Papež ministrantom iz Francije spregovoril o temi njihovega romanja: »Pridi, služi in pojdi!«

Papež Frančišek

Dragi ministranti iz Francije, dober dan in dobrodošli!
Z veseljem vas pozdravljam ob vašem romanju. Zahvaljujem se msgr. Ericu de Moulins-Beaufortu za besede, ki mi jih je namenil v vašem imenu in v imenu prisotnih škofov.

Med svojimi počitnicami ste naredili odmor, da bi vzeli v roko romarsko palico! Skupaj z drugimi ste se podali na pot, da bi sledili stopinjam mnogih Kristusovih prič, ki so skozi stoletja prišle v Rim, da bi se prerodile v veri. Veliko vas je prišlo, iz različnih francoskih župnij in pokrajin, da bi doživeli ta privilegiran trenutek srečanja, medsebojne podelitve, molitve in sprostitve. Upam, da se boste domov lahko vrnili okrepljeni s to lepo izkušnjo vere v srcu Cerkve. Tema vašega romanja – »Pridi, služi in pojdi!« - je zelo lepa in izrazita.

»Pridi«: Gospod te kliče. Kliče te, da bi ga slišal in na čisto poseben način v tistem posebnem dogodku, ki je nedeljska maša. Dragi mladenič (mladenka), vem, da si morda pri maši edini svojih let in da se ti to zdi žalostno, ali pa da se včasih počutiš neprijetno med starejšimi ljudmi. Gotovo si postavljaš vprašanja o Cerkvi, sprašuješ se, kako povrniti mladim tvoje starosti okus za Boga, da se ti bodo lahko pridružili. Jaz pa sprašujem tebe, osebno: kako vidiš svoje mesto v Cerkvi? Ali čutiš, da si zares član te velike Božje družine? Ali prispevaš k njenemu pričevanju?

Odločili ste se, da boste ministranti in rad bi se vam iz srca zahvalil za prizadevanje in včasih tudi za odpovedi, ki jih sprejemate, da bi se posvetili tej obveznosti ministrantov, medtem ko mnogi vaši prijatelji v nedeljo zjutraj raje spijo ali se ukvarjajo s športom … Ne moreš si predstavljati, kako si lahko zgled, oporna točka za številne mlade tvoje starosti. V resnici si lahko ponosen na to, kar delaš. Ne sramuj se, da služiš oltarju, čeprav si sam, tudi če odraščaš. Čast je služiti Jezusu, ko daruje svoje življenje za nas v evharistiji. S svojim sodelovanjem pri bogoslužju, z zagotavljanjem svojega služenja vsem nudiš konkretno pričevanje evangelija. Tvoje zadržanje med obhajanjem bogoslužja je že apostolat za tiste, ki te vidijo. Če svoje služenje pri oltarju opravljate z veseljem, dostojanstvom in z molitveno držo, boste v drugih mladih zanesljivo prebudili željo, da bi tudi oni delovali v Cerkvi.

Strežba pri maši pa zahteva nadaljevanje: »Služi in pojdi!« Vi veste, da je Jezus navzoč v osebah bratov, ki jih srečujemo. Potem ko ste Jezusu služili pri maši, vas pošilja, da mu služite v ljudeh, ki jih srečate preko dneva, zlasti če so ubogi in prikrajšani, saj je On na poseben način združen z njimi.

Morda imate prijatelje, ki živijo v težkih soseskah ali se soočajo z velikim trpljenjem, tudi zasvojenostjo; poznate mlade, ki so izkoreninjeni, migrante ali begunce. Spodbujam vas, da jih velikodušno sprejmete in jih povedete iz njihove osamljenosti ter se spoprijateljite z njimi.

Veliko mladih vaših let potrebuje, da bi jim nekdo rekel, da jih Jezus pozna, da jih ima rad, da jim odpušča, da deli z njimi njihove probleme, da gleda nanje nežno in brez obsodbe. Z vašim pogumom, vašim navdušenjem, vašo spontanostjo jih lahko dosežete. Vabim vas, da bi bili blizu drug drugemu. Vztrajam na tem: na bližini med vami, bližini s člani vaših družin, bližini z drugimi mladimi. Ogibajte se skušnjavi umikanja vase, sebičnosti, zapiranja v svoj svet, v majhne skupine, v virtualna socialna omrežja. Bolje boš ravnaš, če boš dal prednost resničnim prijateljskim odnosom, ne virtualnim, ki so prividni ter te zaprejo in ločijo od resničnosti.

Druga prav tako pomembna stvar je vaš odnos s starejšimi, z vašimi starimi starši. Kako gledate na starejše? Za tistega, ki ima srečo, da ima še vedno dedka ali babico, je dragoceno, da izkoristi njihovo prisotnost, njihove nasvete, njihove izkušnje. Pogosto vas oni spremljajo k maši in vam govorijo o Bogu. Starejši so nujno sredstvo za vašo človeško zrelost. Danes je nevarnost, da ne bi več vedeli, od kod prihajate, da bi izgubili svoje korenine, da bi izgubili smer. Povej mi, kako misliš graditi svojo prihodnost, načrtovati svoje življenje, če nimaš močnih korenin, ki ti pomagajo ostati na nogah in navezan na zemljo? Lahko je »odleteti«, kadar se nimaš česa oprijeti, se kam pritrditi (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 179). Išči svoje korenine, uči se spoznavati in ljubiti svojo kulturo, svojo zgodovino, da boš v resnici stopil v dialog s tistimi, ki so drugačni od tebe, močan v tem, kar si in spoštljiv do tega, kar so drugi.

V vaših letih je čas, da položite trdne temelje za življenje, ki raste v Kristusu, da zgradite čudovita prijateljstva, da si zastavite cilje, ki jih hočete doseči. V vaših letih je čas, da sanjate na veliko,  velike stvari, osvojiti hočete svet. Ne bom nehal govoriti mladim,  ki jih srečujem, in danes to pravim tebi, tebi, vsakemu izmed vas, zlasti tebi, mladi ministrant: »Nikdar se ne odpovej svojim sanjam, nikoli za vedno ne pokopljite svoje poklicanosti« (prav tam, 272). Ravno služba pri oltarju bi morala v tebi prebuditi željo, da bi odgovoril na Gospodov klic v redovniško ali duhovniško življenje. Zakaj ne? Ne boj se! Neguj ta klic v svojem srcu in nekega dne se opogumi, da boš o njem spregovoril z nekom, ki mu zaupaš. Kako lepo je videti mlade, ki se velikodušno predajo Božjemu kraljestvu, služenju Cerkvi! To je v resnici lepa pustolovščina.

Nazadnje vas močno vabim, da se izročite Gospodu po Devici Mariji. Kot vsako dekle je tudi ona imela svoje sanje, svoje načrte. Ob Božjem klicu pa je postala služabnica s svojim velikodušnim, rodovitnim, veselim »da«. Na svojih poteh, v trenutkih težav in osamljenosti se ne pozabite izročiti njej.

Dragi fantje, hvala, da ste prišli! Nosil vas bom v svojih molitvah. Iz srca blagoslavljam vsakega izmed vas in vaše najdražje, pa tudi vaše škofe, duhovnike, vaše tukaj navzoče animatorje in vse mlade vaših škofij.

In, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Srečno pot!