Papeževa poslanica za obhajanje Svetovnega dneva molitve za skrb stvarstva

Papež Frančišek

POSLANICA NJEGOVE SVETOSTI
PAPEŽA FRANČIŠKA
ZA OBHAJANJE
SVETOVNEGA DNEVA MOLITVE ZA SKRB STVARSTVA
1. septembra 2022

Dragi bratje in sestre!
»Poslušaj glas stvarstva« je tema in povabilo letošnjega Časa stvarstva. Ekumensko obdobje se začne 1. septembra s Svetovnim dnevom molitve za skrb stvarstva in se konča 4. oktobra s praznikom sv. Frančiška. To je poseben čas za vse kristjane, da molimo in skupaj skrbimo za naš skupni dom. Ta čas, ki ga je sprva navdihnil Carigrajski ekumenski patriarhat, je priložnost za negovanje našega »ekološkega spreobrnjenja«, spreobrnjenja, ki ga je spodbujal sv. Janez Pavel II., kot odgovor na »ekološko katastrofo«, ki jo je že leta 1970 napovedal sv. Pavel VI.[1].

Če se ga naučimo poslušati, opazimo v glasu stvarstva neke vrste disonanco. Po eni strani je mila pesem, ki hvali našega ljubljenega Stvarnika; po drugi strani je grenak krik, ki se pritožuje nad našim človeškim slabim ravnanjem.

Mila pesem stvarstva nas vabi, naj živimo »ekološko duhovnost« (Okrožnica Laudato si, 216), ki je pozorna na Božjo navzočnost v naravnem svetu. To je povabilo, naj svojo duhovnost naslonimo na »ljubeznivo zavest, da nismo ločeni od drugih ustvarjenih bitij, temveč sestavljamo z drugimi kozmičnimi bitji čudovito vesoljno skupnost« (prav tam, 220). Posebno še Kristusovim učencem ta svetla izkušnja utrjuje zavest, da je »vse nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo« (Jn 1,4). V tem času stvarstva ponovno začnimo moliti v veliki katedrali stvarstva in uživajmo v »veličastnem kozmičnem zboru«[2] neštetih ustvarjenin, ki prepevajo hvalnice Bogu. Pridružimo se sv. Frančišku Asiškemu, ko poje: »Hvaljen bodi, moj Gospod, z vsemi svojimi stvarmi« (prim. Sončna pesem). Pridružimo se psalmistu, ko poje: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!« (Ps 150,6).

Žal to milo pesem spremlja grenak krik. Oziroma zbor grenkih krikov. Najprej kriči sestra mati zemlja. Na milost in nemilost prepuščena našim potrošniškim pretiravanjem stoka in nas roti, naj nehamo s svojimi zlorabami in njenim uničevanjem. Potem kričijo različne ustvarjenine. Na milost in nemilost prepuščene »despotskemu antropocentrizmu« (Laudato si, 68) na antipodih središčnosti Kristusa v delu stvarjenja neštete vrste izumirajo, za vedno utihnejo njihove hvalnice Bogu. Kričijo pa tudi najbolj ubogi med nami. Ubogi, ki so izpostavljeni podnebni krizi, najbolj trpijo zaradi posledic suše, poplav, orkanov in vročinskih valov, ki postajajo vedno močnejši in vedno bolj pogosti. Vpijejo tudi naši bratje in sestre staroselskih ljudstev. Zaradi plenilskih gospodarskih interesov, ki z vseh strani prisvajajo in pustošijo ozemlja njihovih prednikov, kar je razlog »za krik, ki vpije v nebo« (Prim. Posinodalna apostolska spodbuda Ljubljena Amazonija, 9). Končno kričijo naši otroci. Mladostniki, ki jih ogroža naša kratkovidna sebičnost, od nas odraslih zaskrbljeno zahtevajo, da storimo vse, kar je mogoče, da bi preprečili ali vsaj omejili sesutje ekosistemov na našem planetu.

Ko poslušamo te grenke krike, se moramo pokesati ter spremeniti način življenja in škodljive sisteme. Evangeljski poziv »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« (Mt 3,2), ki vabi k novemu odnosu z Bogom, vključuje tudi drugačen odnos z drugimi in s stvarstvom. Stanje propadanja naše skupne hiše zasluži enako pozornost kot drugi globalni izzivi, kot so zdravstvene krize in vojni spopadi. »Opravljati poklic varuhov Božjih del je bistvena sestavina krepostnega življenja. Ni nekaj dodatnega, sploh pa ni neobvezen, drugoten pogled na krščansko izkušnjo« (Laudato si, 217).

Kot ljudje vere se čutimo še naprej odgovorne, da v vsakdanjem vedenju ravnamo v skladu z zahtevo po spreobrnjenju. Vendar to ni samo posamično: »Ekološko spreobrnjenje, ki je nujno za vzpostavitev trajnih sprememb, je tudi skupna spreobrnitev« (prav tam, 219). Pod tem vidikom je tudi skupnost narodov poklicana, da se, zlasti na srečanjih Združenih narodov, posvečenim okoljskim vprašanjem, obveže v duhu kar največjega sodelovanja.

Podnebni vrh COP27, ki bo novembra 2022 v Egiptu, predstavlja naslednjo priložnost, da vsi skupaj podpremo učinkovito uresničevanje Pariškega dogovora. Tudi iz tega razloga sem nedavno odločil, naj Sveti sedež v svojem imenu in v imenu države Mesta Vatikan pristopi k okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah in k Pariškemu dogovoru z željo, »da bi se človeštva z začetka 21. stoletja – v primerjavi z onim iz poindustrijskega obdobja, ki je bilo eno izmed najmanj odgovornih v zgodovini –, želeli spominjati kot tistega, ki je velikodušno sprejelo nase težo lastne odgovornosti« (prav tam, 165). Doseganje Pariškega cilja omejiti rast temperature na 1,5°C je precej zahtevno in terja odgovorno sodelovanje med vsemi narodi, da bi predložili ambicioznejše podnebne načrte ali na nacionalni ravni določene prispevke, da bi izpuste toplogrednih plinov čim prej mogoče skrčili na nič. Gre za »spremembo« potrošniških in proizvodnih vzorcev, pa tudi načinov življenja v smeri večjega spoštovanja stvarstva in celovitega človeškega razvoja vseh sedanjih in bodočih ljudstev, razvoja, ki temelji na odgovornosti, na preudarnosti/previdnosti, na solidarnosti ter na pozornosti do ubogih in do prihodnjih rodov. V temelju vsega mora biti zaveza med človekom in okoljem, ki je za nas, vernike, zrcalo »stvariteljske ljubezni Boga, iz katere izhajamo in proti kateri potujemo«.[3] Prehod, ki ga prinaša to preoblikovanje, ne sme zanemariti zahtev po pravičnosti, zlasti za delavce, ki so najbolj prizadeti zaradi vpliva podnebnih sprememb.

Po drugi strani pa bo vrh o biotski raznovrstnosti COP15, ki bo decembra v Kanadi, dobri volji vlad nudil pomembno priložnost za sprejetje novega večstranskega dogovora za zaustavitev uničevanja ekosistemov in izumiranja vrst. V skladu s starodavno modrostjo Jubilejev se moramo »spominjati, se vrniti, počivati in obnavljati«.[4] Da bi ustavili nadaljnje propadanje »mreže življenja«, biotske raznovrstnosti, ki nam jo je podaril Bog, prosimo in vabimo narode, da se dogovorijo o štirih ključnih načelih: 1. zgraditi jasno etično podlago za preobrazbo, ki jo potrebujemo, da bi rešili biotsko raznovrstnost; 2. boriti se proti izgubi biotske raznovrstnosti, podpirati njeno ohranjanje in obnavljanje ter zadovoljiti potrebe ljudi na trajnosten način; 3. spodbujati globalno solidarnost v luči dejstva, da je biotska raznovrstnost globalno skupno dobro, ki terja skupno prizadevanje; 4. osredotočiti se na ljudi v ranljivem položaju, vključno s tistimi, ki jih je najbolj prizadela izguba biološke raznovrstnosti, kot so staroselska ljudstva, starejši in mladi.

Ponavljam: »V Božjem imenu prosim velika ekstraktivna podjetja – rudarska, naftna, gozdarska, nepremičninska, agroživilska – naj nehajo uničevati gozdove, mokrišča in gore, naj nehajo onesnaževati reke in morja, naj nehajo zastrupljati ljudi in hrano«.[5]

Ni mogoče, da ne bi priznali »ekološkega dolga« (Laudato si, 51) gospodarsko močnejših narodov, ki so v zadnjih dveh stoletjih največ onesnaževali; ta dolg od njih zahteva, da naredijo ambicioznejše korake tako na COP27 kot na COP15. Poleg odločnega delovanja znotraj njihovih meja to vključuje tudi držanje obljub o finančni in tehnični podpori ekonomsko revnejših narodov, ki že zdaj nosijo največje breme podnebne krize. Poleg tega bi bilo nujno potrebno razmisliti o nadaljnji finančni podpori za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Tudi ekonomsko manj bogate države imajo pomembne a »drugačne« odgovornosti (prim. prav tam, 52); zamude drugih ne morejo nikoli opravičiti lastne nedejavnosti. Vsi moramo odločno ukrepati. Prihajamo na »prelomno točko« (prim. prav tam, 61).

V tem Času stvarstva prosimo, da bi vrhova COP27 in COP15 mogla zediniti človeško družino (prim. prav tam, 13), da bi se odločno spoprijela z dvojno krizo podnebja in zmanjšanja biotske raznovrstnosti. Ko se spominjamo spodbude sv. Pavla, naj se veselimo z veselimi in jokamo z jokajočimi (prim. Rim 12,15), jokajmo z bridkim krikom stvarstva, prisluhnimo mu in odgovorimo nanj z dejanji, da se bomo mi in prihodnji rodovi lahko še vedno veselili z milo pesmijo življenja in upanja, ki jo pojejo ustvarjenine.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 16. julija 2022, god Karmelske Matere Božje.
FRANČIŠEK

[1]Prim. Govor na FAO, 16. novembra 1970.
[2]Sv. Janez Pavel II., Splošna avdienca, 10. julija 2002.
[3]Govor na srečanju „Vera in znanost proti COP26“, 4. oktobra 2021.
[4]Sporočilo za Svetovni dan molitve za skrb stvarstva, 1. septembra 2020.

[5]Videosporočilo ljudskim gibanjem, 16. oktobra 2021.