Papež poromal k Lac Ste. Anne: Vrniti se k virom življenja – k Bogu, staršem in starim staršem

Andreja Červek – Vatikan

Svetega očeta je skupina vernikov sprejela pred župnijsko cerkvijo, od koder se je ob spremljavi tradicionalnih bobnov podal k jezeru ter blagoslovil vodo. Sledilo je bogoslužje Božje besede. Papež Frančišek je med homilijo spregovoril o vodah jezera Lac Ste. Anne, ki nas spominjajo na Galilejsko jezero, ob katerem je Jezus opravil velik del svojega poslanstva. Izpostavil je, da »vsi potrebujemo ozdravljenje Jezusa, zdravnika duš in teles«.

V ospredje je postavil pomembno vlogo babic, ki so v staroselskih skupnostih vir fizičnega in duhovnega življenja. Kot je dejal, del bolečine, s katero se soočamo danes, izhaja tudi iz tega, da je bilo staroselskim babicam onemogočeno posredovati vero v njihovem jeziku in kulturi. Vsi mi kot Cerkev potrebujemo ozdravitev. »Naj nam Gospod pomaga, da bomo v procesu zdravljenja napredovali v vedno bolj ozdravljeno in prenovljeno prihodnost.«

HOMILIJA PAPEŽA FRANČIŠKA med besednim bogoslužjem, romanje k Lac Ste. Anne, 26. julij 2022

Dragi bratje in sestre, âba-wash-did! Tansi! Oki! [Dober dan!]

Lepo je, da sem tukaj, romar z vami in med vami. Te dni, še posebej danes, me je ganil zvok bobnov, ki me je spremljal, kamorkoli sem šel. Zdelo se mi je, da to bobnanje odmeva kot bitje mnogih src: src, ki so skozi stoletja utripala ob teh vodah; src mnogih romarjev, ki so stopali skupaj, da bi dosegli to »Božje jezero«! Tu je resnično mogoče zaznati enoglasni utrip romarskega ljudstva, generacij, ki so se odpravile h Gospodu, da bi izkusile njegovo zdravilno delovanje. Koliko src je prišlo sem z željami in hrepenenjem, obremenjenih z bremeni življenja, in so ob teh vodah našla tolažbo in moč za naprej! Tudi tukaj, potopljeni v stvarstvo, lahko slišimo še en utrip, materinski utrip zemlje. Tako kot je utrip dojenčka že v maternici usklajen z

 materinim utripom, moramo tudi mi, da bi rasli kot ljudje, uskladiti ritem življenja z ritmom stvarstva, ki nam daje življenje. Tako se danes vračamo k našim virom življenja: k Bogu, staršem in – na dan svete Ane ter v hiši svete Ane – starim staršem, ki jih pozdravljam z veliko ljubeznijo.

Ti življenjski utripi so nas ponesli sem, kjer v tišini motrimo vode tega jezera. Pomaga nam tudi, da se vrnemo k izvirom vere. Omogoča nam, da v mislih poromamo do svetih krajev: da si predstavljamo Jezusa, ki je velik del svojega poslanstva opravljal ravno na obali jezera, Galilejskega jezera. Tam je izbral in poklical apostole, oznanil blagre, povedal največ prilik, storil znamenja in ozdravitve. To jezero je bilo središče »Galileje narodov« (Mt 4,15), obrobno in trgovsko območje, kjer so se srečevali različni prebivalci, ki so ta predel obarvali z različnimi tradicijami in kulti. To je bil geografsko in kulturno najbolj oddaljen kraj od verske čistosti, ki je bila skoncentrirana v Jeruzalemu v bližini templja. Jezero, imenovano Galilejsko morje, si zato lahko predstavljamo kot zgoščen kraj razlik: na njegovi obali so se srečali ribiči in cestninarji, stotniki in sužnji, farizeji in revni, moški in ženske najrazličnejšega izvora in družbenih okolij. Tam, ravno tam, je Jezus oznanjal Božje kraljestvo: ne izbranim vernim ljudem, ampak različnim ljudstvom, ki so se tako kot danes zgrinjala iz mnogih krajev; oznjanjal in sprejemal je vse na tako naravnem prizorišču. Bog je izbral to večplastno in raznovrstno okolje, da bi svetu oznanil nekaj revolucionarnega, na primer: »nastavite drugo lice, ljubite svoje sovražnike, živite kot bratje, da bi bili otroci Boga, Očeta, ki daje soncu sijati nad dobrimi in slabimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,38-48). Tako je ravno to jezero, »mešano z raznolikostjo«, postalo prizorišče še nikoli slišanega oznanila o bratstvu, revolucije brez mrtvih in ranjenih, revolucije ljubezni. In tu, na obali tega jezera, nas zvok bobnov, ki odmeva skozi stoletja in združuje različne ljudi, popelje nazaj v tisti čas. Spominja nas, da je bratstvo resnično, če združuje tiste oddaljene, da se sporočilo edinosti, ki ga nebo pošiljajo na zemljo, ne boji razlik in nas vabi k občestvu, k občestvu razlik, da se odpravimo dalje skupaj, saj smo vsi – vsi! – romarji na poti.

Bratje, sestre, romarji k tem vodam, kaj lahko zajamemo iz njih? Božja beseda nam pomaga to ugotoviti. Prerok Ezekiel dvakrat ponovi, da vode, ki tečejo iz templja za Božje ljudstvo »dajejo življenje« in »zdravijo« (prim. Ez 47,8-9).

Dajejo življenje. Mislim na babice, ki so tu z nami – mnoge! Predrage, vaša srca so izviri, iz katerih teče živa voda vere, s katero ste potešile žejo svojim otrokom in vnukom. Gane me ključna vloga žensk v staroselskih skupnostih: zavzemajo vidno mesto kot blagoslovljeni viri ne le fizičnega, temveč tudi duhovnega življenja. In ko pomislim na vaše kokume, pomislim tudi na svojo babico. Od nje sem prejel prvo oznanilo vere in se naučil, da se evangelij prenaša na ta način, z nežno skrbjo in življenjsko modrostjo. Vera se redko rodi ob branju knjige v dnevni sobi, ampak se širi v družinskem vzdušju, ki se prenaša v materinem jeziku, ob sladkem narečnem petju babic. Pri srcu mi je toplo, ko vidim, da je tukaj toliko starih staršev in prastarih staršev. Hvala! Zahvaljujem se vam in vsem, ki imate doma ali v družini starejše ljudi, bi rad rekel: imate zaklad! Med svojimi zidovi hranite izvir življenja. Prosim vas, skrbite zanj kot za najdragocenejšo dediščino, ki jo je treba ljubiti in negovati.

Prerok je dejal, da vode ne le dajejo življenje, ampak tudi zdravijo. Ta vidik nas pripelje nazaj na obalo Galilejskega jezera, kjer je Jezus »ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi« (Mk 1,34). Tam so mu prinašali vse bolnike, ko se je zvečerilo (prim. v. 32). V večeru si predstavljajmo, da smo ob jezeru z Jezusom, ki se nam približuje, se sklanja in s potrpežljivostjo, sočutjem in nežnostjo ozdravlja mnoge bolne na telesu in duhu: obsedene, gobavce, paralizirane, slepe, a tudi onemogle in obupane ljudi, izgubljene in ranjene. Jezus je prišel in še vedno prihaja, da bi skrbel za nas, da bi potolažil in ozdravil našo osamljeno in izčrpano človeškost. Na vse, tudi na nas, se obrača z istim povabilom: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Ali kot v odlomku, ki smo ga slišali nocoj: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37).

Bratje in sestre, vsi potrebujemo ozdravljenje Jezusa, zdravnika duš in teles. Gospod, tako kot se ljudje na obali Galilejskega jezera niso bali vpiti k tebi o svojih potrebah, tako tudi mi nocoj, Gospod, prihajamo k tebi z notranjo bolečino. Prinašamo ti naše suše in napore, prinašamo ti

 travme nasilja, ki so jih utrpeli naši staroselski bratje in sestre. Na tem blagoslovljenem kraju, kjer vladata harmonija in mir, ti predstavljamo disharmonijo naše zgodovine, strašne posledice kolonizacije, neizbrisno bolečino številnih družin, starih staršev in otrok. Gospod, pomagaj nam zaceliti naše rane. Vemo, Gospod, da to od nas zahteva zavzetost, skrb in konkretna dejanja; a prav tako vemo, da tega ne moremo storiti sami. Izročamo se tebi in priprošnji tvoje matere in tvoje babice.

Da, Gospod, izročamo se priprošnji tvoje matere in tvoje babice. Kajti matere in babice pomagajo celiti rane srca. V času drame osvajanja je bila Guadalupska Mati Božja tista, ki je staroselcem posredovala pravo vero, govorila njihov jezik in nosila njihova oblačila, brez nasilja in vsiljevanja. Kmalu zatem so s prihodom tiska izšle prve slovnice in katekizmi v domorodnih jezikih. Koliko dobrega so v tem pogledu naredili misijonarji, ki so bili pristni evangelizatorji, da so ohranili avtohtone jezike in kulture v številnih delih sveta! V Kanadi se je ta »materinska inkulturacija« zgodila z delom svete Ane, ki je združila lepoto staroselskih tradicij in vere ter jih oblikovala z modrostjo babice, ki je dvakrat mati. Tudi Cerkev je ženska, tudi Cerkev je mati. Nikoli v njeni zgodovini ni bilo trenutka, ko se vera ne bi prenašala v maternem jeziku, po materah in babicah. Del boleče dediščine, s katero se soočamo, izhaja iz tega, da je bilo staroselskim babicam onemogočeno posredovanje vere v njihovem jeziku in kulturi. Ta izguba je zagotovo tragedija, vendar je vaša prisotnost tukaj priča odpornosti in ponovnega začetka, romanja k ozdravitvi, odprtosti srca za Boga, ki zdravi našo skupnost. Zdaj vsi mi kot Cerkev potrebujemo ozdravitev: potrebujemo ozdravitev od skušnjave, da bi se zaprli vase, da bi izbrali obrambo institucije namesto iskanja resnice, da bi dali prednost posvetni moči pred evangeljskim služenjem. Dragi bratje in sestre, pomagajmo drug drugemu, da bi z Božjo pomočjo prispevali k izgradnji Matere Cerkve, kakršna je Njemu všeč: sposobna objeti vsakega sina in hčer; odprta za vse in ki govori z vsakim in vsako; nikomur ne nasprotuje, ampak vse srečuje z vsemi.

Množice ob Galilejskem jezeru, ki so se zgrnile okoli Jezusa, so sestavljali predvsem običajni ljudje, preprosti ljudje, ki so mu prinašali svoje potrebe in rane. Podobno tudi mi, če želimo skrbeti drug za drugega in ozdraviti življenje naših skupnosti, lahko začnemo le pri revnih, najbolj odrinjenih. Prepogosto se pustimo voditi interesom peščice, ki jim je dobro; bolj se moramo ozreti na periferije in prisluhniti kriku zadnjih; treba je znati prisluhniti bolečini tistih, ki v naših prenatrpanih in razosebljenih mestih pogosto v tišini vpijejo: »Ne pustite nas samih!« To je tudi krik ostarelih, ki jim grozi, da bodo umrli sami doma ali zapuščeni v neki ustanovi, ali pa krik neprijetnih bolnikov, ki se jim namesto z naklonjenostjo pomaga s smrtjo. To je zadušljiv krik dečkov in deklic, ki se jih bolj sprašuje, kot pa posluša, ki svojo svobodo prepuščajo mobilnemu telefonu, medtem ko se na istih ulicah drugi njihovi vrstniki izgubljeno potepajo, omamljeni z

 zabavo, žrtve odvisnosti, ki jih delajo žalostne in nestrpne, nezmožne verjeti vase, ljubiti to, kar so, in lepoto življenja, ki ga imajo. Ne pustite nas samih je krik tistih, ki si želijo boljši svet, a ne vedo, kje začeti.

Jezus, ki nas ozdravlja in tolaži z živo vodo svojega Duha, nas v evangeliju prosi, da bi tudi iz nas, iz osrčja tistih, ki verujejo, »tekle reke žive vode« (prim. v. 38). Ali znamo pogasiti žejo svojih bratov in sester? Medtem ko Boga prosimo za tolažbo, ali jo znamo dajati tudi drugim? Pogosto se številnih notranjih bremen, na primer tega, da se ne čutimo ljubljeni in spoštovani, osvobodimo ravno s tem, da začnemo zastonj ljubiti druge. V naši osamljenosti in neobčutljivosti nas Jezus spodbuja, naj gremo ven, naj dajemo, naj ljubimo. Zato se sprašujem: kaj lahko storim za tiste, ki me potrebujejo? Ko gledam staroselska ljudstva, razmišljam o njihovih zgodbah in bolečini, ki so jo pretrpeli, kaj lahko storim zanje? Ali jih malo poslušam s posvetno radovednostjo in sem ogorčen nad tem, kar se je zgodilo v preteklosti, ali pa zanje naredim kaj konkretnega? Ali molim, se povežem, se seznanim, se pustim dotakniti njihovim zgodbam? In če se ozrem nase, ko se znajdem v trpljenju, ali prisluhnem Jezusu, ki me želi izvleči iz ograde moje neobčutljivosti in me vabi, naj začnem znova, naj grem naprej, naj ljubim? Včasih je dober način, kako pomagati drugi osebi, da ji ne damo takoj tistega, za kar prosi, ampak da jo spremljamo, da jo povabimo k ljubezni, da se ji podarimo. Kajti tako bo prek dobrega, ki ga lahko stori drugim, odkril svoje reke žive vode, odkril edinstven in dragocen zaklad, ki je.

Dragi bratje in sestre staroselci, prišel sem kot romar tudi zato, da vam povem, kako dragoceni ste zame in za Cerkev. Želim si, da bi bila Cerkev prepletena z nami, tako kot so tesno stkane in združene niti pisanih trakov, ki jih nosite mnogi med vami. Naj nam Gospod pomaga, da bomo v procesu zdravljenja napredovali v vedno bolj ozdravljeno in prenovljeno prihodnost. Verjamem, da so to želele tudi vaše babice in dedki, naše babice in dedki. Naj Jezusova stara starša, sveti Joahim in Ana, blagoslovita našo pot.