Sveti oče med katehezo: Starost je obljuba; najboljše šele pride
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Svetopisemski odlomek: Jn 14,1-3
»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč; če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.«
Kateheza: Starost, čas usmerjen v dopolnitev
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Prišli smo do zadnjih katehez, posvečenih starosti. Danes vstopamo v ganljivo bližino Jezusovega slovesa od njegovih učencev, o katerem obširno govori Janezov evangelij. Poslovilni govor se začne z besedami tolažbe in obljube: »Vaše srce naj se ne vznemirja.« (14,1) »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (14,3) Lepe so te Gospodove besede.
Malo pred tem je Jezus Petru rekel: »šel boš za menoj pozneje« (13,36) in ga spomnil na prehod skozi krhkost njegove vere. Čas življenja, ki ostane učencem, bo neizogibno prehod skozi krhkost pričevanja in skozi izzive bratstva. Vendar pa bo to tudi prehod skozi navdušujoče blagoslove vere: »Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal«. (14,12) Pomislite, kakšna obljuba je to! Ne vem, če se tega resnično zavedamo, če v to resnično verujemo! Ne vem, včasih mislim, da ne ...
Starost je ugoden čas za ganljivo in veselo pričevanje o tem pričakovanju. Ostareli mož in ostarela žena sta v pričakovanju, v pričakovanju srečanja. V starosti so dela vere, ki nas in druge približujejo Božjemu kraljestvu, onkraj moči energije, besed ter spodbud mladosti in zrelosti. Vendar pa prav na ta način še bolj prosojno razodevajo obljubo resničnega cilja življenja. In kateri je resnični cilj življenja? Prostor za mizo z Bogom, v Božjem svetu. Zanimivo bi bilo videti, če v krajevnih Cerkvah obstajajo kakšna posebna priporočila, katerih namen je poživiti to posebno poslanstvo pričakovanja Gospoda, spodbujajoč posamezne karizme in skupnostne lastnosti ostarele osebe.
Starost, ki jo preveva malodušje zaradi zamujenih priložnosti, prinaša razočaranje zase in za vse druge. Starost, živeta z milino, s spoštovanjem do realnega življenja pa dokončno razblini napačno razumevanje moči, ki mora zadostovati sama sebi in svojemu uspehu. Odpravi celo napačno razumevanje Cerkve, če se ta prilagodi posvetnemu stanju, misleč, da bo na ta način dokončno obvladovala popolnost in dovršenost. Ko se osvobodimo te ošabnosti, je čas staranja, ki nam ga podarja Bog, že sam v sebi eno izmed »večjih del«, o katerih govori Jezus. Gre namreč za eno izmed del, ki Jezusu ni bilo dano, da bi ga dopolnil: njegova smrt, njegovo vstajenje in vnebohod so to omogočili nam! Spomnimo se, da je »čas pomembnejši kakor prostor«. To je zakon uvajanja. Naše življenje ni namenjeno temu, da bi se zaprlo vase, v namišljeno zemeljsko popolnost: namenjeno je temu, da gre onkraj, skozi prehod smrti – saj smrt je prehod. Naš stalni kraj, naš cilj ni tukaj, je poleg Gospoda, kjer On biva za vedno.
Tukaj, na zemlji, se začne proces našega »noviciata«: smo vajenci življenja, ki se – sredi mnogih težav – učimo ceniti Božji dar, spoštovati odgovornost, da ga delimo ter da bi obrodilo sad za vse. Čas življenja na zemlji je milost tega prehoda. Domišljavost, da bi ustavili čas – želja po večni mladosti, neomejeni blaginji, absolutni moči –, ni samo nemogoča, ampak je tudi zmotna.
Naše bivanje za zemlji je čas uvajanja v življenje: je življenje, vendar pa te vodi naprej v bolj polno življenje; v življenje, ki najde dopolnitev samo v Bogu. Nepopolni smo od začetka in ostanemo nepopolni vse do konca. Ob dopolnitvi Božje obljube pa se razmerje obrne: Božji prostor, ki nam ga Jezus pripravlja z vso skrbnostjo, je pomembnejši od časa našega umrljivega življenja; starost približuje upanje na to dopolnitev. Starost dokončno pozna pomen časa in omejitve prostora, v katerem živimo svoje uvajanje. To je razlog, da je starost modra; ostareli so modri iz tega razloga. Zato je starost verodostojna, ko vabi, naj se veselimo časa, ki mineva: ne gre za grožnjo, ampak za obljubo. Starost je plemenita, ni se ji potrebno ličiti, da bi pokazala svojo plemenitost. Morda do ličenja pride, kadar manjka plemenitost. Starost je verodostojna, ko vabi, da bi se veselili minevanja časa: vendar pa čas teče … Da, toda to ni grožnja, temveč obljuba. Starost, ki ponovno najde globino pogleda vere, po svoji naravi ni konservativna, kot pravijo! Božji svet je neskončen prostor, v katerem minevanje časa nima več teže. In prav pri zadnji večerji se je Jezus usmeril k temu cilju, ko je svojim učencem dejal: »Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« (Mt 26,29) Šel je onkraj. V naših pridigah je raj pogosto upravičeno poln blaženosti, svetlobe in ljubezni. Morda mu manjka malo življenja. Jezus je v prilikah govoril o Božjem kraljestvu tako, da je vanje vnesel več življenja. Ali mi tega nismo več sposobni? Življenje, ki se nadaljuje …
Dragi bratje in sestre, starost, živeta v pričakovanju Gospoda, lahko postane dopolnjena »apologija« vere, ki vsem govori o razlogu našega upanja za vse (prim. 1 Pt 3,15). Zaradi starosti namreč Jezusova obljuba postane jasna in je usmerjena v Sveto mesto, o katerem govori knjiga Razodetja (poglavji 21-22). Starost je obdobje življenja, ki je najprimernejše za širjenje vesele novice, da je življenje uvajanje v dokončno dopolnitev. Ostareli so obljuba, pričevanje o obljubi. In najboljše šele pride. Najboljše šele pride. To je kakor sporočilo vernega starca, starke: najboljše šele pride. Naj nam Bog vsem podeli starost, ki bo tega sposobna. Hvala.
