Papež Frančišek jezuitom ruske regije: Srca osvoboditi sovraštva
P. Antonio Spadaro DJ – La Civiltà Cattolica
»SRCA OSVOBODITI SOVRAŠTVA«
Papež Frančišek se sreča z jezuiti ruske regije
V četrtek, 15. septembra 2022, se je papež Frančišek med svojim apostolskim potovanjem v Kazahstanu srečal z 19 jezuiti, ki delujejo v tako imenovani »Ruski regiji« Družbe Jezusove. Srečanje na Apostolski nunciaturi je bilo dogovorjeno ob 9.00, vendar je papež prišel že ob 8.45.
Po prihodu v dvorano, kjer so bili stoli postavljeni v krogu, je predstojnik regije, p. Bogusław Steczek predstavil dejavnosti jezuitov v regiji z naslednjimi besedami: »Sveti oče, smo vaši bratje Ruske regije Družbe Jezusove. Delujemo v treh državah: Rusiji, Belorusiji in Kirgiziji. Trideset nas je iz enajstih držav. V Belorusiji živimo tam, kjer je Družba preživela svojo ukinitev v 18. stoletju. Ti jezuiti so veliko prispevali k ponovnemu rojstvu Družbe leta 1814. Delujemo v mestu Vitebsk, kjer imamo eno župnijo. Škof je nedavno posvetil cerkev, posvečeno sv. Ignaciju.
V Rusiji smo v Moskvi, kjer imamo visokošolski inštitut, ki je poimenovan po sv. Tomažu. Izdajamo tudi rusko izdajo »La Civiltà Cattolica«. Predstojnik in direktor Inštituta je tudi generalni tajnik katoliških škofov v Rusiji. Ukvarjamo se s pastoralo v Moskvi, pa tudi zunaj mesta, gremo pa tudi v župnijo, ki je oddaljena 1.500 km. Delujemo tudi v Kirovu, ki je oddaljen 1.000 km proti Uralu. Pred kratkim sta dva jezuita, eden Čilenec in drugi Poljak, prišla v bogoslovje v Sankt Peterburg. V Sibiriji smo v Novosibirsku, kjer je škof naš sobrat Joseph Wert, ki ga je pred 31 leti imenoval Janez Pavel II. kot škofa za celotno Sibirijo. Tam imamo tudi kulturni in duhovni center, ki smo ga krstili »Inigo«. Od 1993 smo odgovorni za poseben program za pripravo kandidatov za bogoslovno semenišče v Sankt Peterburgu.
Smo tudi v Tomsku, univerzitetnem mestu, kjer imamo zelo dinamično in živahno župnijo ter katoliško šolo, edino v celotni Rusiji. Sprejeli smo tudi župnijo v Novokuznietsku, kjer delujemo tako pri latinskih katoličanih kakor pri grkokatolikih. Delujemo tudi v Kirgiziji. Apostolski administrator je p. Anthony Corcoran. Rad bi zgradil novo katedralo blizu mestnega središča in je za to sem prinesel temeljni kamen – ki tehta 30 kg –, da bi ga vi blagoslovili. V glavnem mestu Biškeku smo odgovorni za pastoralo, pa tudi za Karitas. Pomagamo predvsem revnim in otrokom, ne glede na vero. Delujemo tudi na jugu države, v Djalal-Abadi v Ošu, v drugem največjem Kirgiškem mestu.
Mislim, da sem naštel vse naše dejavnosti. Skratka, delamo na zemljepisnih, kulturnih in verskih mejah. Da bi pogumno nadaljevali, zato prosimo za vaš apostolski blagoslov.«
---
Papež je nato začel pogovor.
Najlepša hvala, da ste me obiskali. Ta srečanja z jezuiti na mojih potovanjih so sedaj že navada. Sprašujte in tudi komentirajte, kakor želite. Izkoristimo čas, ko smo skupaj!
Sveti oče, kako ste? Kako se počutite? Kako je z vašim zdravjem?
Z zdravjem je dobro. Težave imam z nogo, ki me upočasnjuje, na splošno pa je zdravje dobro: telesno zdravje, pa … tudi duševno!
Kako vidite geopolitične razmere, v katerih živimo?
Vojna je in mislim, da bi bilo napačno misliti, da gre za kavbojski film, v katerem so dobri in hudobni. Zmotno je tudi misliti, da je to vojna med Rusijo in Ukrajino in to je to. Ne: to je svetovna vojna.
Kateri pa so po vašem mnenju vzroki za to, kar doživljamo?
Tukaj je žrtev tega spopada Ukrajina. Razpravljati nameravam o tem, zakaj ta vojna ni bila preprečena. In vojna je kot zakon, v nekem smislu. Da bi razumeli, je treba raziskati dinamiko, ki je razvila spopad. Obstajajo mednarodni dejavniki, ki so sodelovali pri izzivanju vojne. Omenil sem že, da mi je predsednik neke države decembra lani prišel povedat, da je zelo zaskrbljen, ker je Nato šel lajat na vrata Rusije, ne da bi razumel, da so Rusi imperialni in se bojijo negotovosti na mejah. Izrazil je bojazen, da bi to povzročilo vojno, in ta je izbruhnila dva meseca kasneje. Zato ne moremo biti površni pri razmišljanju o vzrokih spopada. Sam vidim imperializme v spopadu. In kadar se čutijo ogrožene in v propadanju, se imperializmi odzovejo misleč, da je rešitev v povzročanju vojne, da bi si opomogli, pa tudi da bi prodajali in preizkusili orožje. Nekateri na primer pravijo, da je bila španska državljanska vojna priprava na drugo svetovno vojno. Ne vem, če je to res, vendar bi lahko bilo. Ne dvomim pa, da že doživljamo tretjo svetovno vojno. V stoletju, v katerem smo doživeli tri: eno med 1914 in 1918, drugo med 1939 in 1945, sedaj pa doživljamo tole. Že od februarja si prizadevamo, da bi srca osvobodili sovraštva. Za nas je to prednostno pastoralno prizadevanje. Ljudem govorimo, da sovražiti nekega človeka ni krščansko. Toda delitev je breme, ki ga nosimo na sebi. Vsak dan molimo rožni venec za mir. To je treba storiti: srca osvoboditi sovraštva. Od prvega dne vojne do včeraj sem stalno govoril o tem spopadu in se skliceval na trpljenje Ukrajine. Ob dnevu neodvisnosti države je bila na Trgu sv. Petra zastava in tudi sam sem seveda govoril o tem. Potem ko sem govoril o Ukrajini, sem pomislil, da bi spregovoril besedo o trpljenju dveh ljudstev, ukrajinskega in ruskega. Kajti v vojnah trpi ljudstvo, ljudje. Plačajo vedno reveži, tako kot vedno. In to povzroča sovraštvo. Kdor se vojskuje, pozabi na človečnost in ne gleda na konkretno življenje ljudi, ampak pred vse drugo postavi koristi stranke ali moči. V vsakem spopadu so navadni ljudje resnična žrtev, ki na lastni koži plača vse norosti vojne. Potem sem omenil tudi tisto dekle, ki jo je vrglo v zrak. Na tej točki se je pozabilo vse, kar sem povedal do tega trenutka in vsa pozornost je bila namenjena temu. Vendar razumem odzive ljudi, ker so veliko trpeli. Rad bi spomnil, da sem dan po začetku vojne šel na rusko veleposlaništvo. Šlo je za neobičajno gesto. Papež nikoli ne gre na veleposlaništvo. Veleposlanike sprejme osebno samo ob predaji poverilnih pisem, potem pa na koncu njihove misije ob poslovilnem obisku. Veleposlaniku sem rekel, da bi rad govoril s predsednikom Putinom, da bi mi pustil majhno okence za dialog. Sprejel sem tudi ukrajinskega veleposlanika in dvakrat po telefonu govoril s predsednikom Zelenskim. V Ukrajino sem poslal kardinala Czernyja in Krajewskega, ki sta tja nesla papeževo solidarnost. Tajnik za odnose z državami, msgr. Gallagher, je šel na obisk. Vrednost prisotnosti Svetega sedeža v Ukrajini je v prinašanju pomoči in podpore. To je način, da izrazimo svojo navzočnost. Tudi sam sem imel v mislih, da bi šel tja. Zdi se mi, da je Božja volja, da ne grem v tem trenutku. Bomo videli v nadaljevanju. K meni je prišlo nekaj ukrajinskih poslancev. Med njimi je bil prorektor katoliške univerze v Ukrajini, spremljal pa ga je predsednikov svetnik za verska vprašanja, evangeličan. Pogovarjali smo se, razpravljali. Prišel je tudi vojaški voditelj, ki se ukvarja z izmenjavo ujetnikov, spet z verskim svetnikom predsednika Zelenskega. Tokrat so mi prinesli seznam več kot 300 ujetnikov. Prosili so me, naj storim nekaj za izmenjavo ujetnikov. Takoj sem poklical ruskega veleposlanika, da bi videl, če je mogoče kaj storiti, če bi se dalo pospešiti izmenjavo ujetnikov. Ko je prišel na obisk ukrajinski katoliški škof, sem mu izročil ovojnico s svojimi izjavami na to temo. Invazijo na Ukrajino sem označil za nesprejemljivo, odvratno, nesmiselno, barbarsko, bogoskrunsko agresijo … Preberite vse izjave! Tiskovno središče jih je zbralo. Vendar vam želim reči, da mi ne gre za to, da bi vi branili papeža, ampak da bi ljudje čutili, da jim izražate nežnost vi papeževi bratje. Papež se ne razjezi, če ga narobe razumejo, saj dobro pozna trpljenje, ki je za tem.
Sveti oče, prepričan sem, da boste igrali vlogo v tem, če in kdaj bo mir. To bo močan prispevek. Poslušajte, smo skupina jezuitov iz različnih držav. Vi, kot jezuit, kakšne korake nam svetujete? Kaj zahtevate od nas? Kaj lahko storimo?
Po moje je tisto, kar moramo storiti, pokazati bližino. To je ključna beseda: biti blizu, pomagati ljudem, ki trpijo. Ljudje morajo čutiti, da jim je škof, da jim je župnik, da jim je Cerkev blizu. To je Božji način. To beremo v Peti Mojzesovi knjigi: »Kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?« Božji način je bližina.
Vi ste kot argentinski provincial živeli pod diktaturo. Kakšna je bila vaša izkušnja tam?
Mladi diktatorji so kruti. V diktaturi je vedno krutost. V Argentini so ugrabljali ljudi, jih dali na letalo in jih potem metali v morje. Koliko politikov sem poznal, ki so bili v zaporu in mučeni! V takšnih razmerah se izginejo pravice, pa tudi človeška občutljivost. V tistem trenutku sem to čutil. Velikokrat pa sem tudi slišal dobre katoličane govoriti: »Ti komunisti si to zaslužijo! To so iskali!« Strašno je, kadar politična ideja preseže verske vrednote. V Argentini so mame začele z gibanjem za boj proti diktaturi in iskanje njihovih sinov. V Argentini so bile mame pogumne.
Eno vprašanje in ena prošnja: kaj imate v srcu? Kaj je v vaši molitvi posebnega? Prošnja pa je za fante iz semenišču: nek nasvet, sporočilo …
Začel bom z drugo. Moja prošnja za bogoslovce: naj bodo normali, normalni fantje. Eden od problemov v nekaterih semeniščih je, da ne sprejemajo normalnih ljudi. Bodite pozorni na čudne verske ali človeške izraze. Bogoslovcem pravim: bodite normalni tudi v molitvi. Moli kot sin k očetu. Normalnost pomeni resnost. Kaj naj nosim v srcu in v molitvi, me sprašuješ. Molitev, tista spontana, je vedno klic: »Poglej na svoje ljudstvo, Gospod!« Drugo mi ne pride na misel. Gre za nekaj resnično zelo preprostega. Prošnja trka na Gospodovo srce. To je molitev prošnje. In ne pozabimo, da molitev zahteva parezijo, jasnost, pogum. Vzor je Abraham, ko moli: »Ne jezi se, moj Gospod, če …« in potem vztrajno izreče svojo prošnjo. Moliti moramo utripajoč z Bogom, kot rečemo v španščini. Gre za pogumno molitev, iz obličja v obličje. Ne toliko iskati utehe, ki jo je tudi treba iskati, seveda. Ampak predvsem prosimo, prosimo, prosimo … Mi mislimo, da je parezija samo krepost delovanja, vendar ne, je tudi krepost molitve.
Če gledate stanje Družbe Jezusove, kaj vam je v tolažbo in kaj vas vznemirja?
Nedavno sem sodeloval na nekam srečanju v Generalni kuriji z brati jezuiti iz vsega sveta. Bilo jih je kakih štirideset. Ko sem jih poslušal, mi je bilo res v tolažbo. Potolaži me, kadar nek jezuit moli in zaupa v Gospoda. Mislim, da je glede tega raven v Družbi dobra. Ni mi pa v tolažbo, kadar vidim nekega jezuita, ki je bolj »specialist« v tej ali oni materiji, kot pa da bi bil jezuit. Je neka stvar, ki je pred specializacijo: to je čustvena pripadnost Družbi.
Rad bi samo dodal, sveti oče, med tolažbe tega leta, da je bil posvečen en ruski duhovnik in imamo ruskega novinca, in pred dvema mesecema sta iz Vietnama prišla dva jezuita v Kirgizijo, profesor sociologije in sholastik v formaciji. Imamo enega jezuita brata, ki živi tam, v Kirgiziji in dela z apostolskim administratorjem p. Carcoranom. Cerkev v Kirgiziji je zelo majhna. Vsi katoličani bi lahko bili v tej dvorani. Družinski oče mi je priporočil, naj vam rečem, da so katoličani tudi v Kirgiziji. Za nas je podpora Svetega sedeža zelo pomembna in zato je pomembna tudi podpora nunciature.
Res je: nunciatura je dolga roka Svetega sedeža za pomoč krajevnim Cerkvam, zlasti tistim najmanjšim. Sedaj pa ti bom jaz postavil neko vprašanje: Kako vi, z obrobja, vidite Vatikan?
Včasih je tako daleč, da nanj pozabiš! Ker pa smo tako majhna skupina, je za nas nadvse pomembno, da pripadamo vesoljni Cerkvi. Tako se tudi ljudje zavedajo, da nismo zelo majhna sekta, ampak del vesoljne Cerkve. Včasih boli, če imaš občutek, da se predstavniki Cerkve malo ukvarjajo z življenjem Cerkve v majhni državi. Včasih tudi vlade zahtevajo, da se Cerkev malo ukvarja z našimi razmerami.
Imaš prav! V takih primerih je pomembno kričati, postati slišen! Bodite slišni! Cerkev v središču je prezaposlena s tolikimi vsakdanjimi stvarmi in je lahko v skušnjavi, da pozabi ali da ni dovolj pozorna. Toda če otrok kriči, kriči, kriči … mu mama na koncu da mleko! Cerkev mora slišati vse glasove, ki se izražajo, in to tudi v narečju!
Naši pravoslavni bratje so mi priporočili, naj papežu rečem, da so vam zelo hvaležni, ker ste s preprostimi in potrebnimi ljudmi. S pravoslavnimi brati sodelujemo na področju invalidnosti. Rekli so mi, naj vam povem, da so zelo hvaležni.
Zelo sem jim hvaležen. Mislim, da obstaja gibanje postopnega zbliževanja med katoličani in pravoslavnimi. In mislim, da je to zelo pomembno. Skupaj moramo delati, moliti drug za drugega, presegati, preseči sumničenja. Ravno včeraj, na kongresu verskih voditeljev, sem sprejel štiri ruske pravoslavne škofe. Vidim, da še vedno obstaja neka zaskrbljenost zaradi uniatstva. Odgovoril sem, da je ta beseda že pozabljena. Bojijo se, da »bomo tašča«, da se bo vrnilo uniatstvo. Imajo ta privid. Treba jih je pomiriti in to pomaga.
Oče, kaj ste čutili, ko so vas izvolili za papeža?
Da sem, ko sem sprejel, izpolnil četrto zaobljubo pokorščine.
---
Srečanje se bliža koncu. Predstojnik regije prosi papeža, naj blagoslovi velik kamen, ki bo temeljni kamen gradnje katedrale v Kirgiziji. V njem je drug kamen, ki prihaja iz Kafarnauma. Cerkev bo posvečena Dobremu pastirju. Frančišek se dotakne in ga blagoslovi. Potem predstojnik predstavi še nekaj drugih majhnih daril, rekoč, da so majhni in ubogi. Papež komentira: »Varujte uboštvo! Kadar ni uboštva, vstopijo vse slabosti! Uboštvo je treba varovati«. Potem so mu podarili album fotografij z deli Družbe v regiji. Nadalje angela iz slame, ki je značilen za Belorusijo, in končno pokrivalo iz Kirgizije.
Po Zdravamariji in blagoslovu so napravili skupno fotografijo. Preden se je papež poslovil, je drugega za drugim pozdravil vse navzoče jezuite.