Papež: Osebno in skupno prerojenje po tragediji je dar milosti in tudi rezultat prizadevanja vseh
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dragi bratje in sestre, dobro jutro in lepo nedeljo želim!
Vesel sem, da sem med vami, kardinalu nadškofu pa se zahvaljujem za pozdrav, ki mi ga je namenil v imenu vseh. Skupaj z vami tukaj prisotnimi toplo objemam celotno mesto in škofijo L'Aquila. Zahvaljujem se vam za vašo navzočnost, tudi predstavnikov oblasti, zapornikov, otrok, vseh, vsega Božjega ljudstva.
V tem trenutku srečanja z vami, še posebej s svojci žrtev potresa, želim izraziti bližino njihovim družinam in celotni vaši skupnosti, ki se je z velikim dostojanstvom soočila s posledicami tega tragičnega dogodka.
Predvsem se vam zahvaljujem za vaše pričevanje vere: kljub bolečini in izgubi, ki pripadata naši veri romarjev, ste upirali svoj pogled v Kristusa, križanega in vstalega, ki je s svojo ljubeznijo odrešil nesmisla bolečino in smrt. Pri tem mislim na nekoga med vami, ki mi je že pred časom pisal. Rekel mi je, da je izgubil edina dva odraščajoča sinova. In kot ta tudi mnogi drugi. Jezus vas je dal nazaj v naročje Očeta, ki ne pusti, da bi bila niti ena solza potočena zaman, niti ena!, ampak vse zbira v svojem usmiljenem srcu.
V tem srcu so zapisana imena vaših ljubljenih, ki so odšli iz tega časa v večnost. Občestvo z njimi je bolj živo kot kdaj koli prej. Smrt ne more zlomiti ljubezni, kot nas spominja bogoslužje za pokojne: »Tvojim zvestim, Gospod, življenje ni odvzeto, ampak spremenjeno« (Prefacij I). Toda bolečina je in lepe besede pomagajo, toda bolečina ostane. Z besedami se ne moremo soočiti z bolečino, samo z bližino, prijateljstvom, z ljubeznijo. Torej hoditi skupaj, pomagati si kot bratje in iti naprej. Ali bomo kot Božje ljudstvo ali pa se ne bo razrešilo bolečih problemov, kot je ta.
Čestitam vam za skrb, s katero ste uresničili Kapelo spomina. Spomin je moč ljudstva in ko je ta spomin osvetljen z vero, to ljudstvo ne ostane ujetnik preteklosti, ampak hodi v sedanjosti, usmerjeno v prihodnost, vedno ostaja navezano na korenine in ceni pretekle izkušnje, dobre in slabe. In s tem zakladom ter s temi izkušnjami gre naprej. Ljudje iz L'Aquile ste pokazali vzdržljiv značaj. Ukoreninjen v vaši krščanski in državljanski tradiciji je omogočil, da ste zdržali vpliv potresa in takoj začeli pogumno in potrpežljivo delo obnove.
Vse je bilo potrebno obnoviti: hiše, šole, cerkve. Toda, kot dobro veste, se vse to izvaja skupaj z duhovno, kulturno in socialno prenovo civilnih in cerkvenih skupnosti.
Ponovno osebno in kolektivno rojstvo po tragediji je dar milosti in je tudi rezultat prizadevanja vsakega in vseh skupaj. Poudarjam ta »skupaj«. Ne majhnih skupinic, ne, skupaj, vseh skupaj. Nujno je aktivirati in okrepiti organsko sodelovanje institucij in združenj v sinergiji: v marljivo skladnost, daljnovidno prizadevanje, ker delamo za otroke, za vnuke, za prihodnost.
Pri obnovi si zaslužijo posebno pozornost cerkve. So dediščina skupnosti, ne samo v zgodovinskem in kulturnem smislu, temveč tudi v identitetnem. Ti kamni so prepojeni z vero in vrednotami ljudi. Svetišča so tudi pogon mesta, njegovega življenja, njegovega upanja.
In ko že govorimo o upanju, želim pozdraviti in se zahvaliti delegaciji zapornikov v Abrucih, ki je tukaj prisotna. Tudi v vas pozdravljam znamenje upanja, kajti tudi v zaporih je veliko, preveč žrtev. Danes ste tu znamenje upanja v človeško in družbeno obnovo. Hvala vam!
Vse vas ponovno pozdravljam in vas, vaše družine in vse meščane prisrčno blagoslavljam. Jemonnanzi!
