaradi dediščine.
Ko Jezus odgovarja temu človeku, ne vstopi v podrobnosti, temveč gre h korenini vsake delitve, ki ga povzroči posedovanje stvari. Takole pravi: »»Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti« (v. 15). Kaj je pohlepnost? Pohlepnost je lakomnost brez zavor po dobrinah, nenehno hotenje postati bogat. Gre za bolezen, ki uničuje osebe, saj lakota po posedovanju ustvarja odvisnost. Zlasti tisti, ki ima veliko, ni nikoli zadovoljen. Hoče vedno več in to samo zase. Toda tako ni več svoboden. Navezan je ter suženj tistega, kar bi mu paradoksalno moralo služiti, da bi živel svobodno in vedro. Namesto, da se poslužuje denarja, postane suženj denarja. Pohlepnost pa je bolezen, ki je nevarna tudi za družbo. Zaradi nje smo prišli do nadaljnjih paradoksov, do krivice, kot še nikoli do sedaj v zgodovini, kjer malo jih ima veliko, in številni imajo malo ali nič. Pomislimo tudi na vojne in na spore. Skoraj vedno je vmes poželenje po naravnih virih in bogastvu. Koliko interesov je v ozadju vojne! Prav gotovo je eden od teh trgovina z orožjem. To trgovanje je pohujšanje, kateremu se ne moremo in ne smemo vdati.
Jezus nas danes poučuje, da v središču vsega tega niso samo nekateri mogočniki ali določeni ekonomski sistemi, temveč je pohlepnost, ki je v srcu vsakega od nas. Če je tako, se poskušajmo vprašati: kako je z mojo nenavezanostjo na stvari, na bogastvo? Se pritožujem nad tem, kar mi manjka ali pa znam biti zadovoljen s tem, kar imam? Imam skušnjavo, da v imenu denarja in priložnosti žrtvujem odnose z drugimi ter čas za njih? In še več, se mi zgodi, da žrtvujem na oltarju pohlepnosti zakonitost in poštenost? Rekel sem »oltar«, saj materialne dobrine, denar, bogastvo, lahko postanejo kult, pravo in resnično malikovanje. Zato nas Jezus pred tem opozori s krepkimi besedami. Pravi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema in, bodimo pozorni, ne reče Bogu in hudiču, ali dobremu in zlu, ampak Bogu in bogastvu (prim. Lk 16,13). Kdo bi pričakoval, da se ne more služiti Bogu in hudiču, ne, Bogu in bogastvu. Posluževati se bogastva, da; služiti bogastvu, ne. To je malikovanje ter žaljenje Boga.
Če je tako, bi lahko mislili, da si ne sme želeti biti bogat? Seveda se lahko, še več, prav je, si želeti, saj je lepo postati bogat, a bogat po Božje! Bog je od vseh najbolj bogat. Bogat je s sočutjem, z usmiljenjem. Njegovo bogastvo ne osiromaši nikogar. Ne povzroča prepirov in ločitev. Gre za bogastvo, ki rado daje, razdeljuje, podeli. Bratje in sestre, za dobro življenje ne zadostuje nabiranje materialnih dobrin, ker kot pravi Jezus, življenje ni odvisno od tega, kar kdo ima (prim. Lk 12,15). Odvisno pa je od dobrih odnosov z Bogom, z drugimi in tudi s tistimi, ki imajo manj. Vprašajmo se torej: kako hočem jaz obogateti? Po Božje ali glede na svoje poželenje? In če se vrnemo na tematiko dediščine, kakšno dediščino želim zapustiti? Denar na banki, materialne stvari, ali pa zadovoljne ljudi okoli sebe, dobra dela, ki ne gredo v pozabo ter osebe, ki sem jim pomagal rasti in zoreti?
Marija naj nam pomaga razumeti, katere so resnične dobrine življenja. Tiste, ki ostanejo za vedno.
