Sveti oče začel s ciklom katehez o razločevanju: je naporno, vendar nujno
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Svetopisemski odlomek: Mt 13,44.47-48
[Jezus je rekel:] »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo. […] Nebeško kraljestvo je podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vsake vrste. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč.«
Kateheza papeža Frančiška
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes začenjamo z novim ciklom katehez. Končali smo s katehezami o starosti, sedaj začenjamo z novim ciklom o temi razločevanja. Razločevanje je pomembno dejanje, ki zadeva vsakogar, saj so izbire bistveni del življenja. Razločevati izbire. Izbiramo hrano, obleko, študij, delo, odnos. V vsem tem se udejanja življenjski načrt, udejanja pa se tudi naš odnos z Bogom.
V evangeliju Jezus govori o razločevanju s podobami iz vsakdanjega življenja; opiše na primer ribiče, ki izberejo dobre ribe in zavržejo slabe; ali trgovca, ki zna med mnogimi lepimi biseri prepoznati tistega, ki je najbolj dragocen; ali tistega, ki med oranjem na polju naleti na nekaj, za kar se izkaže, da je zaklad (prim. Mt 13,44-48).
V luči teh primerov se razločevanje kaže kot vaja razuma, izkušenj ter tudi volje, da bi razbrali ugoden trenutek: to so pogoji za to, da naredimo dobro izbiro. Da pa bi razločevanje lahko postalo dejavno, je potrebno plačati tudi določeno ceno. Da bi ribič svoje delo kar najbolje opravil, računa z naporom, z dolgimi nočmi na morju in potem z dejstvom, da del ulova zavrže, in sprejme, da bo del dobička izgubil za dobro tistih, ki jim je ulov namenjen. Trgovec z biseri se ne obotavlja, da bi porabil vse, da bi kupil tisti biser; enako stori tudi človek, ki je naletel na zaklad. Gre za nepričakovane, nenačrtovane situacije, v katerih je ključnega pomena prepoznati pomembnost in nujnost odločitve, ki jo je potrebno sprejeti. Vsak mora sprejeti odločitve, nihče je ne more sprejeti namesto nas. Na neki točki odrasli, svobodni, lahko vprašamo za nasvet, premislimo, vendar pa je odločitev naša. Ne moremo reči: »To sem izgubil, ker se je odločil moj mož, moja žena, moj brat.« Ne! Ti se moraš odločiti, vsak izmed nas se mora odločiti in zato je pomembno, da znamo razločevati: da bi se dobro odločili, je treba znati razločevati.
Evangelij nakazuje še en pomemben vidik razločevanja: le-to vključuje čustva. Kdor je našel zaklad, mu ni težko prodati vsega, tako veliko je njegovo veselje (prim. Mt 13,44). Izraz, ki ga uporabi evangelist Matej, označuje posebno veselje, ki ga ne more dati nobena človeška stvarnost. Pojavi se le še v redkih drugih evangeljskih odlomkih, ki pa se vsi nanašajo na srečanje z Bogom. To je veselje treh modrih, ko po dolgem in napornem potovanju ponovno zagledajo zvezdo (prim. Mt 2,10); je veselje žena, ki se vračajo od praznega groba, potem ko so od angela slišale oznanilo vstajenja (prim. Mt 28,8); je veselje tistega, ki je našel Gospoda. Ko sprejmeš lepo, pravo odločitev, te to vedno vodi h končnemu veselju. Morda je potrebno na poti malo trpeti zaradi negotovosti, misliti, iskati, vendar pa te na koncu pravilna odločitev napolni z veseljem.
Ob poslednji sodbi bo Bog razločeval glede nas. Podobe kmeta, ribiča in trgovca so primeri tega, kar se dogaja v nebeškem kraljestvu, v kraljestvu, ki se kaže v običajnih dejanjih v življenju, ki terjajo, da zavzamemo stališče. Zato je tako pomembno, da znamo razločevati: velike odločitve lahko nastanejo v okoliščinah, ki so na prvi pogled drugotnega pomena, vendar pa se izkažejo za odločilne. Pomislimo na primer na prvo srečanje Andreja in Janeza z Jezusom. Gre za srečanje, ki se rodi iz preprostega vprašanja: »Učitelj, kje stanuješ?« ‒ »Pridita in bosta videla,« (prim. Jn 1,38-39) reče Jezus. Gre za zelo kratko izmenjavo, ki pa je začetek spremembe, ki bo korak za korakom zaznamovalo vse življenje. Evangelist se bo še po mnogih letih spominjal tistega srečanja, ki ga je za vedno spremenilo, spomnil se bo tudi ure: »Bilo je okrog desete ure.« (v. 39) To je ura, v kateri sta se v njegovem življenju srečala čas in večnost. In v dobri, pravilni odločitvi se Božja volja sreča z našo voljo. Sedanja pot se sreča z večno potjo. Sprejeti pravo odločitev, po poti razločevanja, pomeni, da pride do tega srečanja: časa z večnostjo.
Torej: spoznanje, izkušnje, čustva, volja: to so nekateri nepogrešljivi elementi razločevanja. Med temi katehezami bomo videli še druge, ki so prav tako pomembni.
Kot sem dejal, razločevanje terja napor. Kot pravi Sveto pismo, se ne nahajamo pred že zapakiranim življenjem, ki ga moramo živeti: ne! Nenehno se moramo odločati o njem, glede na stvarnost, ki pride. Bog nas vabi, naj presojamo in izbiramo: ustvaril nas je svobodne in želi, da svojo svobodo tudi udejanjamo. Zato je razločevanje zahtevno.
Pogosto smo imeli naslednjo izkušnjo: da smo se odločili za nekaj, kar se nam je zdelo dobro, pa ni bilo. Ali pa da smo vedeli, kaj je res dobro za nas in tega nismo izbrali. Človek se, za razliko od živali, lahko zmoti, lahko se zgodi, da ne želi izbrati na pravilen način, je svoboden. Sveto pismo kaže na to vse od svojih prvih strani. Bog da človeku natančno navodilo: če hočeš živeti, če hočeš uživati življenje, se spominjaj, da si ustvarjenina; da nisi ti merilo dobrega in slabega in da bodo imele tvoje izbire posledice zate, za druge in za svet (prim. 1 Mz 2,16-17). Iz zemlje lahko narediš čudovit vrt ali pa puščavo smrti. Gre za nauk, ki je bistvenega pomena: ni naključje, da je to prvi dialog med Bogom in človekom. Gre za dialog: Gospod da poslanstvo, ti moraš storiti to in to, človek pa mora na vsakem koraku razločevati, katero odločitev naj sprejme. Razločevanje je tisto premišljevanje uma in srca, ki ga moramo opraviti, preden sprejmemo odločitev.
Razločevanje je naporno, vendar nujno potrebno za življenje. Zahteva, da poznam samega sebe, da vem, kaj je dobro zame tukaj in zdaj. Predvsem pa zahteva sinovski odnos z Bogom. Bog je Oče in nas ne pušča samih, vedno nam je pripravljen svetovati, nas spodbujati, sprejeti. Vendar pa nikoli ne vsiljuje svoje volje. Zakaj? Ker želi, da ga ljubimo in ne da se ga bojimo. In Bog prav tako želi, da smo otroci, ne sužnji: svobodni otroci. In ljubezen lahko živimo le v svobodi. Da bi se naučili živeti, se moramo naučiti ljubiti, in zato je potrebno razločevati: kaj lahko storim zdaj, pred to izbiro? Da bi bila znamenje večje ljubezni, večje zrelosti v ljubezni. Prosimo Svetega Duha, naj nas vodi! Kličimo ga vsak dan, posebej kadar moramo izbirati. Hvala.
