Papež med homilijo: Pot našega zveličanja je gledati križanega Jezusa
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Križ je prizorišče smrti in vendar na ta praznik obhajamo povišanje Kristusovega Križa. Na tistem lesu je namreč vzel nase naš greh in zlo sveta ter ju premagal s svojo ljubeznijo. Zato obhajamo praznik svetega Križa. Božja beseda, ki smo jo slišali, nam govori o njem s tem, ko na eni strani vzporeja kače, ki pikajo, in na drugi strani kačo, ki rešuje. Zaustavimo se ob teh dveh podobah.
Najprej kače, ki pikajo. Napadajo ljudstvo, ki je že neštetič padlo v greh govorjenja zoper Boga. Govoriti proti Bogu ne pomeni zgolj govoriti slabo in se pritoževati nad Njim; bolj v globini pomeni, da v srcu Izraelcev ni več zaupanja Vanj, v njegovo obljubo. Božje ljudstvo namreč hodi v puščavi proti obljubljeni deželi in ga premaga utrujenost, postane nepotrpežljivo na poti (prim. 4 Mz 21,4). Zato obupa, izgubi pogum, na določeni točki se zdi, kakor da bi pozabilo na Gospodovo obljubo: ljudstvo nima več moči, da bi verovalo, da je Gospod tisti, ki vodi njegovo pot v bogato in rodovitno deželo.
Ni naključje, da ko zaupanje v Boga usahne, ljudi pikajo kače, ki ubijajo. Te spominjajo na prvo kačo, o kateri govori Sveto pismo v Prvi Mojzesovi knjigi; to je skušnjavec, ki zastrupi človekovo srce, da bi dvomil v Boga. Hudič, prav v tej podobi kače, zapelje Adama in Evo ter v njiju vzbudi nezaupanje, ko ju prepriča, da Bog ni dober, oziroma celo da jima zavida njuno svobodo in srečo. In sedaj se v puščavi ponovno vrnejo kače, »strupene kače« (v. 6); to je, vrne se izvirni greh: Izraelci dvomijo v Boga, ne zaupajo mu, pritožujejo se, upirajo se Njemu, ki jim je dal življenje in gredo tako smrti naproti. Tako vidimo, kam vodi nezaupanje v srcu!
Dragi bratje in sestre, ta prvi del pripovedi nas poziva, naj si pobliže ogledamo trenutke v svoji osebni zgodovini in zgodovini skupnosti, kadar ni bilo več zaupanja, tako v Gospoda kot med nami. Kolikokrat smo razočarani in nestrpni usahnili v svojih puščavah ter izpred oči izgubili cilj poti! Tudi v tej veliki deželi je puščava, ki nam poleg tega, da nudi pogled na čudovito pokrajino, govori o naporu, o suši, ki ju včasih nosimo v srcu. To so trenutki utrujenosti in preizkušenj, ko nimamo več moči, da bi gledali navzgor, k Bogu; gre za situacije v osebnem, cerkvenem in družbenem življenju, v katerih nas piči kača nezaupanja, ki v nas vbrizga strupe razočaranja in obupa, pesimizma in sprijaznjenosti ter nas zapira v lastni jaz in ugasne navdušenje.
Vendar pa v zgodovini te dežele ni manjkalo še drugih bolečih pikov: mislim na strupene kače nasilja, ateističnega preganjanja, verskega zatiranja; na včasih težko pot, na kateri je bila ogrožena svoboda ljudstva in ranjeno njegovo dostojanstvo. Dobro je, da ohranjamo spomin na to, kar smo pretrpeli: iz spomina ne smemo iztrgati določenih temin, sicer lahko mislimo, da ne obstajajo več in da je pot dobrega začrtana enkrat za vselej. Ne, miru se nikoli ne doseže enkrat za vselej, potrebno ga je osvojiti vsak dan, tako kot sobivanje med različnimi etničnimi skupinami in verskimi izročili, celostni razvoj ter socialna pravičnost. In da bi Kazahstan še bolj rasel »v bratstvu, dialogu in razumevanju […], da bi gradil mostove solidarnega sodelovanja z drugimi ljudstvi, narodi in kulturami« (Sv. Janez Pavel II., Govor med sprejemno slovesnostjo, 22. september 2001), je potrebna zavzetost vseh. Še prej pa je potrebno obnoviti vero v Gospoda: gledati navzgor, gledati Njega, se učiti od njegove univerzalne in križane ljubezni.
Tako smo prišli do druge podobe: kača, ki rešuje. Medtem ko ljudstvo umira zaradi strupenih kač, Bog usliši Mojzesovo molitev in mu reče: »Naredi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdorkoli je pičen in jo pogleda, bo živel.« (4 Mz 21,8) In res, »če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ.« (v. 9) Vendar pa se lahko vprašamo: zakaj Bog, namesto da je dal Mojzesu ta težavna navodila, ni strupenih kač preprosto uničil? Ta način nam razodeva njegovo delovanje spričo zla, greha in nezaupanja človeštva. Tako tedaj kot zdaj, v veliki duhovni bitki, ki bo potekala v zgodovini vse do konca, Bog ne izniči nizkotnosti, ki jih človek svobodno izbira: strupene kače ne izginejo, še vedno obstajajo, prežijo v zasedi, vedno lahko pičijo. Kaj se je torej spremenilo, kaj dela Bog?
Jezus to razloži v evangeliju: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje.« (Jn 3,14-15) Tu je preobrat: med nas je prišla kača, ki rešuje: Jezus, ki povzdignjen na drog križa ne dopusti, da bi nas strupene kače, ki nas napadajo, vodile v smrt. Spričo naših nizkotnosti nam Bog daje novo višino: če imamo pogled uprt v Jezusa, napadi zla ne morejo več gospodovati nad nami, saj je On na križu vzel nase strup greha in smrti ter premagal njuno uničujočo moč. To je Oče storil spričo širjenja zla v svetu; dal nam je Jezusa, ki se nam je približal tako, kot si nikoli ne bi mogli predstavljati: »Njega, ki ni poznal greha, je Bog zaradi nas napravil za greh.« (2 Kor 5,21) To je neskončna veličina božjega usmiljenja: Jezus, ki je za nas »postal greh«, Jezus, ki je na križu – lahko bi rekli – »postal kača«, da bi se ob pogledu nanj mogli upreti strupenim pikom zlobnih kač, ki nas napadajo.
Bratje in sestre, to je pot, pot našega zveličanja, našega ponovnega rojstva in vstajenja: gledati križanega Jezusa. S tiste višine lahko na nov način vidimo svoje življenje in zgodovino naših ljudstev. Iz Kristusovega križa se namreč naučimo ljubezni, ne sovraštva; naučimo se sočutja, ne ravnodušnosti; naučimo se odpuščanja, ne maščevanja. Jezusove razprostrte roke so objem nežnosti, s katero Bog želi sprejeti naše življenje. In kažejo nam bratstvo, ki smo ga poklicani živeti med seboj. Kažejo nam pot, krščansko pot: ne pot ukazovanja in prisile, moči in nasilja, nikoli poti, na kateri se Kristusov križ uporablja proti drugim bratom in sestram, za katere je dal svoje življenje! Jezusova pot je drugačna, je pot zveličanja: to je pot ponižne, zastonjske in univerzalne ljubezni, brez »če« in brez »ampak«.
Da, Kristus je na lesu križa namreč odstranil strup iz kače zla in biti kristjani pomeni živeti brez strupov: ne pikati drug drugega, ne godrnjati, ne obtoževati, ne opravljati, ne širiti slabih del, ne onesnaževati sveta z grehom in nezaupanjem, ki prihajata od zlobca. Bratje in sestre, prerodili smo se iz Jezusove odprte strani na križu: naj v nas ne bo strupa smrti (prim. Mdr 1,14). Molimo, da bi po Božji milosti mogli postajati vedno bolj kristjani: veseli pričevalci novega življenja, ljubezni in miru.
